Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

9 (21.651-21.675)


  1.      rábelj  -blja m (á) kdor (poklicno) izvršuje smrtno kazen: rabelj mu je odsekal glavo / izročiti koga rablju // ekspr. kdor preganja, terorizira, ubija ljudi, zlasti med vojno: rablji so morili po deželi; rablji in žrtve ♪
  2.      rábeljski  -a -o [bǝl] prid. (á) nanašajoč se na rablje: rabeljsko delo / rabeljski plašč / rabeljsko ravnanje ♪
  3.      rábeljstvo  -a [bǝl] s (á) dejavnost rabljev: opravljati rabeljstvo / ekspr. rabeljstvo okupatorjev ♪
  4.      ráben  -bna -o prid. (á ā) knjiž. uporaben, primeren: pozimi je ta pot rabna le s sankami / taki ljudje niso rabni za težko delo // uporabljiv, poraben: to orodje ni več rabno ♪
  5.      rábi  -ja m (ȃ) pri judih 1. spoštljivo naslov za mojstra, verskega učitelja: rabi in učenci / kot nagovor rabi, razloži to; kot pristavek k imenu rabi Jakob 2. rabin: poročil ju je rabi ♪
  6.      rabiáten  -tna -o prid. (ȃ) knjiž. besen, divji: rabiaten duševni bolnik / ekspr. rabiatni ideologi ♪
  7.      rábičen  -čna -o prid. (á) med., vet. ki ima steklino: rabični bolnik ♪
  8.      rábies  -a m (ȃ) med., vet. steklina: cepiti proti rabiesu; širjenje rabiesa ♪
  9.      rabín  -a m (ȋ) pri judih razlagalec svetega pisma in judovskega prava: zapisovati odgovore in razlage rabinov / o njuni ločitvi je razpravljal svet rabinov // verski vodja ali predstojnik verske skupnosti: svečanosti ob prazniku je vodil rabin ♪
  10.      rabinát  -a m (ȃ) pri judih 1. verska skupnost, ki ima rabina: ta rabinat ima najmočnejši položaj v državi // urad rabina: dokument je potrdil na rabinatu 2. naslov rabina: dobiti rabinat / opravljati rabinat poklic, službo rabina 3. skupnost, zbor rabinov: sestal se je rabinat ♪
  11.      rabínec  -nca m (ȋ) zastar. rabin: nauki rabincev ♪
  12.      rabíti  in rábiti -im nedov. (ȋ á) 1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga; uporabljati: stroj dosti rabijo; plug je zarjavel, ker se ni rabil / to orodje še danes rabijo po hribovitih kmetijah; to zdravilo se že dolgo rabi proti malariji / pri prevajanju ni smel rabiti slovarja; dereze se rabijo pri hoji po ledenih strminah / pšenico rabijo za kruh; kavčuk se rabi za izolatorje / lahkomiselno rabiti denar trošiti, zapravljati; preudarno rabiti naravna bogastva izkoriščati / videlo se je, da zna rabiti sekiro delati z njo // delati, da kaj nastopa v sporočilu: govornik je rabil same domače besede; ta izraz rabimo le v strokovnih besedilih; ta zveza se ne rabi več / vsak ima pravico rabiti svoj materni jezik imeti za sredstvo sporazumevanja 2. knjiž. biti koristen, dober pripomoček: partizani so uničevali vse, kar je rabilo sovražniku; ti članki so mu rabili pri sestavljanju knjige; nahrbtnik mu je dobro rabil / ta knjiga bo rabila njegovim namenom koristila, pomagala; to mu je rabilo za napredovanje, pri napredovanju // biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bo olimpijski kompleks rabil tudi kasneje / noge mu ne rabijo več ne more več hoditi 3. z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta del hiše rabijo za skladišče; lubje te rastline se rabi kot dišava / kot orožje so jim rabili kiji so uporabljali kije // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, ki jo določa samostalnik: kamen so rabili za obtežitev; stole rabimo za sedenje; ta ključ se rabi za odpiranje vhodnih vrat / elipt. te skodelice rabimo za čaj so za serviranje čaja 4. pog. potrebovati: za gradnjo hiše bi rabil še veliko cementa; da bi delo opravila, rabi čas in prostor; za to pecivo rabite moko, sladkor in maslo / otroci rabijo vitaminsko hrano; te rože rabijo veliko vode / za v šolo rabi novo obleko / kadar ga rabi, ga pokliče / tovarna rabi nove delavce 5. zastar., s prislovnim določilom delati, ravnati: slabo rabiti z ujetniki / grdo rabijo z jezikom ● pog. posestva nimam za kaj rabiti mi ni potrebno; bal se je, da bo moral rabiti silo ravnati s silo; prisiliti koga, da kaj stori; ekspr. še ne zna rabiti svoje pameti samostojno misliti; ekspr. zna spretno rabiti jezik govoriti; pog., ekspr. ničesar ne rabim od vas ne maram, ne želim; pog., ekspr. zdaj se ne da pomagati, drugič pa pamet rabi ravnaj, misli pametno, preudarno; pog. dolgo (časa) si rabil, da si se spomnil nisi se hitro spomnil; žarg. avtomobil veliko rabi porabi veliko goriva ◊ lingv. pridevnik rabimo, se rabi v stavku za prilastek ali povedkovo določilo je v stavku prilastek ali povedkovo določilo rabíti se in rábiti se navadno s prislovnim določilom postajati poškodovan, obrabljati se: pri pisanju se svinčnik rabi; avtomobilske gume se na slabih cestah hitro rabijo; tkanina se na komolcih zelo rabi rábljen -a -o 1. deležnik od rabiti: pogosto rabljene besede; splošno rabljeno ime 2. ki se je že uporabljal, uporabil: kupim rabljen avtomobil; prodaja rabljenega pohištva / rabljena znamka ♪
  13.      rábljev  -a -o (á) pridevnik od rabelj: rabljev pomočnik ♪
  14.      rabljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. uporabljiv, poraben: vzeli so vse rabljive stvari / ta človek je rabljiv za vsako delo uporaben, primeren ♪
  15.      rábnik  -a m (ȃ) knjiž., redko uporabnik: rabniki prometnih sredstev ♪
  16.      rábnost  -i ž (á) knjiž. uporabnost, primernost: preizkusiti rabnost novih strojev; stvari cenimo po njihovi rabnosti / človekova rabnost za delo ♪
  17.      rabokúp  -a m (ȗ) jur. najem ali zakup: pogajati se o rabokupu / dati v rabokup ♪
  18.      rabokúpen  -pna -o prid. (ū) nanašajoč se na rabokup: rabokupen predmet / rabokupna pogodba ♪
  19.      rabóta  tudi rábota -e ž (ọ̑; á) star. 1. tlaka: graščaki so tlačanom povečevali raboto; iti na raboto, v raboto ∙ občinska rabota nekdaj obvezno neplačano delo, zlasti pri delanju, popravljanju cest, poti 2. težko delo, garanje: rabota v rudniku jih je izčrpala; vsakodnevna rabota prevajalca ♪
  20.      rabótati  -am nedov. (ọ̑) star. 1. opravljati tlako: tlačani so morali rabotati fevdalcem 2. težko delati, garati: ves dan rabotati v gozdu / uprli so se, ker niso hoteli rabotati okupatorju ♪
  21.      rábski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Rab: rabski zalivi / okupator ga je interniral v eno od rabskih taborišč ♪
  22.      rabúka  -e ž (ȗ) pog. glasen, bučen prepir, pretep: nenadoma je na cesti nastala rabuka; izzvati rabuko; dijaška, fantovska rabuka / nemiri in rabuke po deželi spopadi, spori ♪
  23.      rabulíst  -a m (ȋ) knjiž. kdor spretno, zvito spreminja smisel besed, zakonov: ta odvetnik je pravi rabulist ♪
  24.      rabulístika  -e ž (í) knjiž. spretno, zvito spreminjanje smisla besed, zakonov: v poklicu si je večkrat pomagal z rabulistiko; v njegovem spisu je mnogo protislovij in rabulistike ♪
  25.      rabútanje  -a s (ȗ) glagolnik od rabutati: rabutanje v sosedovem sadovnjaku ♪

   21.526 21.551 21.576 21.601 21.626 21.651 21.676 21.701 21.726 21.751  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA