Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

A (18.426-18.450)


  1.      kôcka  tudi kócka -e ž (ȏ; ọ̑) nekdaj veliko, navadno v obliki trikotnika preganjeno ogrinjalo iz debelejšega blaga: ogrniti kocko; pokriti se s kocko; topla zimska kocka ♪
  2.      kóckanje  -a s (ọ̑) glagolnik od kockati: oblast je kockanje prepovedala; kockanje in popivanje / kockanje ceste bo v dveh dneh končano ♪
  3.      kóckar  -ja m (ọ̑) igralec, ki kocka: postal je strasten kockar / redko goljuf in kockar hazarder ♪
  4.      kóckast  -a -o prid. (ọ̑) 1. ki ima obliko kocke: kockast kristal; kockaste zgradbe moderne stanovanjske četrti 2. ki ima navadno večbarvni vzorec v obliki kvadratov: kockast prt / kockasto blago za obleko karirasto / kockast vzorec ♪
  5.      kóckati  -am nedov. (ọ̑) 1. igrati igro (na srečo) s kockami: kocka z bogatim tujcem / ekspr. kockati na srečo / otroci so se vse popoldne kockali // pog. igrati igro (na srečo) sploh: samo pije in kocka 2. tlakovati z (granitnimi) kockami: delavci kockajo še zadnji del cestišča kockajóč -a -e: slika prikazuje kockajoče vojake kóckan -a -o: cesta je skozi vas kockana; kockano cestišče ♪
  6.      kóckica  -e ž (ọ̑) manjšalnica od kocka: predmet ima obliko kockice ♪
  7.      kócna  -e ž (ọ̑) nar. gorenjsko veriga (za privezovanje goveda k jaslim) ♪
  8.      kôcnjast  -a -o prid. (ó) nar., navadno v zvezi s snežinka velik, cunjast: kocnjaste snežinke ♪
  9.      kocnjáti  -ám nedov. (á ȃ) nar., navadno v zvezi s sneg padati v debelih kosmih: proti večeru je sneg že kar kocnjal ♪
  10.      kóča  -e ž (ọ́) 1. gostišče v gorah, zlasti manjše: koča je vse leto oskrbovana; prenočila sta v koči / planinska koča 2. zasilno, občasno prebivališče: sredi gozda si je postavil kočo / drvarska, planšarska, ribiška koča 3. star. majhna, preprosta hiša, bajta: posedati pred kočo; kmečka, lesena koča // zelo majhno posestvo: na koči se težko živi ◊ rib. vlačilna mreža v obliki vreče za lov morskih rib ♪
  11.      kóčar  -ja m (ọ̑) star. bajtar, kajžar: na koncu vasi so živeli kočarji ♪
  12.      kóčarica  -e ž (ọ̑) star. bajtarica, kajžarica: revna kočarica s kopico otrok ♪
  13.      kočaríja  -e ž (ȋ) nar. vzhodno bajtarija: priženil se je na kočarijo ♪
  14.      kóčarka  -e ž (ọ̑) star. bajtarica, kajžarica: kmetice in kočarke ♪
  15.      kóčarski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na kočarje: izvira iz kočarskega rodu / kočarska bivališča; sam.: poročil se je s kočarsko ♪
  16.      kočemájka  -e ž (ȃ) nekdaj daljša, oprijeta ženska jopa iz blaga: oblekla je kočemajko; žametna kočemajka ♪
  17.      kočévar  -ja m (ẹ̄) žarg. premog, ki se koplje v Kočevju: kuriti s kočevarjem ♪
  18.      kočeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. zlasti v ruskem okolju, nekdaj nomadsko živeti, biti nomad: to pleme še vedno kočuje / kočevali so iz kraja v kraj 2. knjiž., redko zasilno prebivati, taboriti, šotoriti: vojaki so kočevali v majhni oazi ♪
  19.      kočévščina  -e ž (ẹ̑) kočevska nemščina: ogovoril ga je v kočevščini ♪
  20.      kóčica  -e ž (ọ́) manjšalnica od koča: nizka lesena kočica ♪
  21.      kočíja  -e ž (ȋ) udoben, navadno dvovprežen, pokrit voz: sedel je v kočijo; zapreči konje v kočijo; voziti se v veliki, gosposki kočiji / poštna kočija nekdaj za prevoz pošte in potnikov ● ekspr. pav je vozil kočijo hodil s pahljačasto razprtim repom ♪
  22.      kočijáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na kočijaže: kočijaško delo / kočijaški konj kočijski konj ♪
  23.      kočijáž  -a m (á) voznik kočije: kočijaž je pognal konja ♪
  24.      kočijážiti  -im nedov. (á ȃ) knjiž. upravljati, voditi kočijsko vprego: oče je sedel spredaj in kočijažil / kočijaži že trideset let ♪
  25.      kočíjica  -e ž (ȋ) nav. ekspr. manjšalnica od kočija: bil je ponosen na svojo novo kočijico ♪

   18.301 18.326 18.351 18.376 18.401 18.426 18.451 18.476 18.501 18.526  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA