Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

9 (5.451-5.475)



  1.      glísti  -i ž mn. () nar. leseno ogrodje za sušenje nad ognjiščem ali ob kmečki peči: sušiti drva na glistih
  2.      glívarica  -e ž () zool. mušica, katere ličinke živijo v gobah in se od časa do časa v sprevodih selijo, Sciara militaris
  3.      globalíst  -a m () ped. pristaš globalne metode pri pouku branja
  4.      globín  -a m () pog. loščilo za čevlje, pasta za čevlje: namazati z globinom; škatlica globina
  5.      globočnína  -e ž () petr. kamnina, nastala iz magme pod zemeljsko površino
  6.      globokoúmnost  -i ž (ú) knjiž. lastnost globokoumnega človeka: presenečala je njegova globokoumnost / globokoumnost razprave
  7.      glodávec  -vca m () sesalec, ki ima štiri sekalce podaljšane: škodljivi glodavci
  8.      glorifikácija  -e ž (á) knjiž. slavljenje, poveličevanje, povzdigovanje: osebe v filmu je prikazal brez glorifikacije; glorifikacija revolucije
  9.      glóta  -e ž (ọ̑) star. ljudstvo, množica: strahopetna glota ◊ bot. trava s kratkopecljatimi, posamič stoječimi klaski, Brachypodium
  10.      glotologíja  -e ž () knjiž. jezikoslovje
  11.      glúh  -a -o stil.prid. ( ú) 1. ki ni sposoben dojemati zvoke, glasove: gluh človek; fant je od rojstva popolnoma gluh; gluh na levo uho; gluh kakor kamen, zemlja / šola za gluho mladino / starka je nekoliko gluha ne sliši dobro 2. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z za ki noče dojeti, upoštevati česa: bil je gluh za vsak nasvet; gluh za sodobne probleme; ostal je gluh za vse prigovarjanje / včasih je gluha in slepa za vse okrog sebe / star., z dajalnikom gluh opravičilom in prošnjam 3. ekspr. ki je brez zvoka, šuma: obdajal jih je gluh gozd; bil je sam v gluhem prostoru; gluha puščava / gluhi večeri; noči so dolge, gluhe / dolga leta je živel v tem gluhem kraju samotnem // knjiž. ki ne da glasu, zvena: telefon je gluh; gluha piščal; mnogo tipk na klavirju je gluhih // ki se pojavlja v najvišji stopnji: gluha tema; samota je bila gluha in ubijajoča / gluh molk; gluha tišina 4. ekspr. ki se komaj sliši, zaznava: spregovoril je z gluhim, zagrljenim glasom / gluho bučanje morja; gluho stokanje / gluhi koraki; gluh udarec top 5. redko neobčutljiv, brezčuten: noge so mu bile gluhe / njegovi prsti so gluhi za bolečino 6. redko prazen, jalov: gluho klasje; gluha žitna zrna / gluho seme nekalivo / gluha zemlja nerodovitnapog. sosed je na to uho gluh ta stvar ga ne zanima, noče ničesar slišati o njej; ekspr. ne kriči, saj nisem gluh saj slišim; ekspr. govoriti gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. naleteti na gluha ušesa na ljudi, ki se ne dajo prepričatičeb. gluho jajčece jajčece, iz katerega se ne razvije ličinka; lov. gluh naboj naboj, ki se pri sproženju ne vžge glúho prisl.: gluho je čofnil v vodo; koraki so gluho odmevali glúhi -a -o sam.: zavod za gluhe
  12.      glúhec  -hca m () glušec: slepci in gluhci
  13.      gluhôba  -e ž (ó) redko gluhota
  14.      gluhoném  -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) gluh in nem: gluhonemi otroci; gluhonem od rojstva gluhonémi -a -o sam.: zavod za gluhoneme
  15.      gluhonémec  -mca m (ẹ̑) knjiž., redko gluhonem človek: gluhonemca sta se pogovarjala z rokami
  16.      gluhonémka  -e ž (ẹ̑) knjiž., redko gluhonema ženska: gluhonemke so naučili pisati in brati
  17.      gluhonémnica  -e ž (ẹ̑) zavod za gluhoneme: dali so ga v gluhonemnico
  18.      gluhonémost  -i ž (ẹ̄) stanje gluhonemega človeka: slepota in gluhonemost
  19.      glúhost  tudi gluhóst -i ž (ú; ọ̑) lastnost, stanje gluhega: dedna gluhost / gluhost noči / gluhost premrlih prstov
  20.      glúmec  -mca m () zastar. (gledališki) igralec: glumci so nastopili pred polno dvorano // artist, komedijant: bil je glumec v cirkusu
  21.      glušílen  -lna -o prid. () ki gluši, duši: glušilna naprava
  22.      gmôta  -e ž (ó) 1. kar zavzema prostor in navadno (še) nima določene oblike: oblikovati glineno gmoto; v daljavi se je videla temna gmota gozda / brezoblična gmota / ekspr. ljudstvo je postalo pasivna gmota; pren. razčleniti pripovedno gmoto // kar deluje s svojo izredno velikostjo, težo: tank, ta velika železna gmota, se je hrupno valil po cesti; mogočna ledena, skalna gmota // ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: treba je bilo prelistati vso to gmoto starega papirja / pred vhodom je stala gmota ljudi / knjiž. gmota tišine 2. redko snov, materija, masa: plastična gmota ◊ alp. gorska gmota celoten obseg gore ali gorovja; gozd. lesna gmota količina lesa; meteor. zračna gmota zrak nad večjim področjem, ki ima približno enake fizikalne lastnosti; muz. zvočna gmota vsi zvočni pojavi v skladbi
  23.      gnánost  -i ž (á) filoz. stanje človeka, ki se hoče polastiti vsega, kar je dano: gnanost k podrejanju drugih
  24.      gnetílec  -lca [tudi c] m () kdor gnete: gnetilec testa // teh. gnetilnik
  25.      gnézdast  -a -o prid. (ẹ́) podoben gnezdu: drevo z gnezdasto krošnjo

   5.326 5.351 5.376 5.401 5.426 5.451 5.476 5.501 5.526 5.551  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA