Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
7 (5.651-5.675)
- glorifikácija -e ž (á) knjiž. slavljenje, poveličevanje, povzdigovanje: osebe v filmu je prikazal brez glorifikacije; glorifikacija revolucije ♪
- glôrija in glórija -e ž (ó; ọ́) 1. svetniški sij, gloriola: zlata glorija mu obdaja glavo; pren., knjiž. nadel si je glorijo junaka // knjiž. sij, blišč, žar: vsa cerkev je bila v svetli gloriji; sonce obliva drevje z večerno glorijo; glorija sončnega zahoda 2. ekspr. slava, čast, priznanje: v vsej gloriji se je čutil nesrečnejšega kot prej; iron. to je pomenilo konec njegove glorije / pog. sprejeli so ga z veliko glorijo z velikimi slavnostmi, s poveličevanjem ◊ alp. mavričast sij ob človekovi senci na nizko ležeči megli; rel. latinska molitev pri maši z začetkom: Gloria ♪
- glorióla tudi gloríola -e ž (ọ̑; ȋ) svetleči se kolobar okrog glave upodobljenih svetnikov, svetniški sij: gloriola mu obseva glavo; sij zlate gloriole; pren., knjiž. drži se ga gloriola največjega borca za pravico; obdan je bil z gloriolo dostojanstva ♪
- glósa -e ž (ọ̑) 1. krajše pojasnilo k tekstu; opomba, pripis: v latinskem tekstu so glose v domačem jeziku; glose v oklepajih / zakonik z glosami 2. kratek članek, ki navadno duhovito obravnava kaj aktualnega: objavlja kritične glose o knjižnih novostih; priložnostne glose; glosa o problemih likovne vzgoje; glose v dnevnem in revialnem tisku 3. lit. pesem iz štirih decim, katerih zadnje vrstice dajo zaključeno misel: pisati sonete in glose / Prešernova Glosa ♪
- glosár -ja tudi glosárij -a m (á) 1. seznam manj znanih, tujih besed, dodan tekstu: razprava s komentarjem in glosarjem 2. slovar, navadno starejši ♪
- glosátor -ja m (ȃ) kdor piše glose: opombe neznanega glosatorja / ne moremo soglašati z nekaterimi glosatorji polemike; bil je najboljši glosator šahovskih partij ♦ jur. razlagalec rimskega prava z glosami v 12. in 13. stoletju ♪
- glosátorski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na glosatorje: glosatorski zapiski neposrednih vtisov po branju; glosatorske opombe ♪
- glosína -e ž (ȋ) zool. žuželka, ki prenaša povzročitelja spalne bolezni, Glossina palpalis ♪
- glosíranje -a s (ȋ) glagolnik od glosirati: glosiranje teksta / za glosiranje primerna snov ♪
- glosírati -am nedov. in dov. (ȋ) 1. opremiti z glosami, opombami: glosirati verze; ironično glosirati 2. na kratko, navadno duhovito obravnavati kaj aktualnega: glosirati dnevne dogodke; samo bežno je glosiral politično usmerjenost države / revija je povabila udeležence, naj glosirajo posamezna stališča kongresa povedo svoje mnenje o njih glosíran -a -o: glosirana antologija pesmi ♪
- glóta -e ž (ọ̑) star. ljudstvo, množica: strahopetna glota ◊ bot. trava s kratkopecljatimi, posamič stoječimi klaski, Brachypodium ♪
- glotologíja -e ž (ȋ) knjiž. jezikoslovje ♪
- glúh -a -o stil. -ó prid. (ȗ ú) 1. ki ni sposoben dojemati zvoke, glasove: gluh človek; fant je od rojstva popolnoma gluh; gluh na levo uho; gluh kakor kamen, zemlja / šola za gluho mladino / starka je nekoliko gluha ne sliši dobro 2. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z za ki noče dojeti, upoštevati česa: bil je gluh za vsak nasvet; gluh za sodobne probleme; ostal je gluh za vse prigovarjanje / včasih je gluha in slepa za vse okrog sebe / star., z dajalnikom gluh opravičilom in prošnjam 3. ekspr. ki je brez zvoka, šuma: obdajal jih je gluh gozd; bil je sam v gluhem prostoru; gluha puščava / gluhi večeri; noči so dolge, gluhe / dolga leta je živel v tem gluhem kraju samotnem // knjiž. ki ne da glasu, zvena: telefon je gluh; gluha piščal; mnogo tipk na klavirju je gluhih // ki se pojavlja v najvišji stopnji: gluha tema; samota je bila gluha in ubijajoča / gluh molk; gluha
tišina 4. ekspr. ki se komaj sliši, zaznava: spregovoril je z gluhim, zagrljenim glasom / gluho bučanje morja; gluho stokanje / gluhi koraki; gluh udarec top 5. redko neobčutljiv, brezčuten: noge so mu bile gluhe / njegovi prsti so gluhi za bolečino 6. redko prazen, jalov: gluho klasje; gluha žitna zrna / gluho seme nekalivo / gluha zemlja nerodovitna ● pog. sosed je na to uho gluh ta stvar ga ne zanima, noče ničesar slišati o njej; ekspr. ne kriči, saj nisem gluh saj slišim; ekspr. govoriti gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. naleteti na gluha ušesa na ljudi, ki se ne dajo prepričati ◊ čeb. gluho jajčece jajčece, iz katerega se ne razvije ličinka; lov. gluh naboj naboj, ki se pri sproženju ne vžge glúho prisl.: gluho je čofnil v vodo; koraki so gluho odmevali glúhi -a -o sam.: zavod za gluhe ♪
- glúhec -hca m (ȗ) glušec: slepci in gluhci ♪
- gluhôba -e ž (ó) redko gluhota ♪
- gluhoném -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) gluh in nem: gluhonemi otroci; gluhonem od rojstva gluhonémi -a -o sam.: zavod za gluhoneme ♪
- gluhonémec -mca m (ẹ̑) knjiž., redko gluhonem človek: gluhonemca sta se pogovarjala z rokami ♪
- gluhonémka -e ž (ẹ̑) knjiž., redko gluhonema ženska: gluhonemke so naučili pisati in brati ♪
- gluhonémnica -e ž (ẹ̑) zavod za gluhoneme: dali so ga v gluhonemnico ♪
- gluhonémost -i ž (ẹ̄) stanje gluhonemega človeka: slepota in gluhonemost ♪
- glúhost tudi gluhóst -i ž (ú; ọ̑) lastnost, stanje gluhega: dedna gluhost / gluhost noči / gluhost premrlih prstov ♪
- gluhôta -e ž (ó) lastnost, stanje gluhega: prirojena gluhota / gluhota za resnico / popolna gluhota jih je obdajala; gluhota zimskega dne ♪
- glukóza -e ž (ọ̑) kem. monosaharid, ki je kemično vezan v trsnem sladkorju, škrobu in celulozi, grozdni sladkor: pomanjkanje glukoze v krvi; koncentrirana raztopina glukoze ♪
- glukózen -zna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na glukozo: glukozni del disaharida ♦ biol. glukozni bujon ♪
- glúma -e ž (ū) zastar. (gledališka) igra, drama: izvirna gluma v enem dejanju / napisal je več glum // norčija, burka: vsi so ga imeli radi zavoljo njegovih domislic in glum ♪
5.526 5.551 5.576 5.601 5.626 5.651 5.676 5.701 5.726 5.751