Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

9 (16.126-16.150)



  1.      outsider  -ja [átsájd-] m (-) 1. žarg., šport. kdor ima na tekmovanju malo možnosti za zmago: tekmovalci so se razdelili na dve skupini — boljše igralce in outsiderje / njihovo moštvo je letos igralo vlogo outsiderja 2. publ. kdor ni vključen v kako skupnost, obstranec: vsi junaki v romanu so outsiderji in bohemi; družbeni outsider
  2.      outsiderski  -a -o [átsájd-] prid. (-) nanašajoč se na outsiderje: outsidersko igranje / pisatelj opisuje outsiderski položaj glavnega junaka
  3.      outsiderstvo  -a [átsájd-] s (-) publ. stanje, položaj človeka, ki se ne vključi v kako skupnost: nezaupanje ga je pripeljalo v outsiderstvo
  4.      òv  in óv medm. (; ọ̑) izraža telesno ali duševno trpljenje: ov, je zastokal
  5.      ovácija  -e ž (á) nav. mn. z glasnim pozdravljanjem, vzklikanjem izraženo navdušenje, odobravanje: dirigent je bil deležen velikih ovacij; predlog je bil sprejet z ovacijami / govorniku so priredili dolgotrajne ovacije
  6.      ovádenec  -nca m () jur. kdor je ovaden: ovadenec in ovaditelj
  7.      ovádba  -e ž () 1. glagolnik od ovaditi: med vojno je živel od ovadb; grozila mu je z ovadbo / navesti čas ovadbe 2. kar je z ovadbo sporočeno: ugotavljati utemeljenost ovadbe / brati, dati, vložiti ovadbo; anonimna, pismena ovadba ♦ jur. kriva ovadba ki ni v skladu z dejstvi
  8.      ovadítelj  -a m () jur. kdor sporoči pristojnemu organu storilca kaznivega dejanja ali dejanje samo: podpis ovaditelja
  9.      ováditi  -im dov.) 1. sporočiti nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati ji: izdajalec ga je ovadil policiji; nekdo ga je ovadil, da se pri njem zbirajo člani odporniškega gibanja 2. sporočiti pristojnemu organu storilca kaznivega dejanja: tihotapci so imeli srečo, da jih ni nihče ovadil; ovaditi tatu // zastar. povedati, sporočiti sploh: ovadil nam je njegove namene; niti z eno kretnjo se ni ovadil izdal ováden -a -o: biti ovaden policiji
  10.      ovadník  in ovádnik -a m (í; ) zastar. ovaduh: ovadniki so nam delali skrbi
  11.      ovadúh  -a m (ū) kdor sporoča nadrejenim o dejanjih kake osebe z namenom škodovati ji: ta človek je izdajalec in ovaduh; bal se je policije in njenih ovaduhov
  12.      ovadúhinja  -e ž (ū) ženska oblika od ovaduh: sumili so, da je ovaduhinja
  13.      ovadúški  -a -o prid. (ū) nanašajoč se na ovaduhe: ovaduška mreža; ovaduško delovanje, poročilo / izdal ga je ovaduški sosed
  14.      ovadúštvo  -a s () dejavnost ovaduhov: osumiti koga ovaduštva / nagovarjali so ga k ovaduštvu
  15.      ovajálec  -lca [c in lc] m () knjiž. ovaduh: postati ovajalec; bati se ovajalcev
  16.      ovájanje  -a s (ā) glagolnik od ovajati: ovajanje in zapiranje svobodomislecev; ovajanje za denar
  17.      ovčaríca  -e ž (í) 1. pastirica ovc: ovčarji in ovčarice 2. zool. ptica pevka z zelenkastim hrbtom in živo rumenim trebuhom, Motacilla flava
  18.      ovčíca  -e ž (í) 1. nav. ekspr. manjšalnica od ovca: pasti ovčice; tava okrog kakor izgubljena ovčica ∙ ekspr. pohlevnih ovčic gre veliko v en hlev več mirnih, nezahtevnih ljudi lahko živi skupaj tudi v majhnem prostoru 2. ekspr. faran, vernik v odnosu do svojega župnika, duhovnika: grajal je svoje neubogljive ovčice 3. mn. oblak v obliki majhnih, manjših kopic: ovčice kažejo na dež; rdeče večerne ovčice
  19.      ovédeti se  ovém se dov. (ẹ́) knjiž. 1. spoznati kaj, zavedeti se česa: ovedeti se dejanja, misli, resničnosti; šele zdaj se je ovedel velikega pomena tega dogodka; nekaj časa se ni ovedel, da je ranjen; v trenutku se je ovedela, za kaj gre / ovedeti se samega sebe // kritično presoditi, spoznati svoja in tuja dejanja, mnenja ali čutiti odgovornost zanje: idejno, narodnostno se ovedeti 2. zbuditi se iz nezavesti, zavedeti se: tri dni je bila v omedlevici, šele četrti dan se je ovedela / ko so se malo ovedeli, so nadaljevali si opomogli 3. zastar. znajti se, vživeti se: kar dobro se je ovedel v tujem mestu ovédeti zastar. izvedeti: nikoli niso ovedeli, kdo ga je ubil
  20.      ovéniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̄) navadno sedanji čas postati nekoliko (u)vel: ta roža hitro ovene; pren., ekspr. dekle od žalosti ovene // knjiž. prenehati obstajati (v veliki meri): nenadna ljubezen največkrat hitro ovene ovénjen -a -o ovenel: ovenjen cvet; prim. ovel, oveneti
  21.      oveselíti  -ím dov., ovesélil ( í) star. razveseliti: z darilom jo je zelo oveselil; obiska se je oveselila / pogovor mu je pregnal žalost in ga oveselil oveseljèn -êna -o: pa so le prišli, reče oveseljen; njen oveseljeni obraz se je v hipu spremenil
  22.      ovíjati  -am nedov. (í) 1. z navijanjem okrog česa varovati ali združevati: s slamo ovijati mlada drevesa; ovijati šopek s svilenim trakom / ovijala si je šal okoli vratu 2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: mesto je ovijala gosta megla / plašč ji ovija telo / bršljan ovija drevo; fižol se ovija okoli prekle // dajati, polagati okrog česa: ovijala mu je roke okrog vratu 3. dajati, delati čemu ovitek: ovijati knjige, revije 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: srce mi ovija obup; ovijala jo je velika skrb 5. z vitjem odstranjevati tekočino: ovijati perilo ● ekspr. žena ovija moža okoli mezinca, prsta mož stori vse, kar žena želi, hoče; ekspr. vztrajno sta ovijala vsak svojo steklenico pila, popivala; redko ovijati lase v kito spletati, povezovati ovíjati se star. oblačiti se, zavijati se: ženske so se začele ovijati v jope ovijajóč -a -e: divje trte, bujno ovijajoče drevesna debla; ovijajoče se steblo
  23.      ovínkoma  prisl. () knjiž. v ovinkih, po ovinkih: steza se ovinkoma spušča v dolino / ovinkoma odgovoriti
  24.      ovladováti  -újem nedov.) star. obvladovati: ovladovati položaj / dobro ovladuje francoščino ovladujóč -a -e: imel je prodoren in ovladujoč pogled
  25.      ovóčje  -a s (ọ̑) zastar. sadje: košara sočnega ovočja

   16.001 16.026 16.051 16.076 16.101 16.126 16.151 16.176 16.201 16.226  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA