Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

A (18.826-18.850)


  1.      kompaníja  -e ž (ȋ) 1. v stari Avstriji četa: četrta kompanija je ostala na položaju; napadli so s celo kompanijo / bilo nas je za celo kompanijo 2. pog., ekspr. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava; družba: to je imenitna kompanija; sprejeli so ga v svojo kompanijo; fantovska kompanija ∙ pog., ekspr. fanta sta kradla v kompaniji skupaj, družno 3. zastar., navadno s prilastkom, v kapitalistični ekonomiki podjetje z več solastniki ali delničarji; družba: večino rudnikov so pokupile tuje kompanije; bil je predsednik velike monopolistične kompanije ♪
  2.      kompaníjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kompanijo: kompanijski oficirji; kompanijska godba / ustanavljanje kompanijskih sindikatov ♪
  3.      kompanjón  -a m (ọ̑) 1. pog. kdor s kom sodeluje, zlasti pri nepoštenih dejanjih: izberi si drugega kompanjona / prišel je s svojimi starimi kompanjoni tovariši, prijatelji 2. zastar. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom; družabnik: nesoglasja med kompanjoni ♪
  4.      komparácija  -e ž (á) ugotavljanje enakosti, podobnosti ali različnosti med dvema ali več lastnostmi, značilnostmi; primerjava: komparacija med starim in novim stanjem ◊ lingv. stopnjevanje; lit. primera ♪
  5.      kómparativ  -a m (ọ̑) lingv. oblika, ki izraža višjo mero tega, kar je osnovni pomen pridevnika ali prislova; primernik: nepravilno tvorjen komparativ ♪
  6.      kómparativen  in komparatíven -vna -o prid. (ọ̑; ȋ) ki temelji na primerjanju, primerjalen: komparativne metode, znanosti; komparativno proučevanje / strokovnjak za komparativno gramatiko; oddelek za komparativno književnost ♦ ekon. komparativna prednost prednost v mednarodni menjavi, ki jo ima določena država v odnosu do druge države zaradi manjših proizvodnih stroškov kakega blaga; sam.: pog. vpisal se je na komparativno na oddelek za primerjalno književnost ♪
  7.      komparativíst  -a m (ȋ) strokovnjak za primerjalne znanosti, zlasti primerjalno književnost, primerjalec: razprava priznanega komparativista / pog. zbrali so se komparativisti iz prvega letnika slušatelji oddelka za primerjalno književnost ♪
  8.      komparativístika  -e ž (í) veda, ki temelji na uporabi primerjalnih metod, zlasti primerjalna književnost: študij komparativistike ♪
  9.      kompáre  -ta m (ȃ) nar. zahodno boter: kdo bo pa otroku kompare / kot nagovor kako se kaj imaš, kompare? ♪
  10.      kómpártija  -e ž (ọ̑-á) žarg., polit., kratica komunistična partija: odnosi med kompartijami ♪
  11.      kompárz  -a m (ȃ) knjiž. statist: nastopilo je nad sto razkošno oblečenih komparzov ♪
  12.      komparzeríja  -e ž (ȋ) knjiž. statisti: režijska zamisel zahteva ogromno komparzerijo; epizodisti in komparzerija ♪
  13.      kómpas  in kompás -a m (ọ̑; ȃ) priprava z magnetno iglo za določanje strani neba: dijake so naučili uporabljati kompas; orientirati se s pomočjo kompasa ♦ navt. giroskopski kompas girokompas; navigacijski kompas // ekspr. (osnovna) usmeritev, orientacija: taka bibliografija je kompas, brez katerega se je v literaturi težko znajti / glavni junak je brez kompasa zajadral v moderno življenje ♪
  14.      kompásen  in kómpasen -sna -o prid. (ȃ; ọ̑) nanašajoč se na kompas: kompasna orientacija / kompasna igla ♦ navt. kompasni kotlič naprava iz nemagnetne kovine, v kateri je nameščena magnetna roža; kompasna hišica naprava iz nemagnetne kovine ali iz lesa, v kateri je nameščen kompasni kotlič ♪
  15.      kompatibílen  -lna -o prid. (ȋ) knjiž. združljiv, skladen: kompatibilni pojavi ♪
  16.      kompatibílnost  -i ž (ȋ) knjiž. lastnost, značilnost kompatibilnega; združljivost, skladnost: kompatibilnost gospodarstev ♪
  17.      kompáva  -e ž (ȃ) bot. rastlina s pernato deljenimi, bodičastimi listi in belkastimi ali rdečkastimi cveti v koških, Carlina: tam raste le kompava in grmovje ♪
  18.      kompavnden  tudi compounden -dna -o [kompáu̯nd-] prid. (ȃ) elektr., navadno v zvezi kompavndni motor elektromotor z zaporednim in vzporednim navitjem za vzbujanje magnetnega polja ♪
  19.      kompenzácija  -e ž (á) glagolnik od kompenzirati: takšno pisanje je nekakšna kompenzacija za podzavestne bolečine; to dela zaradi kompenzacije manjvrednostnega kompleksa / beli je izgubil figuro brez kompenzacije ♦ ekon. kompenzacija obračunavanje zunanjetrgovinskih terjatev in obveznosti med dvema državama, nastalih iz zamenjave blaga; jur. kompenzacija (raz)žalitve opustitev kaznovanja ali milejše kaznovanje zaradi obojestranske (raz)žalitve ♪
  20.      kompenzacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kompenzacijo: šport je neke vrste kompenzacijska dejavnost ◊ ekon. kompenzacijski izvoz izvoz, ki ga država uvoznica plača z blagom v enaki vrednosti; elektr. kompenzacijsko navitje navitje v elektromotorju za zmanjševanje vplivov drugih navitij ♪
  21.      kompenzátor  -ja m (ȃ) teh. naprava za izravnavanje ali odpravljanje razlik v gibanju, raztezanju, električni napetosti: namestiti kompenzator ♪
  22.      kompenzatóričen  -čna -o prid. (ọ́) knjiž. kompenzacijski: kompenzatorično uveljavljanje družbene manjvrednosti ♪
  23.      kompenzírati  -am dov. in nedov. (ȋ) zaradi izgube, pomanjkanja česa narediti, sprejeti kaj drugega; nadomestiti, nadoknaditi: otroci, ki niso bili deležni ljubezni staršev, to pozneje na različne načine kompenzirajo; kompenzirati telesne pomanjkljivosti z večjo delavnostjo / šahist kompenzira izgubo figure z dvema kmetoma // publ. izravnati, uravnovesiti: povečan uvoz je treba kompenzirati z večjim izvozom / občutek krivde so kompenzirali z visokim standardom ◊ elektr. kompenzirati izenačiti porabo induktivne jalove energije s kapacitivno; mat. kompenzirati izpustiti, uničiti enaka člena na obeh straneh enačbe; med. kompenzirati srčno napako zmanjšati, ublažiti jo s povečano dejavnostjo srčne mišice; navt. kompenzirati kompas čimbolj zmanjšati vpliv ladijskega magnetizma na delovanje kompasa ♪
  24.      kompéta  -e ž (ẹ̑) nav. mn., nar. noga: spotaknil se je ob njegovih dolgih kompetah ♪
  25.      kompeténca  -e ž (ẹ̑) obseg, mera odločanja, določena navadno z zakonom; pristojnost, pooblastilo: s tem je presegel svojo kompetenco / poslanci niso priznavali kompetenc državnemu zboru // področje dejavnosti: razmejitev kompetenc zveznih in republiških organov / izdelava spada v njihovo kompetenco ♪

   18.701 18.726 18.751 18.776 18.801 18.826 18.851 18.876 18.901 18.926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA