Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
9 (2.026-2.050) 
- čásih prisl. (ȃ) star. včasih: časih sva se srečala z očmi / časih je bil dobre volje, časih pa tudi siten / poiskal je gostilno, kjer je že časih prenočeval ♪
- čásnik -a m (ȃ) raba peša dnevno ali tedensko glasilo za obveščanje javnosti; časopis: kupiti, zganiti časnik; slavili so ga po vseh časnikih; uredništvo časnika / brati časnik ♪
- čásnikar -ja m (ȃ) poklicni sodelavec časopisa: časnikar pri Delu je; časnikarji in fotoreporterji so obsuli kozmonavta ♪
- čásnikarica -e ž (ȃ) časnikarka ♪
- čásnikarka -e ž (ȃ) poklicna sodelavka časopisa: po poklicu je časnikarka ♪
- čásnikarski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na časnikarje: časnikarski poklic; časnikarsko društvo ∙ časnikarska raca izmišljena novica v časopisu ♪
- čásnikarstvo -a s (ȃ) dejavnost časnikarjev: posvetil se je časnikarstvu; preživlja se s časnikarstvom / stolica za časnikarstvo ♪
- čásnikarščina -e ž (ȃ) nav. slabš. jezik, stil, značilen za časopise: piše v povprečni časnikarščini ♪
- čásniški -a -o prid. (ȃ) časopisen: časniška rubrika / časniški slog ♪
- čásništvo -a s (ȃ) 1. redko časnikarstvo: ukvarja se s časništvom 2. zastar. časopisje: dnevno časništvo ♪
- čásnost -i ž (á) knjiž. začasnost, minljivost: časnost in večnost; pesem izraža zavest o časnosti vsega / časnost in brezčasnost umetniškega dela časovna omejenost, kratkotrajnost ♪
- časopísje -a s (ȋ) časopisi, dnevni tisk: vse časopisje poroča o obisku; naročen je na dnevno časopisje ♪
- častihlépnost -i ž (ẹ́) lastnost častihlepnega človeka: to je naredil iz častihlepnosti ♪
- častílka -e [u̯k in lk] ž (ȋ) ženska, ki koga časti, občuduje: imel je dosti častilk ♪
- častivrédnost -i ž (ẹ́) lastnost častivrednega človeka: spoštovali so ga zaradi njegove častivrednosti / družina je znana po svoji častivrednosti ♪
- čášica -e ž (á) manjšalnica od čaša: čašica za desertno vino / spiti čašico žganja; ekspr. ali bi čašico vina? ♦ anat. ledvične čašice lijakaste votlinice v ledvični sredici ♪
- čebéla -e [čeb in čǝb] ž (ẹ̑) žuželka, ki daje med in vosek: čebele brenčijo, letajo, nabirajo med, rojijo, šumijo; čebela se izleže, piči, umre; gojiti, krmiti čebele; divje čebele; roj čebel; pridna kot čebela; bilo jih je kot čebel v panju ♦ čeb. čebele se čistijo se iztrebljajo, ko prvič spomladi izletijo iz panja; pašna čebela odrasla čebela, ki leta na pašo; čebele roparice čebele, ki odnašajo med iz tujih panjev; zool. italijanska čebela z zadkom rumenkaste barve, Apis mellifica ligustica; kranjska čebela sivkaste barve, Apis mellifica carnica; čebela delavka ♪
- čebelárna -e [čeb in čǝb] ž (ȃ) trgovina s čebelarskimi potrebščinami, medom, voskom: čebelarna ima v zalogi vse vrste medu ♪
- čebeloréja -e [čeb in čǝb] ž (ẹ̑) zastar. čebelarstvo ♪
- čebrljáti -ám nedov. (á ȃ) redko živahno in brezskrbno govoriti; čebljati: rada čebrlja s sosedo ♪
- čebrnjánje -a s (ȃ) glagolnik od čebrnjati: žensko čebrnjanje mu preseda; bilo je dosti šal, čebrnjanja in smeha / čebrnjanje ptic ♪
- čebrnjáti -ám nedov. (á ȃ) 1. živahno in brezskrbno govoriti: ves dan so čebrnjale; otroci čebrnjajo okoli babice; čebrnjati po francosko / gospodinja čebrnja s sosedami 2. oglašati se s kratkimi, nerazločnimi glasovi: škorci čebrnjajo / dete venomer čebrnja ♪
- čebrnjàv -áva -o prid. (ȁ á) ki (rad) čebrnja: gruča čebrnjavih fantov ♪
- čêbul tudi čebùl -úla [uu̯; nenaglašeno tudi čǝb] m (é ú; ȕ ú) nar. čebula: puliti čebul ♪
- čebúla -e [tudi čǝb] ž (ú) 1. začimbna rastlina s cevastimi listi ali njeni omeseneli podzemeljski deli: gojiti čebulo; prepražiti čebulo; čevapčiči s čebulo / zreži nekaj čebul na rezine ♦ bot. podzemeljsko steblo z mesnatimi luskolisti; čebulica 2. pog., ekspr. žepna ura: privlekel je iz žepa srebrno čebulo / šalj. koliko je na čebuli? koliko je ura? ♪
1.901 1.926 1.951 1.976 2.001 2.026 2.051 2.076 2.101 2.126 
