Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
9 (2.676-2.700) 
- dédičnost -i ž (ẹ̑) zastar. dednost: teorija o dedičnosti / pravica dedičnosti ♪
- dedikácija -e ž (á) knjiž. besedilo, napisano navadno v knjigo kot znak spoštovanja, hvaležnosti do koga; posvetilo: avtorjeva rokopisna dedikacija ♪
- dedikacíjski -a -o (ȋ) pridevnik od dedikacija: dedikacijski izvod knjige ♪
- dédina -e ž (ẹ̄) star. 1. dedna posest: zapustil je dedino in se klatil po svetu; najstarejši sin je ostal na dedini; družinska dedina; lastnik dedine 2. dediščina: po očetovi smrti ga čaka bogata dedina / dedina starih časov ♪
- dédinja -e ž (ẹ̑) ženska, ki dobi dediščino: imenovati za dedinjo; edina dedinja hiše ♪
- dédinski -a -o prid. (ẹ̄) dediščinski: dedinski davek; dedinska pogodba / zastar. dedinsko pravo dedno pravo ♪
- dédiščina -e ž (ẹ̄) 1. premoženje, dobljeno po umrlem: dobiti, zapustiti dediščino; bogata dediščina; dediščina po materi; pravica do dediščine; davek na dediščino 2. kar je prevzeto iz preteklosti: kulturna dediščina; duhovna dediščina preteklosti / rešiti se kolonialne dediščine ♪
- dédiščinski -a -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na dediščino: dediščinski davek; dediščinska pravda, tožba ♪
- dedljív -a -o prid. (ȋ í) ki se da dedovati: dedljiva pravica / dedljiva bolezen ♪
- dedljívost -i ž (í) lastnost dedljivega: dedljivost bolezni ♪
- dédnopráven -vna -o prid. (ẹ̄-ā) nanašajoč se na dedno pravo: dednopravna pogodba; dednopravno razmerje razmerje, nastalo na podlagi dedovanja ♪
- dédnost -i ž (ẹ̄) 1. biol. lastnost organizmov, da se njihove lastnosti prenašajo na potomce: pravila dednosti; nauk o dednosti / naturalisti so skušali dokazati teorijo dednosti 2. dejstvo, da se kaj deduje: dednost prestola ♪
- dédnosten -tna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na dednost: dednostna teorija v delih naturalističnih pisateljev / knjiž. dednostno pravo dedno pravo ♪
- dédnozakúpen -pna -o prid. (ẹ̄-ȗ) nanašajoč se na dedni zakup: dednozakupna kmetija ♪
- dedoválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dedovanje: dedovalna pravica ♪
- dedovánje in dédovanje -a s (ȃ; ẹ̄) glagolnik od dedovati: odpovedati se dedovanju; izključiti iz dedovanja; pravica do dedovanja / dedovanje znakov; nauk o dedovanju dednosti / dedovanje nazorov ♦ jur. oporočno dedovanje na podlagi oporoke ♪
- dedováti -újem in dédovati -ujem dov. in nedov. (á ȗ; ẹ̄) 1. dobiti premoženje po umrlem: dedovati posestvo; dedovati po stricu; nima sina, ki bi za njim dedoval 2. prevzeti od prednikov: žival deduje barvo dlake; nekatere lastnosti se dedujejo; pren. dedovati stare šege ♪
- dedovína -e ž (í) star. 1. dedna posest: bil je priklenjen na svojo dedovino 2. premoženje, dobljeno po umrlem; dediščina: zapustil je precejšnjo dedovino ♪
- dédovski -a -o prid. (ẹ̄) knjiž. nanašajoč se na dede: ko je gledal vnuka, mu je v očeh žarel dedovski ponos / dedovska kultura; dedovske šege ♪
- deducíranje -a s (ȋ) glagolnik od deducirati: filozofsko deduciranje / raziskovati z deduciranjem ♪
- deducírati -am nedov. in dov. (ȋ) sklepati iz splošnega na posamezno: zna logično deducirati; napačno deducirati / iz preveč splošnih načel ni mogoče deducirati pravilnih rešitev ♪
- dedúkcija -e ž (ú) knjiž. sklepanje iz splošnega na posamezno: dedukcija in indukcija; napraviti dedukcijo; priti do zaključkov z dedukcijo / publ. ni soglašal z njegovimi dedukcijami ♪
- dedukcíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dedukcijo: dedukcijski dokaz / dedukcijska metoda poučevanja deduktivna ♪
- deduktíven -vna -o prid. (ȋ) knjiž. osnovan na dedukciji: deduktivni postopek; deduktivna metoda; deduktivno sklepanje / priti do rezultatov po deduktivni poti deduktívno prisl.: deduktivno presojati ♪
- deduktivízem -zma m (ȋ) publ. enostranska, shematična deduktivna obravnava problemov: njegovo dokazovanje je očiten deduktivizem ♪
2.551 2.576 2.601 2.626 2.651 2.676 2.701 2.726 2.751 2.776 
