Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

7 (851-875)


  1.      bég 1 -a m (ẹ̑) 1. hitro umikanje iz strahu, pred nevarnostjo: pognati se, spustiti se v beg; zapoditi sovražnika v beg; divji, paničen beg; beg v gozdove; pren. beg pred samim seboj // rešitev iz neugodnih razmer: beg iz zapora; knjiž. beg iz stvarnosti, od življenja ∙ publ. zločinec je na begu ga še niso prijeli 2. knjiž. hitro časovno odmikanje: beg časa, let / beg valov ◊ astr. beg osvetij medsebojno oddaljevanje osvetij; ekon. beg z dežele odseljevanje ljudi v mesta ♪
  2.      bég 2 -a m (ẹ̑) zlasti v fevdalni Turčiji višji civilni ali vojaški oblastnik: muslimanski begi so si razdelili zemljo; okruten beg / kot zapostavljeni pristavek k imenu ugledne vojaške ali civilne osebe Skender beg ♪
  3.      begálnica  -e ž (ȃ) čeb. priprava, ki omogoča čebelam odlet iz panja, vrnitve pa ne ♪
  4.      begánica  -e [tudi bǝg] ž (ȃ) nar. gorenjsko snop šibja in zelenja za cvetno nedeljo; butara: vitke in visoke beganice ♪
  5.      béganje  -a s (ẹ̑) glagolnik od begati: beganje po mestu; mrzlično beganje v uradih / beganje kupcev z reklamo ♪
  6.      bégati  -am nedov. (ẹ̑) 1. nemirno hoditi sem in tja: žival bega po kletki; begati po gozdu, po sobi; begati sem ter tja / sence begajo po stenah / njegov pogled bega naokrog; begati z očmi; pren. misli begajo od spomina do spomina 2. knjiž. biti v zmoti, v nejasnosti: človek pogosto bega in blodi 3. preh. spravljati v zmedenost, v zmoto: to ljudi moti in bega; čudne sanje ga begajo; dekle mu bega misli; ne begaj ga z vražami begajóč -a -e: begajoč pogled ♪
  7.      bégav  -a -o in begàv -áva -o prid. (ẹ́; ȁ á) knjiž. nemiren, begajoč: begave oči ♪
  8.      begosúmen  -mna -o prid. (ú ȗ) jur. osumljen želje po begu: begosumen obdolženec ♪
  9.      behavioríst  -a [bihevjo-] m (ȋ) pristaš behaviorizma: pojmovanje behavioristov ♪
  10.      bekèt  -éta m (ȅ ẹ́) beketanje: beket jagnjet ♪
  11.      bél  -í [beu̯] ž (ẹ̑) 1. les. svetlejši les na obodu debla; beljava: bel je že preperela 2. vet. očesna bolezen, pri kateri postane leča motna; siva mrena: konj ima bel ◊ anat. bela živčna snov v osrednjem živčevju ♪
  12.      bélček  -čka [tudi u̯č] m (ẹ̑) 1. ekspr. belkasta žival: od vseh zajčkov je imel najrajši belčka; osedlati (konja) belčka 2. pog., slabš. belogardist, domobranec: to so nažgali belčke; Švabi in belčki napadajo ♪
  13.      beléžen  -žna -o prid. (ẹ̑) namenjen za zapisovanje: beležni blok ♪
  14.      belíčar  -ja m (ȋ) rib. ribič, ki lovi belice ♪
  15.      belín  -a m (ȋ) 1. dnevni metulj z belimi krili: nad njivo leti belin ♦ zool. glogov, kapusov belin 2. redko albin ♪
  16.      beljákov  -a -o (á) pridevnik od beljak: beljakov sneg ♪
  17.      beljakovínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na beljakovino: beljakovinska hrana; beljakovinska krmila / beljakovinske snovi, ki jih proizvajajo celice ♪
  18.      beljáva  -e ž (ȃ) les. svetlejši les na obodu debla: lubadarji se razvijajo pod lubjem in v beljavi ♪
  19.      beljávec  -vca m (ȃ) les. les z neizrazito črnjavo ♪
  20.      beljavína  -e ž (í) redko beljava ♪
  21.      béljenje 1 -a s (ẹ́) 1. glagolnik od beliti1: a) beljenje stanovanja b) beljenje las, platna; beljenje tkanine s klorom c) beljenje hlodov 2. redko belež: beljenje odpada s sten ♪
  22.      béljenje 2 -a s (ẹ́) glagolnik od beliti2: beljenje žgancev ♪
  23.      bélka  -e [za žival tudi u̯k] ž (ẹ̑) 1. ženska bele rase: poroka črnca z belko 2. belkasta žival, navadno krava: pasel je belko in sivko ◊ zool. ptica, ki živi visoko v gorah in je poleti rjava, pozimi bela, Lagopus mutus ♪
  24.      belkanto  gl. belcanto ♪
  25.      bélkast  -a -o [lk in u̯k] prid. (ẹ̑) ki ni popolnoma bel: steber belkastega dima; belkasti lasje; belkast oblak; plašč belkaste barve bélkasto prisl.: belkasto rumena ali belkastorumena slonovina ♪

   726 751 776 801 826 851 876 901 926 951  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA