Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

9 (25.176-25.200)



  1.      spotikljív  -a -o prid. ( í) ekspr. neprimeren, nespodoben: spotikljive zgodbe; spotikljivo vedenje / spotikljivo pravilo ∙ zastar. ljudje tu niso spotikljivi se ne spotikajo ob kaj, nad čim spotikljívo prisl.: spotikljivo govoriti
  2.      spotíti  -ím dov., spótil ( í) povzročiti, da postane kdo poten, znojen: hoja ga je spotila spotíti se 1. postati poten, znojen: bolnik se je spotil; od zadrege se je spotil // izločiti veliko potu: telo se mora spotiti 2. nav. ekspr. na svojem površju narediti kapljice: stene v kuhinji so se spotile / sadje se spoti spotèn -êna -o: spoten konj; ves spoten je prišel domov; prim. izpotiti
  3.      spótjo  in s pótjo tudi spotjó in s potjó prisl. (ọ̑; ọ́) spotoma, gredoč: spotjo se lahko oglasiš pri nas / spotjo se je premislil in se vrnil; prim. pot
  4.      spótom  in s pótom prisl. (ọ̄) redko spotoma, gredoč: spotom se je oglasil pri znancu; prim. pot
  5.      spótoma  prisl. (ọ̄) 1. izraža, da kdo kaj opravi medtem, ko kam gre: kruh in mleko je kupila spotoma; spotoma poglej, če so naši doma / šel je za njo in se spotoma oblačil med potjo, med hojo / v povedni rabi ko greš na postajo, stopi na pošto, je prav spotoma ob poti, blizu 2. ekspr. z lahkoto, brez težav: članek je kar spotoma napisal 3. nar. takoj: kar mu naročiš, vse spotoma pozabi
  6.      spóved  -i ž (ọ̑) rel. obred v katoliški cerkvi, pri katerem vernik pove svoje grehe duhovniku in jih obžaluje z namenom dobiti odvezo: opraviti spoved; iti k spovedi in obhajilu; pripraviti se na spoved; povedal je vse kot pri spovedi / očitna spoved molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo; prva, velikonočna spoved; (sveta) spoved četrti od sedmih zakramentov; pren., ekspr. s sinom sta imela dolgo spoved; prim. izpoved
  7.      spovédanec  -nca m (ẹ̑) rel. kdor je spovedan: naložiti spovedancu pokoro; spovednik in spovedanec
  8.      spovédanka  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od spovedanec
  9.      spovédati  spovém dov. (ẹ́) 1. rel. poslušati grehe vernika, mu naložiti pokoro in dati odvezo: duhovnik je bolnika spovedal in obhajal 2. ekspr. ošteti, ozmerjati: hudo, pošteno ga je spovedala spovédati se 1. rel. povedati duhovniku svoje grehe in jih obžalovati z namenom dobiti odvezo: spovedal se je in šel k obhajilu; pred smrtjo se je spovedal / spovedati se svojih grehov 2. ekspr. povedati vse, kar človeka vznemirja: iskal je človeka, ki bi se mu spovedal; naj se odkrito spovem, da sem včasih slabo mislil o tebi spovédan -a -o: umrl je spovedan; prim. izpovedati
  10.      spóveden  -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na spoved: spovedna priprava / spovedni listek nekdaj potrdilo o opravljeni spovedi; spovedni obrazec; spovedna jurisdikcija ali spovedna oblast pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe; spovedna molčečnost dolžnost spovednika molčati o vsem, kar je slišal pri spovedi; prim. izpoveden
  11.      spovedníca  -e ž (í) rel. omari podoben pregrajen prostor za spovednika in spovedanca: poklekniti v spovednico; okence spovednice
  12.      spovedník  -a m (í) rel. duhovnik, ki spoveduje: spovednik da odvezo, naloži pokoro; bil je njegov stalni spovednik; zaupal mu je vse kot spovedniku
  13.      spovedováti  -újem nedov.) 1. rel. poslušati grehe vernika, mu nalagati pokoro in dajati odvezo: spovedovati romarje; vsak dan spoveduje 2. ekspr. oštevati, zmerjati: ko sta bila sama, ga je začel spovedovati spovedováti se rel. pripovedovati duhovniku svoje grehe in jih obžalovati z namenom dobiti odvezo: redno se spoveduje; pripovedovala je vse tako odkrito, kot bi se spovedovala / spovedovati se svojih grehov spovedujóč -a -e: spovedujoč se svojih grehov; spovedujoči duhovnik; prim. izpovedovati
  14.      spovítek  -tka m () star. nedonošenček: spovitek je umrl ● knjiž. spovitek domišljije izrodek
  15.      spovíti  -víjem dov. (í) star. prezgodaj roditi: zaradi napornega dela je spovila / spoviti otroka // roditi sploh: spovila mu je deklico
  16.      spovítje  -a s () star. prezgodnji porod: zaradi nesreče je prišlo do spovitja
  17.      spovráčanje  -a s (ā) glagolnik od spovračati: spovračanje hrane / spovračanje bolezni
  18.      spovráčati  -am nedov.) star. izmetavati iz želodca; bruhati: glava ga boli in spovrača spovráčati se povračati se: bolezen se spovrača / vedno znova se mu spovrača misel na dom / rad se spovrača domov se vrača spovračajóč -a -e: spovračajoča se pomlad
  19.      spovréči  -vŕžem dov., spovŕzi spovŕzite in spovrzíte; spovŕgel spovŕgla (ẹ́ ) vet. spraviti iz rodil odmrl, nezrel plod; izvreči: krava, svinja spovrže
  20.      spovrníti se  in spovŕniti se -em se dov. ( ŕ) star. povrniti se: bolezen se je spovrnila / živo se mu je spovrnilo občutje iz mladosti
  21.      spozába  tudi izpozába -e ž () glagolnik od spozabiti se: oprostiti komu spozabo; to je storil v trenutku spozabe / očitali so ji spozabo s tujcem
  22.      spozabíti se  in spozábiti se -im se tudi izpozabíti se in izpozábiti se -im se dov. ( á) ne narediti v skladu z določenimi normami, moralnimi načeli: skoraj bi se spozabil in ga udaril; v jezi se večkrat spozabi in zakolne / spozabiti se nad kom; spozabiti se v besedah; ekspr. spozabil se je z drugo imel ljubezenske, spolne odnose
  23.      spozábljati se  -am se tudi izpozábljati se -am se nedov. (á) ne ravnati v skladu z določenimi normami, moralnimi načeli: kadar je pijan, se spozablja; pred materjo se ne spozablja in ne preklinja / spozabljati se nad kom; spozabljati se v besedah; ekspr. spozablja se z vsakim moškim ima ljubezenske, spolne odnosezastar. vedno se spozablja, kdaj ima god pozablja
  24.      spozábljenje  tudi spozabljênje -a s (á; é) glagolnik od spozabiti se: odpustila mu je spozabljenje; trenutki spozabljenja
  25.      spozabljív  -a -o prid. ( í) ekspr. ki se (rad) spozablja: spozabljiv moški ● zastar. star človek je spozabljiv pozabljiv

   25.051 25.076 25.101 25.126 25.151 25.176 25.201 25.226 25.251 25.276  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA