Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

9 (25.601-25.625)


  1.      strahopétec  -tca m (ẹ̑) ekspr. strahopeten človek: ni marala takega strahopetca; ozmerjati ubežnike s strahopetci / kot nagovor kam bežiš, strahopetec ♪
  2.      strahopéten  -tna -o prid., strahopétnejši (ẹ́ ẹ̄) ki mu manjka poguma, odločnosti: strahopeten človek, voznik; bil je preveč strahopeten, da bi se uprl // ki izraža strah, bojazen: strahopetno dejanje, ravnanje strahopétno prisl.: strahopetno ravnati, zbežati ♪
  3.      strahopétka  -e ž (ẹ̑) ekspr. strahopetna ženska: bila je prevelika strahopetka, da bi mu pomagala ♪
  4.      stráhospoštovánje  -a s (ȃ-ȃ) ekspr. spoštovanje iz strahu: izkazovati komu strahospoštovanje; vzgajati otroke v strahospoštovanju do starejših / papirnati zmaji niso vzbujali pretiranega strahospoštovanja občudovanja ♪
  5.      strahovít  -a -o prid. (ȋ) ekspr. 1. ki ima strah vzbujajoče lastnosti: začel se je strahovit boj; strahovita nesreča, smrt 2. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: znajti se v strahoviti stiski; strahovito pomanjkanje / strahovit smrad; strahovita vročina / začutil je strahovit udarec zelo močen strahovíto prisl.: strahovito se je razjezil; strahovito privlačna ženska; strahovito razdejano mesto ♪
  6.      strán  -í ž (ȃ) 1. s prilastkom vsak od obeh delov z umišljeno črto, ravnino razdeljenega predmeta, prostora: desna, prazna stran ceste; leva stran dvorane; ena stran hiše je bila ob bombardiranju porušena / leva stran vrat je zastekljena levo krilo // vsak od obeh delov vzdolžno, somerno razdeljenega telesa: desno stran ima hromo; boli ga na levi, srčni strani // del česa glede na lego, določeno s smerjo, usmerjenostjo česa drugega: jugovzhodna stran dežele je gorata 2. navadno v zvezi stran neba del neba glede na smer, določeno z navidezno potjo sonca: ugotoviti strani neba / glavne strani neba 3. navadno s prilastkom vsaka od obeh površin, ki omejuje telo, predmet v smeri, prečni na njegovo gibanje, usmerjenost: obrniti se s hrbta na stran / obtesati eno stran debla / nož z rezilom na obeh straneh obeh robovih // vsaka od površin, ki ne omejuje telesa, predmeta v vodoravni smeri: prebeliti bočno, zadnjo stran hiše; hrbtna stran telesa; vse štiri strani kvadra so gladke // vsaka od površin, ki omejuje telo, predmet v poljubni smeri: očistiti spodnjo stran avtomobila; čelna, zgornja stran panja 4. navadno s prilastkom vsaka od obeh ploskev ploščatega, tankega predmeta: spodnja stran deske, smuči; pege na zgornji strani listov trte; notranja, zunanja stran vrat / narobna, prava stran blaga; prednja, zadnja stran bankovca, medalje / ploska stran sablje // ploskev vsakega od listov (v tiskanem, rokopisnem delu): končati pismo na sredini tretje strani / že prva stran bralce vznemiri; vsak dan napiše deset strani; knjiga ima dvesto strani / kulturna, oglasna stran časopisa; slika na naslovni strani; pri navajanju vira Računalništvo, 1983, stran [str. ali s.] 10 5. s predlogom, s prilastkom izraža položaj, lego česa glede na določeno smer, usmerjenost česa drugega: na desni, zadnji strani hiše je vrt / na obeh straneh ceste se širi gozd; videti ljudi na drugi strani reke / usesti se na levo stran koga 6. s predlogom izraža smer lege izhodišča, ki določeni smeri česa ni enaka ali nasprotna: od strani opazovati; pripeljati s strani / cesta zavije na stran proč od določene smeri // s prilastkom izraža smer lege izhodišča, ki je glede na določeno smer česa taka, kot jo izraža prilastek: napasti z bočne, sprednje strani; na katero stran si namenjen / od treh strani zaprt prostor; ogledovati si novi avtomobil od vseh strani, z vseh strani; veter piha z zahodne strani z zahoda 7. navadno s prilastkom lastnost koga ali česa glede na izhodišče opazovanja, presojanja, kot ga določa prilastek: čustvena, pravna stran zadeve; finančna stran je urejena / lotiti se česa z neprave strani; oceniti prevod z jezikovne strani; po tehnični strani dober izdelek / dobre in slabe strani česa / vse jemlje z lahke, smešne strani 8. v prislovni rabi, v zvezi na eni strani — na drugi strani, po eni strani — po drugi strani poudarja dvojnost ali različnost nasprotja: na eni strani zdravilo pomaga, na drugi strani škoduje / po eni strani bo delo lažje, po drugi (strani) pa nevarnejše 9. s prilastkom, v zvezi s po izraža sorodstveno razmerje glede na merilo, kot ga določa prilastek: starega očeta po materini strani ni poznal; po očetovi strani je Hrvat 10. s prilastkom oseba, skupina glede na osebo, skupino z nasprotnim, drugačnim ciljem: nobena stran noče prva popustiti; tako bo prav za obe, vse strani; publ. pobudo za sestanek je dala sovjetska stran / sprte, vojskujoče se strani; dokazi nasprotne strani / na obeh straneh so bili mrtvi in ranjeni // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža položaj koga glede na sodelovanje, soglasnost z eno od oseb, skupin z nasprotnim, različnim ciljem: glede tega je na moji strani; prestopiti na partizansko stran, na stran partizanov / zmaga se nagiba na nasprotnikovo stran nasprotnik zmaguje; sreča je bila na naši strani imeli smo srečo ● pog. to je druga stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika; knjiž. obrniti novo stran zgodovine začeti novo obdobje zgodovine; ekspr. od strani kaj izvedeti posredno, indirektno; pisar. dobiti odobritev s strani pristojnega organa odobritev (od) pristojnega organa; publ. s strani univerze se bo posvetovanja udeležil rektor kot predstavnik, v imenu univerze; pog. dati na stran odložiti; prihraniti, shraniti; pog. denimo šale na stran začnimo govoriti resno; evfem. iti na stran nastran; ekspr. tehtnica se še ni nagnila na nobeno stran ni še jasno, odločeno; knjiž. jeziček na tehtnici se je prevesil na njihovo stran oni so imeli možnost za zmago; oni so zmagali; stopiva malo na stran, da se v miru pomeniva proč od drugih, na samo; star. zadolžila se je na vse strani povsod, pri vseh; ekspr. nikogar ni, ki bi ga lahko postavili njemu ob stran ki bi mu bil enakovreden; ekspr. ta dogodek je potisnil ob stran vse druge probleme je povzročil, da so jih nehali reševati, obravnavati; ekspr. stopili smo ob stran drugim kulturnim narodom pridružili smo se jim; na strani biti, držati se ne skupaj z drugimi; izogibati se odgovornosti, sodelovanja; skupščina je pustila to vprašanje ob strani ga ni obravnavala; ekspr. vse življenje mu je stala ob strani mu pomagala, ga podpirala; star. mahniti jo na dolenjsko stran na Dolenjsko; evfem. starec je že pogledal na ono stran umrl; star. bil je dober človek, toda malo na posebno stran zasukan čudaški, nenavaden; obrniti kaj na smešno stran narediti, da je kaj smešno; star. tudi na to stran je bil pravi meščan tudi po tem, v tem pogledu ◊ mat. leva, desna stran enačbe; prim. nastran, postrani ♪
  7.      stráni  prisl. (ȃ) zastar. stran prisl.: poditi koga strani / obrniti oči strani / strani, je zakričal nad otroki ♪
  8.      straníca  -e ž (í) 1. vsaka od stranskih ploskev oglatega predmeta, stvari: odpreti stranice tovornega avtomobila; predal z nižjo sprednjo stranico; stranica panja 2. stranska deska navadno postelje: ležal je na postelji in roka mu je visela čez stranico; sedeti na stranici; stranica in končnica / posteljna stranica / stranica čolna bok 3. geom. vsaka od daljic, premic, ki omejujejo, tvorijo mnogokotnik: stranici oklepata kot 90°; stranica kvadrata, trikotnika / nasprotni, priležni stranici ● zastar. podatek je na deseti stranici knjige strani ◊ usnj. stranice odrezani trebušni del kože s prednje in zadnje noge ali usnje iz take kože; okrajci ♪
  9.      stránka  -e ž (ȃ) 1. v nekaterih državah organizirana skupina ljudi, ki se zavzema za uresničenje svojega političnega programa: ustanoviti stranko; pristopiti k stranki; med strankami se je začel boj za zmago na volitvah; delavska, kmečka, komunistična, meščanska, socialistična stranka; konservativna, napredna stranka; vladna stranka; poslanci liberalne stranke; program, vodstvo stranke / od 1896 do 1919 Jugoslovanska socialnodemokratska stranka; od 1894 do 1918 Narodna napredna stranka; od 1905 do 1929 Slovenska ljudska stranka; na Hrvatskem, od 1861 do 1918 Stranka prava / politična stranka 2. oseba v odnosu do osebe, organizacije, organa, ki ji opravlja določene storitve: pred okenci so že čakale stranke; raznašati mleko strankam; vsaka trgovina ima svoje stranke / on je naša stalna stranka / kot opozorilo: obveščamo cenjene stranke, da bo poslovalnica jutri zaprta; odprto za stranke od 8h do 12h // oseba v odnosu do svojega rednega pravnega zastopnika: ta odvetnik ima mnogo strank / dobra, slaba stranka // ekspr. moški v odnosu do prostitutke: na ulici so čakale prostitutke na svoje stranke 3. oseba, skupina, organizacija, ki je v pravnem razmerju do druge osebe, skupine, organizacije: stranke v pogodbi o preživljanju; dogovor strank o dobavi blaga // vsaka od oseb, ki s svojimi zahtevami nastopajo pred organom, ki vodi postopek: zaslišati obe stranki ♦ jur. kontradiktorni stranki tožnik in toženec v pravdnem postopku; tožeča, tožena stranka; beseda strank zadnji govor tožilca, oškodovanca, zagovornika in obtoženca na obravnavi na sodišču 4. stanovalec, stanovalci v enem stanovanju večstanovanjske hiše: terjati stranke zaradi neporavnane stanarine; v pritličje se je vselila nova stranka 5. nav. ekspr. skupina ljudi, ki so o kaki stvari enakega mnenja: ukrep vodstva je bil všeč obema strankama / poslušalci so se razdelili v dve stranki ♪
  10.      strapáti  -ám dov. (á ȃ) pog. zmesti, zbegati: s svojim govorjenjem so ga strapali; ta ženska ga je čisto strapala // nepreh. postati zmeden, zbegan: zaradi njega je dekle strapalo strapán -a -o: fant je ves strapan ♪
  11.      strášen  stil. strašán strášna -o tudi -ó prid. (á ȃ á) navadno v povedni rabi strašljiv: zgodba za otroke ne sme biti preveč strašna / ekspr. tak je, da je kar strašen ♪
  12.      strašljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost strašljivega: strašljivost zgodbe / očital si je strašljivost bojazljivost ♪
  13.      stratigráfski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na stratigrafijo: stratigrafska metoda, raziskava / stratigrafski opis najdišča / obravnavati onomastična in stratigrafska vprašanja ♪
  14.      stráž  -í ž, or. ed. v prislovni predložni zvezi tudi strážjo (ȃ) nar. spodnji del strehe: zaril se je v seno pod stražjo ♪
  15.      stráža  -e ž (á) oseba, skupina oseb, ki koga, kaj varuje, brani, nadzoruje: straža je prijela vlomilca; ubežnika so izročili straži; postaviti, razporediti, razposlati straže; menjava straže; poveljnik straže / spremljala ga je častna straža; pionirska, taborniška, vojaška straža; predsednikova telesna straža / obalna straža v nekaterih državah navadno policisti, ki s hitrimi čolni patruljirajo ob obali; obmejna straža nekdaj vojaška formacija, ki straži, nadzoruje državno mejo // dejavnost, ki se ukvarja z varovanjem, branjenjem, nadzorovanjem koga, česa: v tovarni so vpeljali stražo; konec, začetek straže / iti na stražo; poslali, postavili so ga na stražo; biti določen za stražo; biti, menjavati se, stati na straži; dnevna, nočna straža; pren., ekspr. stati na straži miru ● ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; finančna straža nekdaj organ, ki nadzira proizvodnjo ali promet raznega blaga zaradi preprečitve davčnih utaj; gorska straža organizacija za varstvo gorske narave ◊ navt. nočna straža od osmih zvečer do štirih zjutraj; voj. mrtva straža nekdaj na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; obhodna straža; prednja straža predstraža; premična straža na pohodih, pri transportih; zgod. narodna straža v revoluciji 1848 oborožene enote pristašev revolucije na Slovenskem; ob razpadu Avstro-Ogrske pomožne krajevne enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem; vaška straža med narodnoosvobodilnim bojem organizirana oborožena skupina belogardistov za varovanje vasi pred partizani ♪
  16.      stražár  -ja m (á) 1. kdor (poklicno) koga, kaj straži: na obzidju so stražili stražarji; pri vhodu v vojašnico nas je ustavil stražar; vesten stražar / nočni stražar; osebni, telesni stražar / ekspr. to so letalci, stražarji našega neba čuvarji 2. pred drugo svetovno vojno član skupine desno usmerjenih dijakov in študentov, imenovanih po glasilu Straža v viharju: stražarji in mladci ● gorski stražar član gorske straže; obmejni stražar nekdaj pripadnik obmejne straže ♪
  17.      stražárčiti  -im nedov. (á ȃ) knjiž. stražiti: že tretjič mora stražarčiti ♪
  18.      stražáriti  -im nedov. (á ȃ) stražiti: vojaki so stražarili prehod čez reko; noč za nočjo mora stražariti / redko drevje je stražarilo med skalami ♪
  19.      stražárjenje  -a s (á) glagolnik od stražariti: nenehno stražarjenje ga je zelo izčrpalo ♪
  20.      stražárka  -e ž (á) ženska oblika od stražar: pred vhodom ga je ustavila stražarka / stražarka ognja v templju čuvarka ◊ čeb. (čebela) stražarka čebela, ki čuva, straži vhod v panj ♪
  21.      stražárna  -e ž (ȃ) star. stražarnica: stotnik je odšel iz stražarne ♪
  22.      stražárnica  -e ž (ȃ) posebna stavba ali prostor za nastanitev straže, stražarjev: iz stražarnice je prišel komandir straže; stražarji so se po napadu vrnili v stražarnico ∙ knjiž. prispeli so do obmejne stražarnice do karavle ♪
  23.      stražárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na stražarje ali stražo: poznati stražarsko geslo / stražarska zapornica; stražarsko mesto / stražarska služba ♪
  24.      stražárstvo  -a s (ȃ) stražarska služba: priti na vrsto za stražarstvo; stražarstvo in dežurstvo ♪
  25.      strčáti  -ím nedov. (á í) star. štrleti: lasje mu strčijo na vse strani; zobje so ji strčali naprej / visoke hiše strčijo v zrak strčèč -éča -e: strčeči brki, lasje; rastlina s strčečimi listi ♪

   25.476 25.501 25.526 25.551 25.576 25.601 25.626 25.651 25.676 25.701  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA