Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

7 (6.201-6.225)



  1.      gorjé  -á s, daj., mest. ed. górju, or. ed. gorjém in górjem; im., tož. mn. gorjá, rod. mn. górij, daj. mn. gorjém, mest. mn. gorjéh, or. mn. górji; im., tož. dv. górji, daj., or. dv. gorjéma (ẹ̑) 1. veliko trpljenje, žalost: občutiti gorje; pogumno prenaša svoje gorje; prizadejal mu je veliko gorja; zdaj bo konec gorja / v povedno-prislovni rabi, z dajalnikom: ekspr. gorje bo vsem, ki ne bodo utegnili zbežati hudo, slabo se jim bo godilo; star. gorje si ga babnici, če jo dobijo // kar povzroča trpljenje, žalost: čakalo nas je novo gorje — vojna; potožil mu je svoje gorje; bil je gorje za celo družino / gorje brezdomstva 2. v medmetni rabi izraža a) grožnjo, svarilo: gorje, če ne boš molčal; gorje mu, ki me ne bo poslušal b) čustveno prizadetost, strah: gorje, za to ni pomoči; gorje jim, če ne bo kmalu konec vojne
  2.      górji  -a -e prid. (ọ̑) zastar. 1. slabši, hujši: gorjega dejanja ni mogel storiti; tako življenje je gorje od smrti 2. lepši: on je še gorji kot ti / njegovi konji so lepši in gorji boljši; bila je najgorje dekle; prim. gorši
  3.      gorjúp  -a -o prid. ( ū) 1. knjiž. ki vzbuja duševno bolečino, prizadetost, zlasti zaradi doživetega razočaranja; grenek: gorjup spomin; gorjupe življenjske izkušnje 2. zastar. ki je neprijetnega okusa kot pelin: gorjupa tekočina ∙ pesn. izpiti gorjupo čašo doživeti veliko hudega, težkega gorjúpo prisl.: gorjupo se je nasmehnil
  4.      gorjúpost  -i ž (ū) knjiž. duševna bolečina, zlasti zaradi doživetega razočaranja; grenkost: obšla jo je gorjupost / okusil je gorjupost življenja
  5.      gorjúša  -e ž (ú) bot., v zvezi morska gorjuša enoletna obmorska rastlina z mesnatimi listi in vijoličastimi ali rožnatimi cveti, Cakile maritima
  6.      gorjúšica  -e ž (ú) bot. enoletna rastlina s celimi ali pernato razdeljenimi listi in rumenimi cveti; gorčica: seme bele gorjušice
  7.      gorjúški  -a -o prid. () nanašajoč se na Gorjuše: gorjuška pipa / gorjuška čedra
  8.      gorkomér  -a m (ẹ̑) zastar. toplomer, termometer: gorkomer je kazal trideset stopinj Celzija
  9.      gorkóta  tudi gorkôta -e ž (ọ̑; ó) zmerno visoka temperatura; toplota: prijetna gorkota jih je uspavala; pomladanska gorkota; gorkota telesa / sončna gorkota / zrasel je brez gorkote družinskega okolja topline, domačnosti
  10.      gorljív  -a -o prid. ( í) ki (rad) gori: gorljiv plin; gorljiva snov, spojina / lahko gorljive tekočine
  11.      gorljívost  -i ž (í) lastnost gorljivega: vnetljivost in gorljivost nekaterih snovi
  12.      górna  -e ž (ọ̑) zgod. gorščina: plačevanje gorne
  13.      gorníca  -e ž (í) knjiž. planinka, alpinistka: bila je prava gornica v hlačah in okovanih kvedrovcih
  14.      górnik 1 -a m (ọ̑) 1. zastar. lastnik vinograda, vinogradnik: lesene hiše gornikov 2. zgod., v fevdalizmu nadzornik nad zakupniki vinogradov, ki ga je postavil gorski gospod
  15.      górnik 2 -a m (ọ̑) bot., navadno v zvezi zimzeleni gornik brusnici podobna gorska rastlina z usnjatimi, zdravilnimi listi in rdečimi jagodami, Arctostaphylos uva-ursi: čaj iz listov gornika
  16.      górnik  in gorník -a m (ọ̑; í) veter, ki piha z gor, s hribov: zapihal je močen gornik
  17.      gorník  -a m (í) knjiž. planinec, alpinist: bil je lovec in gornik; naš vodnik je izkušen gornik
  18.      gornína  -e ž () zgod. gorščina: plačevati, pobirati gornino; dal je deset veder gornine
  19.      gorníški  -a -o prid. () knjiž. planinski, alpinističen: gorniška odprava na Himalajo; za seboj ima trdo gorniško šolo v domačih in tujih gorah
  20.      gorníštvo  -a s () knjiž. planinstvo, alpinistika: ukvarjati se z gorništvom; zgodovina slovenskega gorništva
  21.      gornják  in górnjak -a m (á; ọ̑) star. veter, ki piha z gor, s hribov; gornik: pihal je močen gornjak
  22.      górnje...  prvi del zloženk (ọ̑) nanašajoč se na gornji: gornjeavstrijski
  23.      górnještájerski  -a -o prid. (ọ̑-) nanašajoč se na severni del avstrijske Štajerske: zaigrali so gornještajersko polko / gornještajerska noša
  24.      górnji  -a -e prid. (ọ̑) 1. ki leži, je višje; zgornji: potok je gnal gornji in dolnji mlin; gornji prostori; gornja čeljust / stanoval je na gornjem koncu vasi / Gornji Grad / gornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše / gornje jasli lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli seno izza njeekspr. gornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni slojgeogr. gornji tok reke začetni del reke blizu izvira // redko povrhnji, vrhnji: gornje pleteno oblačilo / gornje usnje usnje za vrhnje dele obutve 2. ki je v dotakratnem besedilu že napisan; prej naveden, omenjen: iz gornjega pregleda je razvidno dosedanje stanje; to potrjujejo gornje ugotovitve; pisar. prosimo, da gornje obvestilo sprejmete z razumevanjem
  25.      górnjica  -e ž (ọ̑) star. gornja hiša: v gornjico so vodile lesene stopnice; spal je v gornjici; gornjica z enim oknom

   6.076 6.101 6.126 6.151 6.176 6.201 6.226 6.251 6.276 6.301  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA