Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
9 (126-150) 
- akút -a m (ȗ) lingv. grafično znamenje za dolgi naglašeni samoglasnik ali za rastočo intonacijo, ostrivec: zaznamovati z akutom // rastoča intonacija ♪
- akúten -tna -o prid., akútnejši (ȗ) 1. ki ga je treba rešiti, pereč: akutni problemi; akutna kriza; akutno vprašanje 2. med. ki se hitro razvija: akutni revmatizem; kronične in akutne bolezni; akutno vnetje slepiča ♪
- akutírati -am dov. in nedov. (ȋ) lingv. izgovoriti rastoče intonirano: nekatere opisne deležnike ženskega spola Dolenjci cirkumflektirajo, Gorenjci pa akutirajo // zaznamovati z akutom: akutiraj črko akutíran -a -o: akutiran samoglasnik ♪
- akútnost -i ž (ȗ) lastnost, značilnost akutnega: akutnost problema / akutnost bolezni ♪
- ákuzativ -a m (ȃ) lingv. četrti sklon, tožilnik: akuzativ duala ♪
- ákuzativen -vna -o prid. (ȃ) lingv. tožilniški: akuzativni predmet; akuzativna zveza ♪
- akvadúkt -a m (ȗ) grad. mostu podoben objekt za pretok vode, zlasti preko globeli, strug: še danes stojijo ostanki rimskih akvaduktov ♪
- akvalúnga -e ž (ȗ) priprava na stisnjen zrak, ki omogoča dihanje pod vodo in jo nosi potapljač s seboj: skupina potapljačev je bila opremljena s potapljaškimi oblekami in akvalungami; potapljati se z akvalungo ♪
- akvamarín -a m (ȋ) zelenkasto moder drag kamen: prstan z akvamarinom // zelenkasto modra barva: črna barva se lepo sklada z akvamarinom ♪
- akvamarínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na akvamarin: akvamarinski uhani / akvamarinske oči; knjiž. akvamarinski somrak Egipta ♪
- ákvapláning -a m (ȃ-ȃ) avt. drsenje avtomobila na mokri cesti zaradi sloja vode med cestiščem in gumami: zaradi dežja je nevarnost akvaplaninga ♪
- akvatínta -e ž (ȋ) um. grafična tehnika, pri kateri jedkanje kovinske plošče omogoča odtenke od svetlega do temnega: jedkanica je kombinirana z akvatinto; barvna akvatinta // odtis v tej tehniki: razstavila je v glavnem akvatinte; zbirka akvatint ♪
- alabáster -tra m (ā) mehka, prosojna kamnina za izdelovanje okrasnih predmetov: relief, vaza iz alabastra; njena roka je bela in prosojna kakor alabaster ♪
- álba -e ž (ȃ) rel. dolgo belo liturgično oblačilo duhovnikov: obleči si albo ♪
- albít -a m (ȋ) min. rudnina natrijev alumosilikat, natrijev glinenec ♪
- aleatóren -rna -o prid. (ọ̑) knjiž. odvisen od naključja: aleatoren izid ♪
- aleksandrínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Aleksandra Velikega ali Aleksandrijo: aleksandrinska doba / aleksandrinska umetnost ♦ lit. aleksandrinski verz šesterostopni jambski verz z odmorom po tretji stopici ♪
- álfa -e ž, tudi neskl. (ȃ) prva črka grške abecede: alfa [α], beta, gama ∙ ekspr. to je alfa in omega znanosti temeljna, glavna stran álfa neskl. pril. prvi po vrsti: kot alfa meri 45°; odstavek alfa ♦ fiz. žarki alfa in alfa žarki jedra helijevih atomov, ki jih oddajajo nekatere radioaktivne snovi pri razpadanju; metal. železo alfa in alfa železo čisto železo, obstojno pod 910°C ♪
- alfabetárij -a m (á) po abecedi urejen seznam: pripraviti alfabetarij za prvo knjigo slovarja ♪
- algebráičen -čna -o prid. (á) mat. nanašajoč se na algebro: algebraična enačba / algebraično število ♪
- álias prisl. (ȃ) knjiž., redko drugače povedano, z drugim imenom, po domače: zraven je bil Janez Kotar, alias Maček ♪
- alíbi tudi álibi -ja m (ȋ; ȃ) dokaz, da obtoženi ob določenem času ni bil na kraju dejanja: imeti alibi; neizpodbiten alibi / dokazati svoj alibi // knjiž. opravičilo, izgovor: to je njegov moralni alibi ♪
- alienácija -e ž (á) knjiž. proces, v katerem človek izgublja svoje bistvo, odtujevanje: proučevati alienacijo; alienacija posameznika od družbe / alienacija proizvoda človekovega dela ♪
- alienacíjski -a -o (ȋ) pridevnik od alienacija: alienacijska problematika ♪
- alieníranost -i ž (ȋ) knjiž. značilnost alieniranega človeka, odtujenost: alieniranost se manifestira na različne načine / občutek alieniranosti ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226 
