Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

9 (11.626-11.650)


  1.      meháničen  -čna -o prid. (á) 1. ki poteka brez sodelovanja volje, zavesti: kmalu se je delu tako privadil, da so postali njegovi gibi čisto mehanični; mehanično ponavljanje // ki ne temelji na vsebini: mehanično prenašanje zakonov biologije na področje umetnosti / samostalnikom, ki poimenujejo stvari, določamo spol po mehaničnem načelu po končnici; mehanično razumevanje partijskih navodil je škodljivo in nemarksistično 2. povzročen, nastal s pritiskom, gibanjem: mehanični dražljaji / mehanično čiščenje obleke z drgnjenjem, krtačenjem, praskanjem / mehanične poškodbe poškodbe zaradi udarca, vboda, padca; mehanična zaščita zaščita pred udarci, vbodi, padci 3. teh. ki deluje samo ob uporabi sile mišic ali stroja: dleto, klešče, nož in druge mehanične priprave / mehanični globinomer // ki deluje na osnovi prenašanja gibalne, zaviralne sile z vzvodi, drogovi, vzmetmi: mehanične priprave / mehanični brzinomer; mehanična lopata priprava z žico, ki jo v eno smer vleče elektromotor, za premeščanje, spravljanje sipkega materiala na kup; mehanična roka priprava, ki opravlja podobna dela kot roka; mehanične statve strojne statve; mehanična stiskalnica; mehanična tehnologija mehanska tehnologija; mehanična zavora 4. v zvezi mehanični servis, mehanična delavnica servis, delavnica, v kateri se popravljajo ali izdelujejo stroji, tehnične priprave: poleg nove bencinske črpalke so odprli tudi mehanični servis; vajenec v mehanični delavnici 5. raba peša nanašajoč se na gibanje in mirovanje teles ter na sile, ki to povzročajo; mehanski: trdnost, prožnost in druge mehanične lastnosti ◊ filoz. mehanični materializem filozofska smer v 19. stoletju, ki razlaga svet z zakoni mehanike; med. mehanična kontracepcija kontracepcija, pri kateri se uporabljajo sredstva, ki zadržujejo spermije; muz. mehanični instrument instrument, pri katerem nadomešča izvajalca poseben mehanizem; ped. mehanično učenje učenje brez razumevanja snovi; učenje, pri katerem se snov tako obvlada, da se lahko odgovarja brez razmišljanja, sklepanja mehánično prisl.: mehanično odgovarjati, ponavljati; roke so mehanično opravljale svoje delo, misli pa so hodile svoja pota; živali so pobili mehanično ali električno; mehanično trdna snov ♪
  2.      mehanízem  -zma m (ȋ) 1. skupek strojnih delov za uravnavanje, prenašanje gibanja, delovanja: izpopolniti, sprožiti, ustaviti mehanizem; mehanizem pisalnega stroja, ure; mehanizem za premikanje, zaviranje / krmilni, pogonski, prenosni mehanizem; pren. hoteli so biti ljudje, ne pa samo mehanizmi // publ., s prilastkom skupina organov z določeno funkcijo; aparat: menijo, da je človekov fiziološki mehanizem prirejen za toplo podnebje; gimnastične vaje ugodno delujejo na dihalni mehanizem 2. publ., s prilastkom kar omogoča, uravnava določeno delovanje, dejavnost: vodenje državnega mehanizma; potreben je enoten izvršilni mehanizem / sprostitev kreditnega, tržnega mehanizma; mehanizem cen // s prilastkom sistem, način: mehanizem mednarodne delitve dela; mehanizem produkcije / komedijski mehanizem tega dramatika se skoraj ne spreminja ◊ nav. mn., psih. obrambni mehanizem vedenje, ravnanje človeka, ki je v neprijetnem duševnem, čustvenem stanju; teh. ročični, vijačni mehanizem ♪
  3.      mehčálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na mehčanje: mehčalni postopek / mehčalno sredstvo ◊ fot. mehčalni objektiv objektiv s krogi, ki povzročijo, da je negativ mehek ♪
  4.      mehkôbnost  -i ž (ó) ekspr. popustljivost, prizanesljivost: ves njegov obraz izraža mehkobnost / ženska mehkobnost ♪
  5.      mêhkost  tudi mehkóst -i ž (é; ọ̑) 1. lastnost, značilnost mehkega: gladkost, prožnost, mehkost izdelka / mehkost in usklajenost gibov 2. ekspr. popustljivost, prizanesljivost: očetova nepopustljivost in materina mehkost / hotel je prikriti svojo mehkost ganjenost ♪
  6.      mehníca  -e ž (í) nar. 1. medna hruška: v vrhu se je odtrgala tepka .. in se naposled razčesnila pred Žefovimi nogami. Žef se je sklonil, pobral mehnico .. in snedel (C. Kosmač) 2. neodločen, bojazljiv človek: kakšen fant neki, prava mehnica je ♪
  7.      mehúriti  -im nedov. (ú ȗ) knjiž. delati, povzročati mehurje: mehuriti tekočino; ko voda vre, se kadi in mehuri / kužne bolezni, ki mehurijo kožo; listi se mehurijo ♪
  8.      mehúrjast  -a -o prid. (ú) 1. poln mehurjev: mehurjast obraz; roke so mehurjaste / papir je postal mehurjast 2. podoben mehurju: mehurjasta tvorba ◊ bot. mehurjasti šaš šaš z napihnjenimi plodovi, Carex vesicaria ♪
  9.      mehúrjavost  -i ž (ú) lastnost, značilnost mehurjastega: mehurjavost kože ◊ med., vet. bolezen, ki jo povzročajo mehurnjaki ♪
  10.      mehúrjevec  -vca m (ú) kem. bojni plin, ki razjeda sluznico in kožo: zaščititi se proti mehurjevcem ♪
  11.      mehúrka  -e ž (ū) bot. grm z rumenimi cveti in mehurjasto napihnjenimi plodovi, Colutea arborescens: posaditi mehurko v parku ◊ zool. mehurke žabe z majhno glavo in razmeroma širokim trupom, ki se lahko napihne, Brevicipitidae ♪
  12.      mehúrnik  -a m (ȗ) med., vet. obliž, ki povzroča mehurjasta vnetja ♪
  13.      mehurnják  -a m (á) med., vet. velika mehurjasta tvorba z ličinkami ovojnice v notranjih organih ♪
  14.      meissenski  -a -o [májsǝn-] prid. (á) nanašajoč se na mesto Meissen: meissenska katedrala / dragocen meissenski porcelan ♪
  15.      mej  gl. med ♪
  16.      mêja  -e stil. -é ž, rod. mn. mêj in mejá (é) 1. črta, ki ločuje, razmejuje države ali ozemlja: meja poteka, teče po vrhovih gor; označiti mejo; državna, občinska meja / Jugoslavija in Madžarska imata zelo dolgo skupno mejo; prestopiti mejo / ta meja je strateška, utrjena / publ. položaj na meji je napet mejni državi sta na meji pripravljeni za morebiten spopad // črta, ki ločuje, razmejuje zemljišča, parcele: kositi čez mejo; meje po katastrski mapi / soseda se tožita zaradi meje / meje igrišča so slabo označene 2. s prilastkom kar ločuje, razmejuje kaj sploh: jezikovne, pojmovne meje; meja med poezijo in prozo; meja med vzdrževalnimi in obnovitvenimi stroški je bolj ali manj premična / knjiž. meja ločnica 3. mn., publ., s prilastkom področje, območje: država je po vojni razširila svoje meje / z oslabljenim pomenom: Slovenci zunaj meja Jugoslavije v tujini, tujih državah; meje znanja se širijo / pisar. delati, ukrepati v mejah predpisov po predpisih 4. navadno s prilastkom določena najvišja ali najnižja stopnja, velikost česa: meja se je premaknila navzdol, navzgor; prekoračiti predpisano starostno mejo / kritična, spodnja meja / določiti meje, v katerih občine predpisujejo višino prispevkov / poslovati na meji rentabilnosti komaj še rentabilno 5. nezoran, travnat del med njivami: sosed je tudi letos preoral mejo; na mejah je nakosil za kopico sena 6. navadno v zvezi živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev: negovati, zasaditi živo mejo; drenova, gabrova živa meja ● odpreti mejo dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja; ekspr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; ekspr. to presega vse meje izraža nedopustnost česa; ekspr. brez meje razpravljajo, ne naredijo pa nič zelo veliko, dolgo razpravljajo; ekspr. biti do skrajne meje pošten zelo pošten; to je res le do določene, neke meje le deloma, delno; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; pog. čez mejo jo je popihal odšel je ilegalno v tujino ◊ fiz. meja elastičnosti največja obremenitev, ki še ne spremeni trajno oblike telesa; geogr. datumska meja na kateri se spremeni datum za en dan; zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd; gozd. drevesna meja nadmorska višina, do katere še raste drevje; zgod. borci za severno mejo udeleženci bojev za priključitev slovenske Koroške in Štajerske k Jugoslaviji od 1918 do 1919 ♪
  17.      mejáč  -a m (á) 1. redko lastnik zemljišča, parcele, ki ima s kom isto, skupno mejo; mejaš: mejača sta se sprla zaradi poti 2. nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb finančne straže: tihotapec je mejačem ušel ♪
  18.      méjen  -jna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na mejo: a) mejna pokrajina; nemiri na mejnem področju / mejni spor / mejni jarek, kamen; mejni prehod / mejna črta b) revija je objavljala iz vzgojnih razlogov tudi mejne proizvode pesniškega ustvarjanja; preseči mejno hitrost, težo c) to je mejni primer iz sodne prakse; mejno področje med zdravstveno, socialno in pedagoško službo ● mejna znanost znanost, ki sega na področje drugih samostojnih znanosti ◊ ekon. mejna korist korist zaradi dodatne enote dobrine, blaga; filoz. mejna situacija po eksistencialistični filozofiji položaj, v katerem se človek zave omejenosti svojih možnosti; geom. mejna ploskev površje kakega geometrijskega telesa ali del tega površja; mat. mejna vrednost limita; strojn. mejna mera največja ali najmanjša mera, ki jo sme imeti izdelek, da je še uporaben; mejna plast plast tekočine, plina, ki se giblje tik ob steni; zgod. mejni grof grof, ki je imel v lasti obmejno pokrajino ♪
  19.      mèkeke  medm. (ȅ) posnema glas koze: za zidom je meketala koza: mekeke ♪
  20.      meksikájnar  -ja m (ȃ) nekdaj 1. (prostovoljni) vojak mehiškega cesarja Maksimilijana: meksikajnarji so se odpeljali iz Ljubljane proti morju 2. nav. mn. škorenj z zgoraj trdimi, spodaj nagubanimi golenicami: mož v telovniku, kratkih irhastih hlačah in meksikajnarjih ♪
  21.      melanhóličen  -čna -o prid. (ọ̑) čustveno zelo prizadet in pesimistično razpoložen: melanholičen človek; postati melanholičen / melanholičen temperament // ki izraža tako prizadetost in tako razpoloženje: melanholičen pogled / obšle so ga melanholične misli / melanholična jesenska pokrajina ♪
  22.      melinít  -a m (ȋ) kem. brizantno razstrelivo, katerega glavna sestavina je pikrinska kislina; ekrazit: granate so nekdaj polnili z melinitom ♪
  23.      melíšče  -a s (í) grušč in pesek, ki se nabirata ob vznožju (gorskih) sten in pobočij: pod steno nastaja novo melišče; šli so po stezi, ki drži čez melišče / melišče se že zarašča ♪
  24.      melódičen  -čna -o prid. (ọ́) 1. nanašajoč se na melodijo: melodična stran glasbe / imeti izreden ritmični in melodični čut / melodični interval zaporedno zvenenje dveh tonov; melodična linija potek melodije 2. ki ima izrazito, prijetno melodijo; peven, speven: ta pesem, skladba je zelo melodična / melodičen jezik / melodična lepota njenega glasu ◊ lingv. melodični naglas tonemski naglas ♪
  25.      melodrámski  -a -o prid. (á) 1. nanašajoč se na melodramo: bil je znan melodramski avtor / prevečkrat uporablja melodramske preobrate, zaplete 2. knjiž., ekspr. pretirano čustven, ganljiv: roman z melodramsko zgodbo melodrámsko prisl.: dialogi učinkujejo melodramsko ♪

   11.501 11.526 11.551 11.576 11.601 11.626 11.651 11.676 11.701 11.726  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA