Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

7 (9.101-9.125)


  1.      kóča  -e ž (ọ́) 1. gostišče v gorah, zlasti manjše: koča je vse leto oskrbovana; prenočila sta v koči / planinska koča 2. zasilno, občasno prebivališče: sredi gozda si je postavil kočo / drvarska, planšarska, ribiška koča 3. star. majhna, preprosta hiša, bajta: posedati pred kočo; kmečka, lesena koča // zelo majhno posestvo: na koči se težko živi ◊ rib. vlačilna mreža v obliki vreče za lov morskih rib ♪
  2.      kóčar  -ja m (ọ̑) star. bajtar, kajžar: na koncu vasi so živeli kočarji ♪
  3.      kóčarica  -e ž (ọ̑) star. bajtarica, kajžarica: revna kočarica s kopico otrok ♪
  4.      kočaríja  -e ž (ȋ) nar. vzhodno bajtarija: priženil se je na kočarijo ♪
  5.      kóčarka  -e ž (ọ̑) star. bajtarica, kajžarica: kmetice in kočarke ♪
  6.      kóčarski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na kočarje: izvira iz kočarskega rodu / kočarska bivališča; sam.: poročil se je s kočarsko ♪
  7.      kôček  -čka m (ō) nar. gorenjsko prašiček: kočki so rili po blatu ♪
  8.      kočemájka  -e ž (ȃ) nekdaj daljša, oprijeta ženska jopa iz blaga: oblekla je kočemajko; žametna kočemajka ♪
  9.      kočévar  -ja m (ẹ̄) žarg. premog, ki se koplje v Kočevju: kuriti s kočevarjem ♪
  10.      kočeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. zlasti v ruskem okolju, nekdaj nomadsko živeti, biti nomad: to pleme še vedno kočuje / kočevali so iz kraja v kraj 2. knjiž., redko zasilno prebivati, taboriti, šotoriti: vojaki so kočevali v majhni oazi ♪
  11.      kóčevnik  in kočévnik -a m (ọ̄; ẹ̑) zlasti v ruskem okolju, nekdaj nomad, pastir: taborišče kočevnikov ♪
  12.      kóčevniški  in kočévniški -a -o prid. (ọ̄; ẹ̑) nanašajoč se na kočevnike: kočevniški način življenja / kočevniška ljudstva ♪
  13.      kočévski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Kočevarje, Kočevje ali Kočevsko: kočevski gozdovi / kočevski premog / kočevska nemščina nemščina, ki so jo govorili v Kočevju živeči Nemci / Kočevski zbor Zbor odposlancev slovenskega naroda ♪
  14.      kočévščina  -e ž (ẹ̑) kočevska nemščina: ogovoril ga je v kočevščini ♪
  15.      kóčica  -e ž (ọ́) manjšalnica od koča: nizka lesena kočica ♪
  16.      kóčič  -a m (ọ̄) zool. rak, ki živi po kleteh, drvarnicah in pod lubjem; navadni prašiček ♪
  17.      kočíja  -e ž (ȋ) udoben, navadno dvovprežen, pokrit voz: sedel je v kočijo; zapreči konje v kočijo; voziti se v veliki, gosposki kočiji / poštna kočija nekdaj za prevoz pošte in potnikov ● ekspr. pav je vozil kočijo hodil s pahljačasto razprtim repom ♪
  18.      kočijáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na kočijaže: kočijaško delo / kočijaški konj kočijski konj ♪
  19.      kočijáž  -a m (á) voznik kočije: kočijaž je pognal konja ♪
  20.      kočijážiti  -im nedov. (á ȃ) knjiž. upravljati, voditi kočijsko vprego: oče je sedel spredaj in kočijažil / kočijaži že trideset let ♪
  21.      kočíjen  -jna -o (ȋ) pridevnik od kočija: kočijne vzmeti; kočijna vratca ♪
  22.      kočíjica  -e ž (ȋ) nav. ekspr. manjšalnica od kočija: bil je ponosen na svojo novo kočijico ♪
  23.      kočíjnik  -a m (ȋ) knjiž. del kočije, namenjen za potnike: kočijnik se je zazibal / pripeljal se je s poštnim kočijnikom s (poštno) kočijo ♪
  24.      kočíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kočijo: kočijsko okno / kočijski konj konj, vprežen v kočijo; kočijska vprega ♪
  25.      kočírati  -am nedov. (ȋ) redko kočijažiti: gospodar je sam kočiral ♪

   8.976 9.001 9.026 9.051 9.076 9.101 9.126 9.151 9.176 9.201  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA