Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

A (13.826-13.850)


  1.      íca  -e ž (ȋ) nar. severovzhodno, ljubk. telica ali majhna krava: ne draži ice / pri klicanju ica, na ♪
  2.      ícika  -e ž (ȋ) nar. severovzhodno, ljubk. telica ali mlada krava: iciko so prodali in odpeljali iz hleva / pri klicanju na, icika, na ♪
  3.      ideál  -a m (ȃ) 1. nav. mn. plemenit, nedosegljiv ali težko dosegljiv cilj: imeti, izdati, izgubiti ideale; navduševal se je za napredne politične ideale; umreti za svoj ideal; hrepenel je po idealih bratstva in pravičnosti; družbeni, narodni, socialistični, življenjski ideali; ideal svobode / Stritarjeva disharmonija med idealom in resničnostjo 2. nav. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom kar vsebuje določene najboljše lastnosti v najvišji meri, vzor: njegova žena je pravi ženski ideal; ideal dobrega delavca / bil je utelešen ideal humanosti; ona je bila njegov pesniški ideal // kar kdo zelo občuduje in želi pridobiti ali posnemati: najti svoj ideal / ta človek je ideal vse mladine vzornik / mirno življenje mu je ideal ♪
  4.      ideálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki se navdušuje za ideale in se ravna po njih, plemenit: idealen človek, fant / idealni nagibi, nameni; njegove idealne misli so se razblinile 2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v največji meri, odličen: idealen učenec / letošnji sneg je za smuko idealen / idealna prilika za napad; vreme je za izlet idealno / idealna ljubezen popolnoma skladna; ki se ne ozira na materialne koristi 3. knjiž. ki v resničnosti ne obstaja; izmišljen, namišljen: idealni svet; Platonova idealna država ◊ fiz. idealni plin plin, katerega tlak bi bil pri konstantni temperaturi natančno obratno sorazmeren s prostornino; jur. idealni delež delež, ki pripada komu, ne da bi se stvar v resnici razdelila; zal. idealna avtorska pola avtorska pola, ki se ujema s tiskovno ideálno prisl.: imeli smo se idealno; o vsem je sodil idealno; pog., ekspr. voda je idealno čista zelo ♪
  5.      idealíst  -a m (ȋ) 1. kdor se navdušuje za ideale in se ravna po njih: sanje pesnika idealista; na življenje gleda z očmi idealista; optimist in idealist / ekspr. bil je nepoboljšljiv idealist 2. pristaš idealizma: pobijati trditve idealistov ♪
  6.      idealístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na idealiste ali idealizem: idealistično prizadevanje mladine; idealistično stališče / idealistični svetovni nazor; idealistični pogled na svet; idealistična filozofija ♦ filoz. idealistični monizem; idealistična estetika idealístično prisl.: misliti, ravnati idealistično ♪
  7.      idealístka  -e ž (ȋ) ženska oblika od idealist: neizkušena idealistka ♪
  8.      idealitéta  -e ž (ẹ̑) 1. filoz. kar je, obstaja kot ideja, predstava: odmik iz realnosti k idealiteti; idealiteta in realiteta 2. knjiž. določena ideja, predstava kot vrednota v zavesti osebka: pri tem pesniku se pojavlja idealiteta v oblikah zastrtega hrepenenja, sanj; idealiteta in negativiteta / abstraktna idealiteta ♪
  9.      idealizácija  -e ž (á) 1. glagolnik od idealizirati: idealizacija kmečkega življenja 2. kar je idealizirano: osladna, pesniška idealizacija; glavni junak romana je zelo zmedena idealizacija ♪
  10.      idealizátor  -ja m (ȃ) kdor idealizira: idealizatorji kmečkega življenja ♪
  11.      idealízem  -zma m (ȋ) 1. navdušenje za ideale in ravnanje po njih: to je bridko razočaralo njegov idealizem; goreč idealizem; ekspr. kačurjevski idealizem; ob ustanovitvi je bilo treba mnogo idealizma / narediti kaj iz idealizma 2. filozofska smer, ki izhaja iz nauka o primarnosti duha, ideje: pristaš idealizma; idealizem in materializem ◊ filoz. objektivni idealizem ki trdi, da se svet idej da spoznati; subjektivni idealizem ki trdi, da se svet idej ne da spoznati; um. idealizem umetnostno načelo, ki poudarja predvsem idejo ♪
  12.      idealizíranje  -a s (ȋ) glagolnik od idealizirati: kmeta opisuje pisatelj brez idealiziranja / lažno idealiziranje slovanske zgodovine ♪
  13.      idealizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) delati, prikazovati kaj boljše in lepše, kot je: svoje dekle preveč idealizira; slikar je model precej idealiziral / idealizirati stare čase; idealizirati resnico; romantiki so radi idealizirali srednji vek idealizíran -a -o: portret je idealiziran ♪
  14.      ideálnež  -a m (ȃ) ekspr. kdor se navdušuje za ideale in se ravna po njih; idealist: pesniki, umetniki in podobni idealneži ♪
  15.      ideálnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost idealnega človeka: idealnost in požrtvovalnost zdravnikov; poln idealnosti; človek brez idealnosti / idealnost njegovega ravnanja ♪
  16.      idéja  -e ž (ẹ̑) 1. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa, zamisel: njegova ideja o ustanovitvi tiskarne je bila splošno sprejeta; dobra, drzna, slaba ideja; dati (originalno) idejo za rešitev problema / uresničevati idejo o samoupravljanju / ta človek ima veliko idej / bil je navdušen zagovornik nove ideje ∙ ekspr. to je bila tvoja ideja ti si se spomnil tega; ekspr. priti na idejo spomniti se česa novega; idejo za akcijo je dobil pri njih bistveno pobudo // nav. mn., navadno s prilastkom misel: njegove ideje so popolnoma zmedene / imava iste ideje; vsiljevati svoje ideje drugim / širiti prevratne ideje 2. navadno v zvezi z o rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje človekov odnos do materialnega ali duhovnega sveta: njegova ideja o lepoti, pravičnosti se je v tem delu lepo izrazila / ideja o kmetskem življenju je pri njem neprepričljiva / opredeliti idejo o nasprotju med umetnikom in družbo 3. v zvezi fiksna ideja bolezenska predstava, blodna misel, ki se je človek ne more otresti: imel je fiksno idejo, da ga preganjajo / ekspr. to je samo tvoja fiksna ideja 4. ed., navadno z rodilnikom rezultat najvišje umske dejavnosti, ki se kaže kot bistvo, smisel a) umetniškega ali znanstvenega dela: osnovna ideja drame; umetniška in hkrati moralna ideja romana / ideja in oblika umetnine / vodilna ideja teksta b) različnih znanstvenih, umetniških smeri: seznaniti se z idejo impresionizma; ideja marksizma c) različnih področij človekove družbene dejavnosti: ideja razrednega boja; ideja liberalizma; velik vpliv ideje samoupravljanja // kar se kaže kot bistvo, smisel česa sploh: ideja dobrote, lepote; zavreči idejo pravičnosti 5. mn., z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom kar izraža vsebino, dejavnost, kot jo določa prilastek: antifašistične, demokratske ideje; liberalne ideje so ga čisto prevzele; privrženec francoskih revolucionarnih idej / nekritično je sprejemal ekstremistične ideje; nove politične ideje ◊ filoz. ideja v idealističnih filozofijah transcendentna objektivna tvorba, ki je pravzor, vzrok, bistvo posamičnega; v marksistični filozofiji odraz objektivne stvarnosti v zavesti ♪
  17.      identificíranje  -a s (ȋ) glagolnik od identificirati: identificiranje privatnih koristi in interesov države / hotela je pokazati svoje identificiranje s tem krajem / identificiranje sumljive osebe ♪
  18.      identificírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. imeti, šteti za identično; istovetiti, enačiti: identificirati privatne koristi in družbene interese / ekspr. med osvobodilnim bojem se je identificiral z okupatorji / identificiral se je s sklepi seje 2. jur. ugotavljati identičnost, identiteto: identificirati mrliča, truplo; pren. umetnino so identificirali ♪
  19.      identifikácija  -e ž (á) glagolnik od identificirati: identifikacija privatnih koristi in družbenih interesov; identifikacija igralca z osebo, ki jo predstavlja; povečal se je občutek identifikacije posameznika s skupnostjo / identifikacija ponesrečenca, storilca; sodeloval je pri identifikaciji trupel / identifikacija dokumentov ◊ elektr. postopek, s katerim (elektronski) računalnik ugotavlja znake na karticah glede na postavljeno nalogo, razpoznavanje ♪
  20.      identifikacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na identifikacijo: identifikacijski proces / zastavil mu je nekaj identifikacijskih vprašanj ♪
  21.      identifikátor  -ja m (ȃ) knjiž. kdor identificira: identifikatorji oblike in vsebine / identifikator padlih ♪
  22.      identitéta  -e ž (ẹ̑) jur. skladnost, ujemanje podatkov z resničnimi dejstvi, znaki, istovetnost: dokazal je svojo identiteto; ugotoviti identiteto z osebno izkaznico / sumljiva identiteta // knjiž. identičnost: identiteta med zavestjo in resnico ◊ filoz. dialektična identiteta ki vključuje notranja nasprotja, zaradi česar ne more nič ostati trajno enako samo sebi; nauk o identiteti identitetna filozofija; mat. identiteta identična enačba ♪
  23.      ideografíja  -e ž (ȋ) arheol. pisava, sestavljena iz ideogramov, podobopis: raziskovati ideografijo ♪
  24.      ideográfski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ideografijo: ideografska študija / ideografska pisava ideografija ♪
  25.      ideográm  -a m (ȃ) arheol. grafično znamenje, ki navadno v obliki risbe ponazarja pojem kot celoto: pisava, sestavljena iz ideogramov / kitajski ideogrami; pren., ekspr. motiv slepcev postane slikarju ideogram človeškega iskanja ♪

   13.701 13.726 13.751 13.776 13.801 13.826 13.851 13.876 13.901 13.926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA