Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
9 (5.451-5.475)
- glísti -i ž mn. (ȋ) nar. leseno ogrodje za sušenje nad ognjiščem ali ob kmečki peči: sušiti drva na glistih ♪
- glívarica -e ž (ȋ) zool. mušica, katere ličinke živijo v gobah in se od časa do časa v sprevodih selijo, Sciara militaris ♪
- globalíst -a m (ȋ) ped. pristaš globalne metode pri pouku branja ♪
- globín -a m (ȋ) pog. loščilo za čevlje, pasta za čevlje: namazati z globinom; škatlica globina ♪
- globočnína -e ž (ȋ) petr. kamnina, nastala iz magme pod zemeljsko površino ♪
- globokoúmnost -i ž (ú) knjiž. lastnost globokoumnega človeka: presenečala je njegova globokoumnost / globokoumnost razprave ♪
- glodávec -vca m (ȃ) sesalec, ki ima štiri sekalce podaljšane: škodljivi glodavci ♪
- glorifikácija -e ž (á) knjiž. slavljenje, poveličevanje, povzdigovanje: osebe v filmu je prikazal brez glorifikacije; glorifikacija revolucije ♪
- glóta -e ž (ọ̑) star. ljudstvo, množica: strahopetna glota ◊ bot. trava s kratkopecljatimi, posamič stoječimi klaski, Brachypodium ♪
- glotologíja -e ž (ȋ) knjiž. jezikoslovje ♪
- glúh -a -o stil. -ó prid. (ȗ ú) 1. ki ni sposoben dojemati zvoke, glasove: gluh človek; fant je od rojstva popolnoma gluh; gluh na levo uho; gluh kakor kamen, zemlja / šola za gluho mladino / starka je nekoliko gluha ne sliši dobro 2. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z za ki noče dojeti, upoštevati česa: bil je gluh za vsak nasvet; gluh za sodobne probleme; ostal je gluh za vse prigovarjanje / včasih je gluha in slepa za vse okrog sebe / star., z dajalnikom gluh opravičilom in prošnjam 3. ekspr. ki je brez zvoka, šuma: obdajal jih je gluh gozd; bil je sam v gluhem prostoru; gluha puščava / gluhi večeri; noči so dolge, gluhe / dolga leta je živel v tem gluhem kraju samotnem // knjiž. ki ne da glasu, zvena: telefon je gluh; gluha piščal; mnogo tipk na klavirju je gluhih // ki se pojavlja v najvišji stopnji: gluha tema; samota je bila gluha in ubijajoča / gluh molk; gluha
tišina 4. ekspr. ki se komaj sliši, zaznava: spregovoril je z gluhim, zagrljenim glasom / gluho bučanje morja; gluho stokanje / gluhi koraki; gluh udarec top 5. redko neobčutljiv, brezčuten: noge so mu bile gluhe / njegovi prsti so gluhi za bolečino 6. redko prazen, jalov: gluho klasje; gluha žitna zrna / gluho seme nekalivo / gluha zemlja nerodovitna ● pog. sosed je na to uho gluh ta stvar ga ne zanima, noče ničesar slišati o njej; ekspr. ne kriči, saj nisem gluh saj slišim; ekspr. govoriti gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. naleteti na gluha ušesa na ljudi, ki se ne dajo prepričati ◊ čeb. gluho jajčece jajčece, iz katerega se ne razvije ličinka; lov. gluh naboj naboj, ki se pri sproženju ne vžge glúho prisl.: gluho je čofnil v vodo; koraki so gluho odmevali glúhi -a -o sam.: zavod za gluhe ♪
- glúhec -hca m (ȗ) glušec: slepci in gluhci ♪
- gluhôba -e ž (ó) redko gluhota ♪
- gluhoném -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) gluh in nem: gluhonemi otroci; gluhonem od rojstva gluhonémi -a -o sam.: zavod za gluhoneme ♪
- gluhonémec -mca m (ẹ̑) knjiž., redko gluhonem človek: gluhonemca sta se pogovarjala z rokami ♪
- gluhonémka -e ž (ẹ̑) knjiž., redko gluhonema ženska: gluhonemke so naučili pisati in brati ♪
- gluhonémnica -e ž (ẹ̑) zavod za gluhoneme: dali so ga v gluhonemnico ♪
- gluhonémost -i ž (ẹ̄) stanje gluhonemega človeka: slepota in gluhonemost ♪
- glúhost tudi gluhóst -i ž (ú; ọ̑) lastnost, stanje gluhega: dedna gluhost / gluhost noči / gluhost premrlih prstov ♪
- glúmec -mca m (ȗ) zastar. (gledališki) igralec: glumci so nastopili pred polno dvorano // artist, komedijant: bil je glumec v cirkusu ♪
- glušílen -lna -o prid. (ȋ) ki gluši, duši: glušilna naprava ♪
- gmôta -e ž (ó) 1. kar zavzema prostor in navadno (še) nima določene oblike: oblikovati glineno gmoto; v daljavi se je videla temna gmota gozda / brezoblična gmota / ekspr. ljudstvo je postalo pasivna gmota; pren. razčleniti pripovedno gmoto // kar deluje s svojo izredno velikostjo, težo: tank, ta velika železna gmota, se je hrupno valil po cesti; mogočna ledena, skalna gmota // ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: treba je bilo prelistati vso to gmoto starega papirja / pred vhodom je stala gmota ljudi / knjiž. gmota tišine 2. redko snov, materija, masa: plastična gmota ◊ alp. gorska gmota celoten obseg gore ali gorovja; gozd. lesna gmota količina lesa; meteor. zračna gmota zrak nad večjim področjem, ki ima približno enake fizikalne lastnosti; muz. zvočna gmota vsi zvočni pojavi v skladbi ♪
- gnánost -i ž (á) filoz. stanje človeka, ki se hoče polastiti vsega, kar je dano: gnanost k podrejanju drugih ♪
- gnetílec -lca [tudi u̯c] m (ȋ) kdor gnete: gnetilec testa // teh. gnetilnik ♪
- gnézdast -a -o prid. (ẹ́) podoben gnezdu: drevo z gnezdasto krošnjo ♪
5.326 5.351 5.376 5.401 5.426 5.451 5.476 5.501 5.526 5.551