Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

9 (34.276-34.300)



  1.      žlébnik  -a m (ẹ̑) 1. nar. (strešni) žleb: pritrditi žlebnik pod kap; pocinkan žlebnik 2. obrt. skobljič za delanje žlebov: žlebiti z žlebnikom; rezilo žlebnika
  2.      žlebník  tudi žlébnik -a m (í; ẹ̑) redko žlebnjak: korci in žlebniki
  3.      žlebnják  -a m (á) žlebasta strešna opeka: prekrivati streho z žlebnjaki; žlebnjaki in slemenjaki
  4.      žlebovít  -a -o prid. () poln žlebov: žlebovito skalovje
  5.      žlebóvje  -a s (ọ̑) redko več žlebov, žlebovi: voda odteka po žlebovju / skala z globoko izdolbenim žlebovjem
  6.      žléd  -a m (ẹ̑) tanka ledena obloga na drevju ali skalovju: žled je v gozdu povzročil veliko škodo; voda talečega se snega na skalah se je čez noč spremenila v žled
  7.      žlédnat  -a -o prid. (ẹ̑) pokrit z žledom: žlednato drevje
  8.      žlèht  prid. neskl. () nižje pog. hudoben, zloben: žleht človek; ne bodi žleht / žleht otroci / ima žleht jezik žlèht prisl., zastar. slabo, hudo: žleht se mu godi, mu gre
  9.      žléhten  -tna -o prid. (ẹ̑) nar. hudoben, zloben: žlehten človek; ne bodi žlehten
  10.      žlehtnôba  -e ž (ó) nižje pog. 1. hudobnost, zlobnost: nenadoma ga je prijela žlehtnoba; ne zamerimo jim žlehtnobe 2. hudoben, zloben človek: ona je prava žlehtnoba
  11.      žlémati  -am nedov. (ẹ̑) nar. odstranjevati sluznico s črev za klobase: prati in žlemati čreva
  12.      žlémprga  -e ž (ẹ́) nar. priprava za zapiranje odprtine v podu, stropu, odpirajoča se navadno navzgor; loputa, poklopna vrata: žlemprga mu je padla na glavo; dvigniti žlemprgo v stropu
  13.      žléviti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) nar. 1. žvečiti, žuliti: žleviti kruh / žleviti tobak 2. piti: žleviti vino
  14.      žléza  -e ž (ẹ́) 1. organ, skupina celic, ki proizvaja in izloča posebne snovi, pomembne za delovanje organizma: žleze izločajo slino, sluz, znoj; motnje v delovanju žlez; izloček žleze / kožne žleze; parna žleza ♦ anat. endokrina žleza ali žleza z notranjim izločanjem ki izloča neposredno v kri ali mezgo; lojna žleza lojnica; mlečna žleza kožna žleza pri samicah sesalcev, ki določen čas po rojstvu mladiča izloča mleko; moška spolna žleza spolna žleza, ki proizvaja semenčice; nadledvična žleza; prebavne žleze ki izločajo prebavne sokove; semenska žleza parna žleza pri moškem, ki proizvaja semensko tekočino in jo izloča v semenovod; sluzna žleza; ščitna žleza ščitnica; biol. spolna žleza del spolnega organa, ki proizvaja spolne celice; bot. nektarne, smolne žleze; zool. črnilna žleza ki proizvaja temno rjavo obrambno tekočino; podjezična žleza pri nekaterih pticah, ki izloča slino za lepljenje gnezda; smradna žleza smradnica; trtična žleza kožna žleza ob trtici ptic, zlasti vodnih, ki izloča maščobo za mazanje perja 2. zastar. sluz: iz kože se izloča žleza
  15.      žlézast  -a -o prid. (ẹ́) ki ima žleze: žlezasta sluznica / steblo rastline je zelo žlezasto žlézasto prisl.: žlezasto dlakavi listi
  16.      žlézav  -a -o prid. (ẹ́) žlezast: žlezavi listi rastline ♦ bot. žlezava nedotika rastlina z rdečimi, dolgopecljatimi cveti v grozdih in glavičastimi žlezami na pecljih spodnjih listov, Impatiens glandulifera
  17.      žlézen  -zna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na žlezo: žlezno tkivo ♦ anat. žlezno izvodilo
  18.      žlézica  -e ž (ẹ́) nav. ekspr. manjšalnica od žleza: izloček žlezice
  19.      žléznica  -e ž (ẹ̑) zool. celica, skupina celic, ki proizvaja in izloča posebne snovi, pomembne za delovanje organizma: žleznice krastače
  20.      žlézovnik  -a m (ẹ́) zool. del ptičjega želodca s tanko sluznično steno: žlezovnik in mlinček
  21.      žlíca  -e ž (í) 1. priprava iz daljšega ročaja in ovalnega vbočenega dela za dajanje v usta, zajemanje zlasti tekočih jedi: jesti, zajemati z žlico; lesena, nerjavna, srebrna žlica / od presenečenja mu je žlica padla iz rok; odložiti žlico prenehati jesti; vzeti žlico v roko začeti jesti / desertna žlica / jedilna žlica 2. navadno z rodilnikom količina, ki se lahko naenkrat zajame s to pripravo: dodati omaki žlico smetane / polna, zravnana, zvrhana žlica moke / dajati zdravilo po žlicah 3. priprava z rahlo vboklino za obuvanje čevljev: obuvati tesne čevlje z žlico / obuvalna žlica; žlica za čevlje ● ekspr. žlica mu je padla v med življenjske razmere so se mu nenadoma zelo izboljšale; ekspr. šteti komu žlice paziti, da ne bi kdo veliko pojedel; ekspr. nasititi koga s prazno žlico odpraviti koga s praznimi obljubami; ekspr. pri poslih je zajemal s preveliko žlico si je preveč prilaščal; knjiž. roditi se s srebrno žlico v ustih biti od rojstva premožen; ekspr. že dolgo ni imel tople žlice v ustih ni nič toplega jedel; z veliko žlico ekspr. dajati komu z veliko žlico veliko, radodarno dajati; ekspr. na gostiji se je jedlo z veliko žlico dobro in obilno; ekspr. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. zajemati znanje z veliko žlico zelo intenzivno se izobraževati; ekspr. zajemati življenje z veliko žlico zelo intenzivno živeti; zidarska žlica orodje v obliki kovinske ploščice z držajem za nanašanje malte; ekspr. če bi mogel, bi ga v žlici vode utopil zelo ga sovraži; star. dajati komu skledo in žlico dajati komu hranometal. livarska žlica orodje za oblikovanje form; teh. žlica žlici podoben vbočen del bagra za zajemanje, premeščanje materiala
  22.      žlíčar  -ja m () izdelovalec lesenih žlic in podobnih lesenih izdelkov: žličarji in rešetarji ◊ teh. bager, ki z žlici podobnim vbočenim delom od spodaj zajema material
  23.      žlíčarica  -e ž () zool. raca z močnim, na koncu v obliki žlice razširjenim kljunom, Anas clypeata
  24.      žlíčarka  -a ž () zool. močvirska ptica selivka z belim perjem in na koncu v obliki žlice razširjenim kljunom, Platalea leucorodia: žličarke in plevice / navadna, siva žličarka
  25.      žlíčarski  -a -o prid. () nanašajoč se na žličarje ali žličarstvo: žličarska obrt / žličarski mojster

   34.151 34.176 34.201 34.226 34.251 34.276 34.301 34.326 34.351 34.376  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA