Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

9 (5.976-6.000)


  1.      habilitácija  -e ž (á) 1. pridobitev pravice predavati na visoki šoli: doseči habilitacijo; uvesti postopek za habilitacijo / priznati habilitacijo // pog. habilitacijsko delo: ta razprava je njegova habilitacija 2. ped. usposabljanje duševno ali telesno prizadetih, zlasti mladine: zavod za habilitacijo invalidov; habilitacija prizadetih otrok ♪
  2.      habilitacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na habilitacijo: habilitacijski postopek / že več let pripravlja svoje habilitacijsko delo; habilitacijsko predavanje / habilitacijski pouk, zavod ♪
  3.      habilitíranec  -nca m (ȋ) ped. kdor je habilitiran: habilitiranec je zapustil vzgojni zavod ♪
  4.      habilitírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. priznati komu pravico predavati na visoki šoli: habilitirali so ga za docenta filozofije 2. ped. usposobiti duševno ali telesno prizadete, zlasti mladino: habilitirati invalidnega otroka habilitírati se pridobiti pravico predavati na visoki šoli: habilitiral se je za izrednega profesorja habilitíran -a -o: habilitiran predavatelj ♪
  5.      habína  -e ž (ȋ) nar. debela šiba: Mati, ki je bila pri brani, je imela v rokah dolgo habino (Prežihov) ♪
  6.      hábit  -a m (ȃ) redovniško vrhnje oblačilo: frančiškanski habit; nuna v habitu // slavnostno ali uradno stanovsko vrhnje oblačilo: magistrski habit ♪
  7.      hábiti  -im nedov. (á ȃ) redko pohabljati, kvariti: pri mučenju so jim habili telesa / takšno delo habi človekove umske moči ♪
  8.      habituálen  -lna -o prid. (ȃ) med. stalen, ponavljajoč se: habitualna bolezen, poškodba // jur. ki opravlja kaj iz navade: habitualen zločinec ♪
  9.      hábitus  -a m (ȃ) knjiž. telesne in duševne lastnosti, značilnosti: s počitnic se je vrnil s popolnoma novim habitusom; telesni in duševni habitus mladih; pren. habitus naše gledališke kulture ◊ agr. celotna zunanja oblika rastline, živali; med. zunanjost in drža telesa ♪
  10.      habníti  in hábniti -em dov. (ȋ á ā) nar. zahodno suniti, dregniti: s komolcem je habnila moža pod rebra ♪
  11.      hábsburški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dinastijo Habsburžanov: habsburška monarhija / habsburška politika ♪
  12.      hacálo  -a s (á) ekspr. kdor okorno, težko hodi: hacalo pijano, pravi medved! ♪
  13.      hacáti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr. okorno, težko hoditi: otrok haca in raca / nervozno je hacal po sobi ♪
  14.      haciénda  -e ž (ẹ̑) v latinskoameriškem okolju veliko posestvo: lastnik haciende / prenočili smo v gostoljubni haciendi ♪
  15.      ha-čì  medm. (ȉ) posnema glas pri kihanju: krepko kihne: ha-či ♪
  16.      hád  -a m (ȃ) v grški mitologiji kraj pod zemljo, kjer prebivajo mrtvi, podzemlje ♪
  17.      hádra  -e ž (ȃ) nar. severovzhodno (velika) ruta, pled: ljudje so se zavijali v hadre in suknje ♪
  18.      hádrica  -e ž (ȃ) nar. ruta, rutica: zavezala si je hadrico na glavo ♪
  19.      hádži  -ja m (ȃ) v muslimanskem okolju kdor je romal v Meko: hadži z zelenim turbanom / neskl., kot pristavek k imenu tega človeka hadži Mustafa ♪
  20.      háfnij  -a m (á) kem. težko taljiva kovina bele barve, element Hf ♪
  21.      hagiográf  -a m (ȃ) kdor piše hagiografije: sloviti hagiograf ♪
  22.      hagiografíja  -e ž (ȋ) življenjepis svetnika, svetnikov: brati hagiografije // veda o življenju svetnikov: dobro je podkovan v hagiografiji ♪
  23.      hagiográfski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na hagiografe ali hagiografijo: hagiografski slog; hagiografski spisi ♪
  24.      hagiolóški  -a -o prid. (ọ̑) knjiž. svet, svetosten, nabožen: hagiološko čustvovanje ♪
  25.      hahá  in hahà medm. (ȃ; ȁ) 1. posnema glas pri smejanju: haha, kako je to zabavno / haha(ha), se je smejal na ves glas 2. izraža posmeh: haha, pa je prejel zasluženo plačilo ♪

   5.851 5.876 5.901 5.926 5.951 5.976 6.001 6.026 6.051 6.076  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA