Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

9 (2.226-2.250)


  1.      čitálništvo  -a s (ȃ) 1. nastajanje in delovanje društev čitalnic: doba čitalništva 2. nav. slabš. značilnosti čitalniške dobe: dvigniti zborovsko glasbo iz čitalništva; dramski amaterizem je prestopil mejo čitalništva ♪
  2.      čítanje  -a s (ȋ) glagolnik od čitati: a) čitanje dela učencu težave; vaditi čitanje / danes bo zaradi proslave čitanje odpadlo pouk čitanja b) s čitanjem se je zelo izobrazila c) čitanje partitur / čitanje števcev ugotavljanje porabljene energije zaradi plačila ♪
  3.      čítanka  -e ž (ȋ) 1. učbenik s krajšimi sestavki za jezikovni pouk; berilo: slovenska čitanka; čitanka za drugi razred 2. pomožni učbenik z izbranimi sestavki iz kake stroke: zgodovinska čitanka ♪
  4.      čítankar  -ja m (ȋ) redko sestavljavec beril, čitank ♪
  5.      čitátelj  -a m (ȃ) star. bralec: knjiga ima dosti čitateljev ♪
  6.      čitáteljstvo  -a s (ȃ) star. bralci: okus preprostega čitateljstva; pridobiti si pozornost čitateljstva ♪
  7.      čítati  -am nedov. (ȋ) 1. razpoznavati znake za glasove in jih vezati v besede; brati: zna čitati in pisati; čitati gotske črke; na glas čitati // dojemati vsebino besedila: čitati časopis, knjigo; čitali smo, kako je uspela veselica; o tem sem čital v knjigah / čitati Kersnika njegove povesti, romane / se je že začelo, ali ste čitali? 2. razumevati ustaljene, dogovorjene znake: čitati note, zemljevid 3. ugotavljati misli, čustva po zunanjih znamenjih: čitati z obraza, na obrazu / vsako željo mu čita iz oči; čitati odgovor v očeh / čitati misli // ugibati, napovedovati: čitati (usodo) iz zvezd, z dlani čitajóč -a -e: zabaval se je, čitajoč ta poročila; ameriška novela je osvojila čitajoči svet ♪
  8.      číten  -tna -o prid. (ȋ) redko ki se prijetno bere: strokovno pisana, a čitna knjiga ♪
  9.      čitljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da brati: podpis ni čitljiv; težko čitljiva pisava / čitljiva knjiga ki se prijetno bere ♪
  10.      čitljívost  -i ž (í) lastnost čitljivega: pazi na čitljivost stenograma; čitljivost pisave ♪
  11.      čítluk  -a m (ȋ) zgod. posestvo, ki ga je dal turški fevdalec v zakup kmetu ♪
  12.      čížem  -žma m (ȋ) nav. mn., star. čevelj, ki sega do gležnja ali malo čez; visoki čevelj: škornji in čižmi; zaveži si čižem! nerodni kmečki čižmi // čevelj sploh: takrat je bilo za obleke in čižme težko ♪
  13.      článkar  -ja m (ȃ) kdor piše članke: je člankar, pisatelj in prevajalec; politični člankar ♪
  14.      člénjenje  -a s (ẹ̄) glagolnik od členiti: idejno členjenje teksta ♪
  15.      človéček  -čka m (ẹ̑) 1. manjšalnica od človek: pravkar rojeni človeček / ekspr. okrogel, zalit človeček s sijočimi lici 2. iron. nepomemben človek: takile človečki ne morejo zavreti našega prizadevanja; nevedni in smešni človečki ♪
  16.      člôvek  -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek // s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče ● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje ♪
  17.      človéštvo  -a s (ẹ̑) 1. vsi ljudje na svetu: delati v korist domovine in človeštva; njegovo ime je zapisano v zgodovini človeštva; odgovornost pred človeštvom in zgodovino 2. zastar. človečnost: človeštvo, prijateljstvo, zvestoba ♪
  18.      čmokáti  -ám nedov. (á ȃ) redko dajati cmokanju podobne glasove; cmokati: čmokati po blatu ♪
  19.      čóbast  -a -o prid. (ọ́) nar. vzhodno ki ima debele ali naprej štrleče ustnice; šobast: čobasta ženska ♪
  20.      čofotánje  -a s (ȃ) glagolnik od čofotati: zaslišali so čofotanje in vpitje kopalcev / čofotanje otrok po blatu ♪
  21.      čofotáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. slišno, plosko udarjati po vodi: otrok čofota v banjici / raca čofota s krili po vodi // ekspr. hoditi po vodi, po čem redkem: čofotati po lužah, po blatni poti 2. slišno, tleskajoče padati ali teči: studenec čofota v korito; voda čofota s strehe // dajati tleskajoče, zamolkle glasove: škornji so zajemali vodo in ob vsakem koraku čofotali; brezoseb. pod nogami je čofotalo čofotáje: čofotaje bresti vodo čofotajóč -a -e: čofotajoč dež ♪
  22.      čofôtniti  -em dov. (ó ȏ) 1. slišno, plosko udariti po vodi: riba je čofotnila z repom 2. pog., ekspr. pasti: zakrilil je z rokami in čofotnil v reko 3. brezoseb. dati tleskajoč, zamolkel glas: ob vsakem zamahu z veslom je čofotnilo ♪
  23.      čohálnik  -a [u̯n tudi ln] m (ȃ) 1. redko čohalo: očistiti čohalnik 2. agr., lov. drevo, kol, ob katerega se čoha živina ali divjad ♪
  24.      čohálo  -a s (á) krtači podobna kovinska priprava za čiščenje živine: odrgniti blato s čohalom; konjsko čohalo ♪
  25.      čoháti  -ám in čóhati -am nedov. (á ȃ; ọ̑) 1. drgniti, praskati po koži, zlasti žival: čohati kravo, psa za ušesi; svinja se čoha ob pregrado / nizko: ne čohaj se kar naprej! čohati se pod pazduho ∙ nizko ne čohaj se, kjer te ne srbi ne vmešavaj se v stvari, ki se te ne tičejo 2. s čohalom čistiti: neprestano krtači in čoha svoje konje ♪

   2.101 2.126 2.151 2.176 2.201 2.226 2.251 2.276 2.301 2.326  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA