Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

7 (9.108-9.132)


  1.      kočemájka  -e ž (ȃ) nekdaj daljša, oprijeta ženska jopa iz blaga: oblekla je kočemajko; žametna kočemajka ♪
  2.      kočévar  -ja m (ẹ̄) žarg. premog, ki se koplje v Kočevju: kuriti s kočevarjem ♪
  3.      kočeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. zlasti v ruskem okolju, nekdaj nomadsko živeti, biti nomad: to pleme še vedno kočuje / kočevali so iz kraja v kraj 2. knjiž., redko zasilno prebivati, taboriti, šotoriti: vojaki so kočevali v majhni oazi ♪
  4.      kóčevnik  in kočévnik -a m (ọ̄; ẹ̑) zlasti v ruskem okolju, nekdaj nomad, pastir: taborišče kočevnikov ♪
  5.      kóčevniški  in kočévniški -a -o prid. (ọ̄; ẹ̑) nanašajoč se na kočevnike: kočevniški način življenja / kočevniška ljudstva ♪
  6.      kočévski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Kočevarje, Kočevje ali Kočevsko: kočevski gozdovi / kočevski premog / kočevska nemščina nemščina, ki so jo govorili v Kočevju živeči Nemci / Kočevski zbor Zbor odposlancev slovenskega naroda ♪
  7.      kočévščina  -e ž (ẹ̑) kočevska nemščina: ogovoril ga je v kočevščini ♪
  8.      kóčica  -e ž (ọ́) manjšalnica od koča: nizka lesena kočica ♪
  9.      kóčič  -a m (ọ̄) zool. rak, ki živi po kleteh, drvarnicah in pod lubjem; navadni prašiček ♪
  10.      kočíja  -e ž (ȋ) udoben, navadno dvovprežen, pokrit voz: sedel je v kočijo; zapreči konje v kočijo; voziti se v veliki, gosposki kočiji / poštna kočija nekdaj za prevoz pošte in potnikov ● ekspr. pav je vozil kočijo hodil s pahljačasto razprtim repom ♪
  11.      kočijáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na kočijaže: kočijaško delo / kočijaški konj kočijski konj ♪
  12.      kočijáž  -a m (á) voznik kočije: kočijaž je pognal konja ♪
  13.      kočijážiti  -im nedov. (á ȃ) knjiž. upravljati, voditi kočijsko vprego: oče je sedel spredaj in kočijažil / kočijaži že trideset let ♪
  14.      kočíjen  -jna -o (ȋ) pridevnik od kočija: kočijne vzmeti; kočijna vratca ♪
  15.      kočíjica  -e ž (ȋ) nav. ekspr. manjšalnica od kočija: bil je ponosen na svojo novo kočijico ♪
  16.      kočíjnik  -a m (ȋ) knjiž. del kočije, namenjen za potnike: kočijnik se je zazibal / pripeljal se je s poštnim kočijnikom s (poštno) kočijo ♪
  17.      kočíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kočijo: kočijsko okno / kočijski konj konj, vprežen v kočijo; kočijska vprega ♪
  18.      kočírati  -am nedov. (ȋ) redko kočijažiti: gospodar je sam kočiral ♪
  19.      kóčka  -e ž (ọ́) nar. vzhodno hišica, bajtica: imel je le njivo in napol podrto kočko ♪
  20.      kočljív  -a -o prid., kočljívejši (ȋ í) 1. nav. ekspr. ki povzroča občutek neprijetnosti, zadrege: pogovor je postajal kočljiv; kočljivo vprašanje / kočljiv človek pretirano občutljiv / znašli so se v kočljivem položaju // ki zahteva pri uresničitvi sposobnost, spretnost, pronicljivost: dobiti kočljivo nalogo; reševati kočljive zadeve / kočljiv poklic 2. zastar. izbirčen, zahteven: otrok je razvajen in kočljiv / opravljen s kočljivo skrbnostjo (pretirano) veliko ♪
  21.      kočljívec  -vca m (ȋ) 1. ekspr., redko pretirano občutljiv človek: nič se mu ne sme reči, ker je tak kočljivec 2. zastar. izbirčnež, zahtevnež: on ni tak kočljivec, da tega ne bi jedel ♪
  22.      kočljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost kočljivega: zaradi kočljivosti položaja se je umaknil / ekspr. takšne kočljivosti me ne zanimajo kočljive stvari ♪
  23.      kóčna  -e ž (ọ̄) geogr. zgornji, polkrožno zaključeni del ledeniške doline; krnica ♪
  24.      kóčnik  -a m (ọ̄) zob v stranskem delu čeljusti za drobljenje, mletje hrane: manjkata mu dva kočnika; otroku že raste kočnik ♦ anat. vsak od šestih zadnjih zob v eni čeljusti ♪
  25.      kóčnjak  tudi kočnják -a m (ọ̄; á) star. kočnik: zlomil se mu je kočnjak ♪

   8.983 9.008 9.033 9.058 9.083 9.108 9.133 9.158 9.183 9.208  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA