Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

9 (22.026-22.050)



  1.      razkrójek  -jka m (ọ̑) kar nastane pri razkroju: razkrojki hranilnih snovi; škodljivost razkrojkov
  2.      razkrójen  -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na razkroj: razkrojni proces / razkrojni produkti / preprečiti sovražnikovo razkrojno delo ♦ kem. razkrojna destilacija lesa suha destilacija lesa
  3.      razkrojênost  -i ž (é) stanje razkrojenega: razkrojenost snovi, trupla / knjiž. razkrojenost organizacije / politična razkrojenost neenotnostknjiž., redko notranja razkrojenost sodobnega človeka razdvojenost, razklanost
  4.      razkrojljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost razkrojljivega: razkrojljivost snovi
  5.      razkuríti  in razkúriti -im dov. ( ú) 1. močno razgreti: razkuriti peč 2. ekspr. razvneti, razgibati: glasba je razkurila plesalce // zelo razjeziti, razdražiti: kdo te je tako razkuril; ob njegovih besedah se je še bolj razkuril razkúrjen -a -o: kaj si tako razkurjen; razkurjena peč
  6.      razkuževálnica  -e ž () prostor za razkuževanje: odnesti okužene predmete v razkuževalnico
  7.      razlagálec  -lca [c tudi lc] m () kdor razlaga: razlagalec pesnikovega dela, svetega pisma / avtor in razlagalec glasbene oddaje
  8.      razláščanje  -a s (á) glagolnik od razlaščati: razlaščanje veleposestnikov / razlaščanje zemljišč
  9.      razlepíti  in razlépiti -im, tudi razlépiti -im dov. ( ẹ́; ẹ́ ẹ̑) narediti, da kaj ni več zlepljeno: razlepiti zlepljeni znamki
  10.      razlezováti se  -újem se nedov.) 1. z lezenjem prenehavati biti skupaj, na enem mestu: kače so se začele razlezovati // z lezenjem prihajati na večjo površino, na več mest: gosenice so se razlezovale po listju 2. počasi tekoč, polzeč se širiti, razširjati po površini: raztopljeno maslo se razlezuje po ponvi // nav. ekspr. širiti, razširjati se sploh: utrujenost se razlezuje po telesu / dim se razlezuje po sobi
  11.      razlikovánje  -a s () 1. glagolnik od razlikovati: sposobnost razlikovanja barv; natančno razlikovanje med posameznimi pojavi, predmeti / pomensko razlikovanje; razlikovanje pojmov 2. dajanje, priznavanje manjših pravic ali ugodnosti komu v primeri z drugimi: bolelo ga je učiteljevo razlikovanje med otroki / rasno, socialno razlikovanje ◊ lingv. izgovorna oddaljitev enega izmed dveh enakih ali podobnih glasov od drugega; disimilacija
  12.      razljúditi  -im dov.) knjiž. narediti, povzročiti, da kaj ni več naseljeno, poseljeno: vojna je opustošila in razljudila deželo razljúden -a -o: razljudeni kraji
  13.      razljudováti  -újem nedov.) knjiž. delati, povzročati, da kaj ni več naseljeno, poseljeno: vojna razljuduje dežele
  14.      razljútiti  -im dov.) zastar. razjeziti: njeno godrnjanje ga je razljutilo; ko je to slišal, se je zelo razljutil razljúčen tudi razljúten -a -o: biti razljučen; razljučena množica
  15.      razlóčati  -am nedov. (ọ́) razločevati: bilo je tako tiho, da je lahko razločal let ptiča; s prostim očesom tega ne moremo razločati / razločati kak pojav od drugih
  16.      razlóček  -čka m (ọ̑) 1. kar kaže na neenakost med primerjanimi stvarmi: ugotoviti, zmanjšati razloček; majhen, velik razloček; razloček v barvi, obliki; razloček v značaju; razločki med ljudmi, pojavi / pomenski razločki med besedami / ni razločka, če se odločiš tako ali drugače 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z brez izraža podkrepitev trditve: kaznoval je vse, brez razločka 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi z razločkom izraža omejevanje prej povedanega: po značaju sta si sestri podobni, s tem razločkom, da je starejša bolj družabna
  17.      razlóčen  -čna -o prid., razlóčnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se dobro vidi ali sliši: govori z razločnim glasom; obrisi predmetov so postajali vedno razločnejši; ti znaki so premalo razločni / razločna izgovarjava, pisava / njegove besede so bile dovolj razločne, da jih je lahko vsakdo razumel jasne 2. knjiž. ki se da razločiti; razločljiv: stemnilo se je in drevje je bilo komaj razločno / glasovi teh živali so težko razločni ● zastar. začel se je razločni boj odločilni; zastar. razločna snov deljiva, ločljiva razlóčno prisl.: govori počasi in razločno; razločno pisati; razločno slišati, videti
  18.      razločeník  tudi razlóčenik -a m (í; ọ́) zastar. odpadnik: očitali so mu, da je razločenik
  19.      razločeválen  -lna -o prid. () 1. s katerim se označuje, da je kaj različno, drugačno od drugega: razločevalna sredstva; razločevalno znamenje // po katerem je kaj različno, drugačno od drugega: razločevalni element; razločevalne značilnosti pojavov / iskati razločevalne znake med dvema rastlinskima vrstama 2. lingv. ki izraža različnost, drugačnost: razločevalni pomen jezikovnega sredstva
  20.      razločevánje  -a s () glagolnik od razločevati: sposobnost razločevanja barv; razločevanje glasov po višini; razločevanje med pravimi in navideznimi vrednotami / rasno razločevanje rasno razlikovanje
  21.      razločeváti  -újem nedov.) 1. videti, slišati kaj kot posameznost: s hriba je dobro razločeval ljudi na dvorišču; v temi ni mogel več razločevati predmetov na mizi; razločevati kaj s prostim očesom; iz te razdalje se predmeti še dobro razločujejo // z gledanjem, poslušanjem jasno zaznavati: stemnilo se je in ni mogla več razločevati njegovega obraza / s težavo je razločeval pot videl 2. videti, občutiti različnost med čim: razločevati barve; črke, pisane s tem strojem, težko razločujemo od tiskanih; dobro razločevati kak pojav od drugega // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: ta narečja več ne razločujejo padajoče in rastoče intonacije / ta literarni zgodovinar razločuje tri vrste pesnikov 3. knjiž. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega; ločiti: to ga razločuje od drugih ljudi; kaj razločuje človeka od živali razločeváti se knjiž. biti različen, drugačen; ločiti se: mlajši brat se je zelo razločeval od starejšega; razločevati se po zunanjosti razločujóč -a -e: govoril je zmedeno, ne razločujoč bistveno od nebistvenega; razločujoči znaki
  22.      razločítev  -tve ž () glagolnik od razločiti: natančna razločitev med temi področji ni mogoča
  23.      razložíti  -ím dov., razlóžil ( í) 1. narediti, da pride kaj na več mest: razložil je svoje orodje po mizi / vso prtljago je razložil 2. dati, spraviti kaj s kakega vozila, živali: razložiti blago, tovor; razložiti prtljago z voza / razložiti vagon 3. narediti, da postane komu kaj jasno, razumljivo: vprašanja ni razumel, zato mu ga je moral razložiti; nakratko, podrobno razložiti // narediti, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno: razložiti komu svoj načrt; razložil mu je, kako je bilo 4. narediti, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno: tega pojava še ne znamo razložiti; neprijetnega občutka si ni znal razložiti / to dejstvo nekoliko razloži njeno odločitev 5. narediti, povzročiti, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa: razložiti literarno besedilo; razložiti določbo, predpis 6. podati opis pojma z navedbo njegovih bistvenih znakov: natančno razložiti; razložiti in definirati / razložiti besedo v slovarju; razložiti pojem družina ● star. razložiti svoje izdelke razstaviti, dati na ogled razložèn -êna -o: pojem ni jasno razložen; papirji, razloženi po mizi; poljudno razložena beseda ♦ muz. razloženi akord zaporedno izvedeni toni akorda
  24.      razmahedrán  -a -o prid. (á) ekspr. neskrbno oblečen, neurejen: vsa razmahedrana je stala pri oknu / strgana in razmahedrana obleka
  25.      razmajávati  -am nedov. () povzročati, delati, da kaj ni več trdno, stabilno: razmajavati stole

   21.901 21.926 21.951 21.976 22.001 22.026 22.051 22.076 22.101 22.126  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA