Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

7 (7.033-7.057)


  1.      húlman  -a m (ȗ) zool. indijska, v skupinah živeča opica, ki se hrani z listjem, Presbytis entellus ♪
  2.      humán  -a -o prid. (ȃ) 1. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti, človeški: do svojih nasprotnikov je bil human; biti human s podrejenimi / humana zakonodaja; humano čustvo / humani odnosi // ki ima namen pomagati ljudem, človekoljuben: human človek / humana akcija krvodajalcev 2. knjiž. nanašajoč se na človeka: humani virus / humana biologija humáno prisl.: ravnati humano z ujetniki ♪
  3.      humanitéta  -e ž (ẹ̑) 1. knjiž. humanost, humanizem: ideal humanitete, svetovnega miru in spoštovanja človeka 2. do 1848 zadnja dva razreda šestletne gimnazije: profesor humanitete v Celovcu ♪
  4.      humíden  -dna -o prid. (ȋ) agr., geogr. pri katerem padavine presegajo izhlapevanje, vlažen: humidna klima; humidna pokrajina / kolobarjenje v humidnih proizvodnih razmerah ♪
  5.      humórnost  -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost humorističnega: humornost je le del njegovega pisateljskega bistva; očaral jih je z odkritosrčno humornostjo in ljubeznivostjo / glavnega junaka je odigral s preizrazito humornostjo ♪
  6.      hùp  medm. (ȕ) posnema glas pri kolcanju: jaz, hup, že nisem pijan ♪
  7.      hurónski  -a -o prid. (ọ̑) ekspr. izredno glasen, hrupen: huronski krik, smeh; huronsko vpitje ♪
  8.      huzár  -ja m (ā) nekdaj vojak konjeniške enote v značilni pisani uniformi: na čelu konjenice so bili huzarji ∙ slabš. Bachovi huzarji v stari Avstriji uradniki kot uresničevalci absolutističnih, centralističnih načel ministra Bacha ♪
  9.      hvalíčiti  -im nedov. (í ȋ) pretirano, navadno neupravičeno hvaliti: hvaličil je vse po vrsti / ekspr. samo hvaliči se, ne naredi pa nič hvali se ♪
  10.      hváljenje  -a s (á) glagolnik od hvaliti: samo hvaljenje ga bo še pokvarilo; hvaljenje lastnih uspehov / hvaljenje Boga / njegovo bahaštvo in hvaljenje nam že preseda ♪
  11.      i  prisl., zastar. tudi: i jaz se s tem ne strinjam; i tam ni vse tako, kakor bi moralo biti ♪
  12.      ì  medm. (ȉ) raba peša 1. izraža začudenje, nejevoljo: i, o čem drugem pa naj bi govoril / i, kaj pa je? e 2. izraža vdano, ravnodušno prepričanje o povedanem; e, eh: i, seveda, strah ga je; i no, saj ti zaupam / star. kam naj deneš, vprašaš? — I, kjer si vzel (A. Aškerc) ♪
  13.      i...  predpona, gl. in... ♪
  14.      í-á  medm. (ȋ-ȃ) posnema glas osla: i-a, i-a, je rigal osel ♪
  15.      iatro...  ali iátro... prvi del zloženk (ȃ) med. nanašajoč se na zdravnike ali zdravila: iatrogen; iatrokemija ♪
  16.      íba  -e ž (í) nar. iva: urezal si je šibo z ibe; mačice ibe ♪
  17.      íbar  ž neskl. (ȋ) cigareta slabše kakovosti z imenom Ibar: v zavojčku je samo še ena ibar; neskl. pril.: cigarete ibar in ibar cigarete ♪
  18.      íbarica  -e ž (ȋ) pog. ibar: on kadi ibarice ♪
  19.      ibídem  in íbidem prisl. (ȋ; ȋ) knjiž., pri navajanju vira na istem kraju (v knjigi), v istem delu, prav tam ♪
  20.      íbis  -a m (ȋ) zool., navadno v zvezi sveti ibis tropska ali subtropska močvirska ptica z belim perjem, Threskiornis aethiopica: sveti ibis je bil Egipčanom simbol boga modrosti ♪
  21.      íbitol  tudi ibitól -a m (ȋ; ọ̑) raztopina bitumena v bencinu, organskem topilu za zaščitni premaz proti vlagi: premazati betonska tla z ibitolom ♪
  22.      ícika  -e ž (ȋ) nar. severovzhodno, ljubk. telica ali mlada krava: iciko so prodali in odpeljali iz hleva / pri klicanju na, icika, na ♪
  23.      idealízem  -zma m (ȋ) 1. navdušenje za ideale in ravnanje po njih: to je bridko razočaralo njegov idealizem; goreč idealizem; ekspr. kačurjevski idealizem; ob ustanovitvi je bilo treba mnogo idealizma / narediti kaj iz idealizma 2. filozofska smer, ki izhaja iz nauka o primarnosti duha, ideje: pristaš idealizma; idealizem in materializem ◊ filoz. objektivni idealizem ki trdi, da se svet idej da spoznati; subjektivni idealizem ki trdi, da se svet idej ne da spoznati; um. idealizem umetnostno načelo, ki poudarja predvsem idejo ♪
  24.      ideálnež  -a m (ȃ) ekspr. kdor se navdušuje za ideale in se ravna po njih; idealist: pesniki, umetniki in podobni idealneži ♪
  25.      ideálnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost idealnega človeka: idealnost in požrtvovalnost zdravnikov; poln idealnosti; človek brez idealnosti / idealnost njegovega ravnanja ♪

   6.908 6.933 6.958 6.983 7.008 7.033 7.058 7.083 7.108 7.133  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA