Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

A (11.876-11.900)



  1.      góflja  -e ž (ọ̑) 1. vulg. usta: ima polno gofljo vode ∙ pog., slabš. ta pa ima gofljo zna spretno govoriti, prepričevati; pog., slabš. s to besedo mu je zamašil gofljo mu je onemogočil ugovarjanje 2. pog., slabš. kdor veliko, predrzno govori: čisto navadna goflja je / kot psovka molči, goflja
  2.      gofljáč  -a m (á) pog., slabš. kdor veliko, predrzno govori: bil je največji gofljač v vsej vasi
  3.      gofljáti  -ám nedov.) pog., slabš. veliko, predrzno govoriti: ne gofljaj tako / tebi že povem, ker te poznam, da ne boš gofljal govoril, pripovedoval
  4.      gofríranje  -a s () glagolnik od gofrirati: gofriranje tkanine
  5.      gofrírati  -am nedov. in dov. () tekst. vtiskovati vzorec z vročimi, graviranimi valji, navadno v tkanino
  6.      gognjáti  -ám nedov.) redko govoriti tako, da uhaja zrak tudi skozi nosno votlino; nosljati: nerazumljivo je gognjal
  7.      gogotánje  -a s () glagolnik od gogotati: gogotanje gosi
  8.      gogotáti  -ám nedov.) redko gagati: race so gogotale
  9.      gója  -e ž (ọ́) star. gojenje: goja sadnega drevja / skrbeti za nego in gojo svojega jezika
  10.      gojênka  -e ž (é) ženska oblika od gojenec: gojenka glasbene šole / samostanska gojenka / guvernanta s svojima gojenkama
  11.      gojílka  -e [k in lk] ž () ženska oblika od gojilec
  12.      gojílnica  -e ž () prostor, kjer se kaj goji: urediti gojilnico rib
  13.      gójzar  tudi gójzer -ja m (ọ̑) nav. mn. močen čevelj, navadno okovan, zlasti za hojo po hribih: biti obut v gojzarje / kupiti smučke in gojzarje smučarske čevlje
  14.      gójzarica  tudi gójzerica -e ž (ọ̑) nav. mn. močen čevelj, navadno okovan, zlasti za hojo po hribih: gojzarice so se mu globoko udirale v sneg; tudi v gojzaricah mu je drselo
  15.      gókárt  in gó-cárt -a [-kart] m (ọ̑-) šport. 1. majhen dirkalni avtomobil s šasijo iz jeklenih cevi, navadno brez karoserije in menjalnika: tekmovanje z gokarti 2. športna panoga, ki goji dirkanje s temi avtomobili; karting: navdušenje za gokart; neskl. pril.: gokart dirke
  16.      golák  -a m (á) knjiž., redko gol, neporasel hrib; golec: skalnati golaki
  17.      golant  gl. galant
  18.      golázen  -zni ž () manjše, odpor, gnus vzbujajoče živali: vsa golazen je prilezla na sonce; stenice in druga golazen / pohodi to gnusno golazen // nizko, navadno s prilastkom ničvredni, škodljivi ljudje: hoteli so iztrebiti tatinsko golazen; tuja golazen je gospodarila po naši zemlji / kot psovka ti prekleta golazen
  19.      gólaž  -a m (ọ̑) jed iz kosov mesa, dušenega v začinjeni omaki: naročil si je golaž in pivo; goveji, svinjski golaž / pog. mali golaž mala porcija golaža / krompirjev golaž krompir v začinjeni omaki; segedin(ski) golaž iz svinjskega mesa in kislega zelja / iron. volilni golaž pogostitev, ki jo pripravi kandidat svojim volivcem
  20.      gólažev  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na golaž: golaževa omaka / golaževa konzerva / golaževa juha golažu podobna juha s krompirjem in rezanci
  21.      gólcati  -am [c] nedov. (ọ́) star. slišno piti, lokati: golcal je vino iz steklenice gólcati se nar., s smiselnim osebkom v dajalniku kolcati se: golcalo se mu je
  22.      golčánje  -a [č] s () glagolnik od golčati: slišalo se je golčanje in hropenje / pritajeno golčanje je preglasilo glasno petje / zamolklo golčanje strojev
  23.      golčáti  -ím [č] nedov., gólči; gólčal (á í) 1. nerazločno, težko govoriti: premika ustnice in zamolklo golči / škripal je z zobmi in golčal pretrgane stavke / brezoseb. v prsih ji je golčalo // zastar. govoriti, pripovedovati: sam s seboj golči; venomer golči 2. oglašati se z zamolklim, tresočim se glasom: pes je pričel golčati / golob golči gruli; pren. veter je golčal vso noč golčèč -éča -e: golčeč glas
  24.      goldínar  -ja m () 1. denarna enota stare Avstrije: ded je še zmeraj računal z goldinarji // kovanec v vrednosti te enote: v žepu so mu žvenketale krone in goldinarji 2. nekdaj zlatnik, srebrnik sploh: plačal je kar z goldinarji ◊ num. renski goldinar zlatnik, kovan od konca 14. stoletja v zahodni Nemčiji; rajniš
  25.      goldínarček  -čka m () ekspr. manjšalnica od goldinar: tu in tam je zaslužil kak goldinarček

   11.751 11.776 11.801 11.826 11.851 11.876 11.901 11.926 11.951 11.976  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA