Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

A (14.551-14.575)


  1.      irhovína  in írhovina -e ž (í; í) 1. mehko usnje iz kož divjadi, drobnice, navadno kosmateno na obeh straneh: z irhovino si je obrisal očala; hlače, rokavice, suknjič iz irhovine / nositi irhovino; oblečen v irhovino 2. slabš. neroden, navadno surov človek: od te irhovine ne moreš kaj drugega pričakovati / kot psovka zdaj pokaži, kaj znaš, irhovina ♪
  2.      irhovínast  in írhovinast -a -o prid. (í; í) nar. ki je iz irhovine; irhast: kratke irhovinaste hlače ♪
  3.      irigácija  -e ž (á) 1. knjiž. dovajanje vode, zlasti obdelovalnim zemljiščem; namakanje: izkoriščanje rek za irigacijo / vzdrževanje posameznih odsekov irigacije naprav za namakanje 2. med. izpiranje nožnice ali dovajanje čistilne tekočine v danko ♪
  4.      irigacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na irigacijo: irigacijski načrt; irigacijske naprave; irigacijska dela / prenosno irigacijsko stojalo ♪
  5.      irigátor  -ja m (ȃ) med. priprava za izpiranje nožnice ali za dovajanje čistilne tekočine v danko, izpiralnik ♪
  6.      iritácija  -e ž (á) knjiž. vznemirjanje, draženje: konferenca je dala povod za iritacijo / iritacija sluznice ♪
  7.      iritírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. vznemirjati, dražiti: njegovi odgovori me iritirajo / nikotinovi produkti iritirajo sluznico ♪
  8.      irizácija  -e ž (á) knjiž. svetlikanje v mavričnih barvah: oblaki z močno irizacijo / irizacija rudnin ♪
  9.      irizírati  -am nedov. (ȋ) knjiž. svetlikati se v mavričnih barvah: steklo lepo irizira irizíran -a -o: arheol. irizirano steklo steklo, ki zaradi preperelosti odbija svetlobo v mavričnih barvah ♪
  10.      ironíja  -e ž (ȋ) 1. izražanje negativnega, odklonilnega odnosa do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami; posmehovanje, posmeh: njegovo orožje je ironija; komaj opazna ironija; sredstva ironije / njen pogled je izražal ironijo; v njegovih besedah je začutila jedko ironijo; govoriti, reči kaj z ironijo; sestavek je poln ironije / ekspr. kar sem rekel, mislim brez ironije zares, iskreno 2. ekspr., navadno v povedno-prislovni rabi izraža, da je kaj v nasprotju s položajem ali stanjem, v katerem se pojavlja: da mu je ravno njegov največji sovražnik rešil življenje, je prava ironija / ironija je v tem, da tako ravnodušno govori o bolezni, ki jo ima sam / z oslabljenim pomenom ironija naključja, usode ◊ lit. romantična ironija besedna figura, s katero avtor v zgodbi nagovori bralca, izrazi svoje mnenje ♪
  11.      ironizácija  -e ž (á) ironiziranje: svoje naziranje je prikazal z ironizacijo družbe ♪
  12.      ironizíranje  -a s (ȋ) glagolnik od ironizirati: izživljati se v ironiziranju; neizprosno ironiziranje; njihovo prizadevanje je bilo večkrat predmet ironiziranja ♪
  13.      ironizírati  -am nedov. (ȋ) izražati negativen, odklonilen odnos do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami; posmehovati se, smešiti: ironiziral je vsako njegovo besedo in dejanje; ironizira vse po vrsti, celo sam sebe / v svojem delu ironizira avtor družbeno moralo obsoja, kritizira / ekspr. ne verjemi njegovi ponudbi, on le ironizira ne misli iskreno, zares ♪
  14.      íshias  -a [tudi iši-] m (ȋ) med. vnetje bedrnega živca: zdraviti ishias; prim. išias ♪
  15.      ishiátičen  -čna -o [tudi iši-] (á) pridevnik od ishias: ishiatične bolečine ♪
  16.      iskáč  -a m (á) 1. redko kdor (kaj) išče; iskalec: iskači zlata / iskači novih poti v umetnosti 2. lov. pes, ki išče divjad in jo spodi iz skrivališča: dober, slab iskač ♪
  17.      iskálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) 1. kdor (kaj) išče: iskalci diamantov, zlata; poklicali so iskalca vode / ekspr. iskalci pravice, resnice, sreče / iskalci min so preiskali vso sotesko 2. knjiž. kdor si prizadeva za nove, izvirne oblike in sredstva umetniškega izražanja: on je eden najzanimivejših likovnih iskalcev svoje generacije 3. fot. priprava v fotografskem aparatu, filmski kameri za usmerjanje le-te proti motivu in za določanje obsega motiva; iskalo: dobiti predmet v iskalec ◊ fiz. daljnogled z velikim vidnim poljem, postavljen ob astronomskem daljnogledu tako, da sta optični osi vzporedni ♪
  18.      iskálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na iskanje: iskalna akcija je bila brezuspešna / magnetne in druge iskalne naprave; iskati vodo z iskalno palico, šibo bajanico / v proučevanju zgodovinskega gradiva se skriva velik iskalni napor ♦ jur. iskalni dolg dolg, po katerega plačilo mora priti k dolžniku upnik sam ♪
  19.      iskálnik  -a m (ȃ) teh. priprava za iskanje, ugotavljanje česa: iskati kable z elektromagnetnim iskalnikom ◊ fot. iskalo ♪
  20.      iskálo  -a s (á) 1. teh. priprava za iskanje, ugotavljanje česa: reševalci so pri reševanju zasutih alpinistov uporabljali iskala 2. fot. priprava v fotografskem aparatu, filmski kameri za usmerjanje le-te proti motivu in za določanje obsega motiva: dobiti, zajeti predmet v iskalo / briljantno, optično iskalo ◊ fiz. daljnogled z velikim vidnim poljem, postavljen ob astronomskem daljnogledu tako, da sta optični osi vzporedni ♪
  21.      iskálstvo  -a s (ȃ) knjiž. prizadevanje, težnja iskalcev: pesnikovo iskalstvo resnice je bilo iskreno / iskalstvo v glasbi, likovni umetnosti ♪
  22.      iskánec  -nca m (á) redko iskan človek: končno so le našli oba iskanca ♪
  23.      iskánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od iskati: fanta so po dolgem iskanju našli v gozdu / iskanje stanovanja je bilo brezuspešno / iskanje vode z bajanico je bilo uspešno; ukvarjajo se z iskanjem zlata / iskanje boga mu je bil življenjski cilj; poskusili so z iskanjem novih metod / ti psi so najprimernejši za iskanje divjadi; iskanje poti jih je zelo zamudilo / knjiž. iskanje samega sebe 2. knjiž. prizadevanje za nove, izvirne oblike in sredstva umetniškega izražanja: gledališko ustvarjanje je neprestano iskanje; v grafiki se razkriva tedanje likovno iskanje; nova iskanja v glasbi ♪
  24.      iskánost  -i ž (á) knjiž. nenaravnost, izumetničenost: v pesnikovem stilu ni iskanosti; iskanost pesniškega izraza; njegova pripoved je preprosta, tuja vsaki iskanosti ♪
  25.      iskátelj  -a m (ȃ) knjiž. 1. kdor (kaj) išče; iskalec: Tomo Zupan je bil neutruden iskatelj prešernian / iskatelj lepote, resnice / nemiren iskatelj pustolovščin 2. kdor si prizadeva za nove, izvirne oblike in sredstva umetniškega izražanja: iskatelji novih poti v instrumentalni glasbi; književniki iskatelji ♪

   14.426 14.451 14.476 14.501 14.526 14.551 14.576 14.601 14.626 14.651  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA