Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

7 (9.883-9.907)


  1.      kónjak  -a m (ọ̑) francoska naravna žgana pijača iz vina: piti konjak / kozarček konjaka ♪
  2.      konják  -a m (á) star. konjski hlev: konja je spravil v konjak; v konjaku je šest žrebcev ♪
  3.      konjedêrnica  in konjedérnica -e ž (ȇ; ẹ̑) slabš. poslopje, stavba za ubijanje bolnih, oslabelih (domačih) živali; konjačija: odpeljati bolnega konja v konjedernico ♪
  4.      kônjev  -a -o (ó) svojilni pridevnik od konj: konjev hrbet ♪
  5.      kónjski  tudi kônjski -a -o prid. (ọ́; ó) 1. nanašajoč se na konje: konjski hrbet, rep; konjska griva, koža; peketanje konjskih kopit; juha iz konjskega mesa / konjski gnoj; konjska figa okrogel iztrebek konja; konjska žima žima iz repa ali grive konja / konjska salama; konjsko usnje / konjski hlev; konjska odeja, oprava; konjsko čohalo / konjski hlapec; bil je konjski prekupčevalec / goji konjski šport; kasaške in konjske dirke; konjska vprega voz z vpreženimi konji; konjsko dirkališče prostor za konjske dirke 2. slabš. podoben konju: ima konjski obraz; plavolaska s konjskimi zobmi ● pog. zmeraj je na cesti kot konjska figa vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen ◊ bot. konjska kumina rastlina s pernato deljenimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Seseli; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; šah. konjska končnica končnica, v kateri se igra le s kmeti in skakači; zool. konjski zolj žuželka, katere ličinka zajeda konja, Gastrophilus equi; konjska muha muha s šilastim sesalom, ki pika, Hippobosca equina; konjska pijavka pijavka, ki sesa kri goveda in konj, Haemopis sanguisuga; konjsko morsko kopito školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus gaederopus ♪
  6.      konjugácija  -e ž (á) lingv. menjanje končnic pri glagolu; spregatev: konjugacija (glagola) v ednini ♪
  7.      konjunkturístičen  -čna -o (í) pridevnik od konjunkturist: številni netalentirani in konjunkturistični epigoni ♪
  8.      konkordánčen  -čna -o (ȃ) pridevnik od konkordanca 2: konkordančna tabela ♪
  9.      konkrétum  -a tudi -ta m, mn. konkréta s tudi konkréti m tudi konkrétumi m (ẹ̑) knjiž. kar je, obstaja tako, da je zaznavno s čuti: blago je najenostavnejši ekonomski konkretum / to je utopija, ne pa predstavljanje konkretuma ♪
  10.      konkúrz  -a m (ȗ) 1. v kapitalistični ekonomiki stanje podjetja, ko to zaradi prezadolženosti ne more poravnati svojih dolgov: biti v konkurzu // sodni postopek za ugotovitev tega stanja: napovedati konkurz 2. knjiž. razpis, natečaj: objaviti konkurz za delovno mesto; javni konkurz; konkurz za najboljše dramsko delo ♪
  11.      konopljénka  -e ž (ẹ̄) zool. ptica pevka rumeno zelene barve; laška konopeljščica: slišalo se je petje liščkov, kosov in konopljenk ♪
  12.      konotácija  -e ž (á) lit. pojav, da dobi beseda drug, zlasti čustveno, osebnostno obarvan pomen ♪
  13.      konsekutíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž., redko sledeč si, zaporeden: konsekutivni dnevi ◊ lingv. konsekutivni vezniki sklepalni, posledični vezniki ♪
  14.      konsekvénca  -e ž (ẹ̑) 1. knjiž. (logična) posledica: to si lahko razlagamo kot konsekvenco njegovih pojmovanj družbenega vprašanja / nav. mn., publ. tako ravnanje ima lahko neprijetne konsekvence // sklep, zaključek: iz vsega tega sta sledili dve konsekvenci / nav. mn., publ. pisec ni jasno izvajal svojih konsekvenc 2. publ., v prislovni rabi, v zvezi do skrajne, zadnje konsekvence izraža najvišjo možno stopnjo, mero česa: stvar je razvil do skrajnih konsekvenc; razpresti pesnikove teze do zadnje konsekvence // v zvezi v skrajni, zadnji konsekvenci poudarja trditev: pisatelj tudi v skrajni konsekvenci ne zanika predmeta; resnica mu je bila v zadnji konsekvenci cilj 3. knjiž., redko doslednost, načelnost: pravil se je držal z železno konsekvenco ♪
  15.      konsekvénten  -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. dosleden, načelen: biti konsekventen / ostal je konsekventen v svojih sklepih / gre za konsekventno naslonitev na njegova dela popolno konsekvéntno prisl.: konsekventno slediti logiki ♪
  16.      konsekvéntnost  -i ž (ẹ̑) knjiž. doslednost, načelnost: učiteljeva konsekventnost pri vzgoji / konsekventnost analize ga je v tem primeru zavedla ♪
  17.      konsénz  -a m (ẹ̑) knjiž., redko soglasje, privolitev: konsenz strokovnjakov ♦ jur. pogodbeni konsenz soglasje pogodbenih strank o glavnih delih pogodbe ♪
  18.      konserva  ipd. gl. konzerva ipd. ♪
  19.      konservatívec  in konzervatívec -vca m (ȋ) 1. v nekaterih deželah član konservativne stranke: voditelj angleških konservativcev ♦ polit. pripadnik konservativne, nazadnjaške stranke, desničar 2. ekspr. kdor ima nesodobne, zastarele nazore: v teh stvareh je pravi konservativec ♪
  20.      konservatíven  in konzervatíven -vna -o prid., konservatívnejši in konzervatívnejši (ȋ) 1. ki izhaja iz konservativizma: konservativna miselnost; prevladovalo je konservativno stališče / liberalni mladoslovenci in konservativni staroslovenci; konservativna stranka // v nekaterih deželah nanašajoč se na konservativno stranko: podprli so ga konservativni poslanci 2. nav. ekspr. nesodoben, zastarel: ima konservativne nazore o vzgoji / glede mode je zelo konservativna ◊ med. konservativno zdravljenje zdravljenje, pri katerem se skuša ohraniti ali obnoviti okvarjeni del telesa konservatívno in konzervatívno prisl.: bil je konservativno usmerjen ♪
  21.      konservativízem  in konzervativízem -zma m (ȋ) 1. ekonomska in politična miselnost, nastala v obdobju meščansko-demokratičnih revolucij, ki teži po ohranitvi stare družbene ureditve: začetki konservativizma / konservativizem v notranji politiki / liberalizem in konservativizem 2. nav. ekspr. lastnost, značilnost konservativnega: konservativizem njegovih nazorov / konservativizem v umetnosti ♪
  22.      konservatívnost  in konzervatívnost -i ž (ȋ) nav. ekspr. lastnost, značilnost konservativnega: konservativnost takratnih predpisov / konservativnost pri vzgoji / odbijala jo je njegova konservativnost ♪
  23.      konsisténca  tudi konzisténca -e ž (ẹ̑) fiz. gostota, sprijemljivost snovi, odvisna od razmerja tekočih in trdnih sestavnih delov: določiti, meriti konsistenco; izboljšati konsistenco barve / ima gosto konsistenco; mehka, trda konsistenca; pren., knjiž. notranja konsistenca in koherenca gospodarskega plana ♦ agr. konsistenca tal; grad. konsistenca betona gostota, sprijemljivost betona, odvisna od količine vode, cementa in peska ♪
  24.      konspiratíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na konspiracijo: konspirativno delovanje / zbirali so se v konspirativne organizacije / konspirativno ime tajno, ilegalno konspiratívno prisl.: organizacija je delala strogo konspirativno ♪
  25.      konstelácija  -e ž (á) 1. astr. del nebesne krogle s skupino zvezd v določeni razvrstitvi; ozvezdje: živalski krog ima dvanajst konstelacij // s prilastkom, po ljudskem verovanju medsebojni položaj zvezd v določenem trenutku, iz katerega se lahko prerokuje človekova usoda: danes je bila zanj ugodna konstelacija 2. astr. medsebojna lega premičnic, Lune in Sonca; konfiguracija: spreminjanje konstelacije 3. publ., s prilastkom medsebojni odnos, razmerje določenih sil, faktorjev: trenutna družbena konstelacija; konstelacija evropskih držav / konstelacija družbenih sil / kulturna, politična konstelacija // položaj, stanje: tu je vzrok za tako duševno konstelacijo internirancev 4. publ., z rodilnikom razmestitev, razporeditev: konstelacija figur na sliki ♪

   9.758 9.783 9.808 9.833 9.858 9.883 9.908 9.933 9.958 9.983  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA