Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
A (14.001-14.025)
- imatrikulírati -am dov. in nedov. (ȋ) adm. vpisati v matično knjigo ali na univerzo ♪
- imenítnica -e ž (ȋ) ženska oblika od imenitnik ♪
- imenják -a m (á) redko soimenjak: čeprav sta imenjaka, se ne poznata ♪
- iménoma prisl. (ẹ̑) knjiž. z imenom, po imenu: nasprotnikov imenoma ne navaja ♪
- imenoválec -lca [lc in u̯c] m (ȃ) 1. mat. število pod ulomkovo črto: pomnožiti števec in imenovalec z istim številom / skupni imenovalec ki je skupen več ulomkom 2. publ., v zvezi skupni imenovalec kar kaj povezuje, druži: njegovemu pripovedovanju manjka skupni imenovalec / dati kaj pod skupni imenovalec ∙ publ. najti skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju ♪
- imenoválnik -a m (ȃ) lingv. prvi sklon: naglas na istem zlogu imenovalnika in rodilnika ♪
- imenoválniški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na imenovalnik: imenovalniška oblika imena ♪
- imenovánje -a s (ȃ) glagolnik od imenovati: imenovanje članov odbora; imenovanje komisij za ureditev prometa; vesel je bil imenovanja v glavni odbor / odločba o imenovanju / imenovanje je dobil z ministrstva / star. grad ne zasluži tega imenovanja imena ♪
- imenováti -újem dov. (á ȗ) 1. dati, določiti ime: kako ga boš imenoval; otroka je imenoval Janez / imenoval ga je po očetu / ladjo so imenovali po njem / imenoval ga je lažnivec, lažnivca rekel mu je // redko našteti (z navedbo imena): imenovati črke abecede; imenoval mu je vse rastline, ki jih je imel na vrtu 2. reči, povedati ime koga: ni ga hotel imenovati; vse je imenoval, samo njega ne / ekspr. lahko ga kar imenuješ / pravih imen ne bom imenoval 3. izbrati, nameniti za kaj: kolektiv je imenoval novega zastopnika; imenoval ga je za svojega dediča; imenovati izvedenca za sodišče; za člana komisije se imenuje tudi on / predsednik se imenuje samo za dve leti 4. nedov., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, označenost predmeta: kritika ga imenuje največjega sodobnega misleca; še vedno ga je imenoval prijatelja; po pravici ga imenuje začetnika / smejali so se
ji in jo imenovali otročjo imeli za otročjo ● ekspr. niti imenoval ga ni nihče omenil; ekspr. imenovati stvari s pravim imenom opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja imenováti se nedov. 1. imeti ime: hrib pred nami se imenuje Golovec; otrok se imenuje Tomaž / ulica se imenuje po narodnem heroju 2. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža istost, identičnost: ta ptič se imenuje vrabec; gibanje zračnih plasti se imenuje veter; komedija, ki jo imenujemo življenje imenován -a -o: noče biti imenovan; v komisijo je bil imenovan še en kandidat; publ. iz imenovanega kraja je prišlo veliko ljudi tega, tistega; novo imenovani načelnik novoimenovani / pri omejitvi, negotovosti v izjavi obdobje tako imenovane [t.i.] strateške omejitve ♦ mat. imenovano število količina, ki se izrazi z mersko enoto; sam.: imenovani je hitro vstal ♪
- imerzíja -e ž (ȋ) 1. fiz. potopitev objektiva mikroskopa in preparata v določeno tekočino, da bi se izboljšala povečava: mikroskopiranje z imerzijo 2. astr. začetek zakritja nebesnega telesa z drugim nebesnim telesom ali z njegovo senco ♪
- imétnica -e ž (ẹ̑) ženska oblika od imetnik: imetnica odlikovanja ♪
- imigrácija -e ž (á) knjiž. priseljevanje: nekatere države omejujejo imigracijo / imigracija delavcev v industrijsko razvite države ♪
- imigránt -a m (ā á) knjiž., redko priseljenec: število imigrantov v Ameriki se je povečalo ♪
- imigrántski -a -o prid. (ā) knjiž., redko priseljenski: imigrantski problemi ♪
- imigrírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž., redko priseliti se: že njegov oče je imigriral v Kanado ♪
- imitácija -e ž (á) 1. kar je imitirano; posnetek, ponaredek: izdeloval je imitacije dragih kamnov; imitacija krzna, marmorja / imitacije antičnih umetnin / kožuh iz imitacije 2. glagolnik od imitirati; posnemanje, oponašanje: postopek imitacije / imitacija tujih vzorov / imeti dar imitacije ♦ muz. posnemanje glasbenega motiva ♪
- imitacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na imitacijo: zapustila je le nekaj imitacijskega nakita / imitacijska spretnost ♪
- imitatíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na imitacijo: imitativni izdelki / njegovo sprejemanje znanja ni samo imitativno, pač pa tudi ustvarjalno / imitativna umetnost ♪
- imitátor -ja m (ȃ) 1. kdor dela kaj čemu (dragocenejšemu) tako podobno, da vzbuja vtis pravega; posnemovalec, ponarejevalec: imitator znanih umetnin 2. knjiž. kdor ravna, govori tako, kot ravna, govori kdo drug; posnemovalec, oponašalec: imitator svojega vzornika / imitator živalskih glasov / slabš. epigoni in literarni imitatorji ♪
- imitátorski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na imitatorje: opravljati imitatorsko delo / imitatorske sposobnosti / razlika med imitatorsko in originalno poezijo ♪
- imitíranje -a s (ȋ) glagolnik od imitirati: imitiranje usnja ni težavno / imitiranje slavnega vzornika ♪
- imitírati -am nedov. in dov. (ȋ) 1. delati kaj čemu (dragocenejšemu) tako podobno, da vzbuja vtis pravega; posnemati, ponarejati: imitirati mahagoni / obnavljal je kipe in imitiral stare slike / to blago imitira irhovino 2. knjiž. ravnati, govoriti tako, kot ravna, govori kdo drug; posnemati, oponašati: imitirati koga v vedenju / imitiral je ptičje petje imitíran -a -o: imitiran marmor; imitirano usnje ♪
- imobiliáren -rna -o prid. (ȃ) knjiž. nepremičninski: imobiliarno imetje ♪
- imobilizácija -e ž (á) glagolnik od imobilizirati: imobilizacija zlomljene roke / imobilizacija in prevoz ranjenca ♪
- imobilizírati -am dov. in nedov. (ȋ) med. napraviti negibljivo, nepremakljivo: imobilizirati (zlomljeno) roko; pren., knjiž. imobilizirati zavest ◊ ekon. imobilizirati kapital napraviti kapital nelikviden ♪
13.876 13.901 13.926 13.951 13.976 14.001 14.026 14.051 14.076 14.101