Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

9 (7.626-7.650)



  1.      izmenljívost  -i ž (í) knjiž., redko zamenljivost: izmenljivost sestavnih delov
  2.      izmerljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost izmerljivega: izmerljivost obsega
  3.      izmezgáti  -ám dov.) nar. štajersko olupiti, omajiti: izmezgati vrbovo šibo
  4.      izmíslica  -e ž () knjiž. izmišljena stvar: ta zgodba ni izmislica; ekspr. gola izmislica / v knjigi je veliko lepih izmislic misli, domislic
  5.      izmišljevánje  -a s () glagolnik od izmišljevati si: sit sem njegovega izmišljevanja
  6.      izmodríti  -ím tudi zmodríti -ím dov., izmódril tudi zmódril ( í) 1. ekspr. povzročiti, da kdo postane bolj moder, preudaren: izkušnja, nesreča človeka izmodri; se bo že izmodril; brezoseb. dosti sem pretrpel zaradi svoje zaupljivosti, pa me še ni izmodrilo / upravnica je poskušala fante izmodriti 2. redko izmodrovati: izmodrili so mnogo pametnih predlogov izmodrèn tudi zmodrèn -êna -o: izmodren človek
  7.      izmotávanje  -a s () glagolnik od izmotavati: izmotavanje otroka iz povojev / povedati kaj brez izmotavanja
  8.      izmotávati  -am nedov. () z odstranjevanjem, odvijanjem česa obdajajočega delati kaj prosto, vidno: izmotavati otroka iz povojev; ženska se je izmotavala iz jopic in ogrinjal izmotávati se nav. ekspr. s prizadevanjem, trudom prihajati iz neugodnega, zapletenega položaja: izmotavati se iz težav // z opravičevanjem, pojasnjevanjem poskušati priti iz neugodnega položaja: naj se izmotavam, kakor se hočem, to moram plačati
  9.      izmotovíliti se  -im se dov.) ekspr. s težavo, nerodno priti iz česa: počasi se je izmotovilil iz kočije
  10.      izmózganost  -i ž (ọ̑) ekspr. izčrpanost, oslabelost: izmozganost od dela
  11.      izmózgati  -am dov. (ọ̑) ekspr. 1. izčrpati, oslabiti: neprestano delo jo je izmozgalo; razvratno življenje mu je izmozgalo moči / izmozgati zemljo 2. izrabiti, izkoristiti: tak oderuh te bo že izmozgal 3. z vztrajnim, vsiljivim prigovarjanjem priti do česa: bo že izmozgal denar iz vas izmózgan -a -o: izmozgan obraz; bil je ves izmozgan; od vojne izmozgana dežela
  12.      izmozgávanje  -a s () glagolnik od izmozgavati: nečloveško izmozgavanje delavcev
  13.      izmozgávati  -am nedov. () ekspr. 1. izčrpavati, slabiti: naporna vožnja izmozgava konje / tujina izmozgava mlade ljudi 2. izrabljati, izkoriščati: vojaki so ropali in izmozgavali podjarmljene dežele izmozgávan -a -o: izmozgavano ljudstvo
  14.      izmréti  -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov., izmŕl (ẹ́ , ŕ, ) zastar. izumreti: zaradi lakote so izmrle cele pokrajine izmŕl -a -o: izmrlo pleme izmŕt -a -o: mesto je kakor izmrto
  15.      izmrmráti  -ám tudi zmrmráti -ám dov.) ekspr. nerazločno, mrmraje reči, povedati: v odgovor je izmrmral nekaj besed
  16.      izmŕtje  -a s () zastar. izumrtje: ljudje so bili obsojeni na izmrtje
  17.      izmúčenost  tudi zmúčenost -i ž () stanje izmučenega človeka: polastila se ga je silna izmučenost; od izmučenosti ni mogel zaspati; živčna izmučenost
  18.      iznajdítelj  -a m () kdor kaj iznajde: to je delo genialnega iznajditelja; iznajditelj parnega stroja
  19.      iznakáženec  tudi iznakažênec tudi znakáženec tudi znakažênec -nca m (; é) ekspr. iznakažen človek
  20.      iznemóglost  tudi iznemôglost tudi znemóglost tudi znemôglost -i ž (ọ́; ó) knjiž. onemoglost: zgruditi se od iznemoglosti
  21.      iznevériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. knjiž. povzročiti, da kdo preneha biti zvest: izneveriti komu ženo 2. publ. biti neuspešen, odpovedati: propaganda je tokrat izneverila / vreme nas je izneverilo 3. zastar. poneveriti: izneveril je veliko vsoto denarja iznevériti se postati nezvest: izneveriti se možu / izneveriti se tovarišem / izneveriti se načelom, navadam ne držati se jih
  22.      izníkniti  -em dov.) star. izginiti, izgubiti se: studenec je izniknil v peščenih tleh / vse je izniknilo v nič
  23.      izóbčenec  -nca m (ọ̄) rel. kdor je izključen iz cerkve: biti izobčenec // ekspr. kdor je izključen iz kake skupnosti sploh: družbeni izobčenec
  24.      izobésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) obesiti na vidno mesto: izobesiti cenik, razglas; po vsem mestu so izobesili zastave izobéšen -a -o: zastave so bile že izobešene
  25.      izobrázba  -e ž () 1. kar se pridobi z izobraževanjem: imeti pomanjkljivo izobrazbo; pridobivati si izobrazbo s šolanjem in branjem / manjka mu glasbena, jezikovna izobrazba; humanistična izobrazba ki obsega področje kulture in umetnosti; klasična izobrazba ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture; politehnična izobrazba ki obsega teoretično in praktično poznavanje osnov tehnike; splošna izobrazba ki obsega osnove z vseh glavnih področij človekove dejavnosti; strokovna izobrazba / njegova vsestranska izobrazba ni bila dovolj upoštevana izobraženost, razgledanost // stopnja glede na opravljeno šolanje v določenem šolskem sistemu: navesti v prošnji izobrazbo; stopnja izobrazbe; predpis o minimalni izobrazbi za določena delovna mesta / nižja ali osnovnošolska, srednja ali srednješolska, visoka ali visokošolska izobrazba; ima nepopolno srednjo izobrazbo / šolska izobrazba 2. glagolnik od izobraziti ali izobraževati: a) naloga zavoda je izobrazba kadrov za gospodarstvo; skrbeti za izobrazbo žensk; pravica do izobrazbe / vzgoja in izobrazba v predšolski dobi izobraževanje b) potrebna je izobrazba okusa c) izobrazba zemeljskih plasti ● redko ljudje renesanse niso priznali druge izobrazbe razen antične kulturešol. formalna izobrazba ki jo izkazuje spričevalo določene šole; priznana izobrazba ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja

   7.501 7.526 7.551 7.576 7.601 7.626 7.651 7.676 7.701 7.726  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA