Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

7 (5.151-5.175)



  1.      ftíza  -e ž () med. pljučna tuberkuloza
  2.      ftiziológ  -a m (ọ̑) zdravnik specialist za ftiziologijo: pregled pri ftiziologu
  3.      ftiziologíja  -e ž () veda o pljučni tuberkulozi in njenem zdravljenju: pomen Kochovega odkritja v ftiziologiji
  4.      ftiziológinja  -e ž (ọ̑) ženska oblika od ftiziolog
  5.      ftiziolóški  -a -o (ọ̑) pridevnik od ftiziologija: ftiziološka klinika
  6.      fúga 2 -e ž (ú) grad. presledek med dvema gradbenima elementoma, reža: fuge med ploščicami obloge / narediti lepe fuge
  7.      fuksín  -a m () kem. rdeče bazično barvilo: barvati bakterije s fuksinom
  8.      fundamentalízem  -zma m () nazor, ki zahteva, da se kdo dosledno drži načel svoje ideologije: nasprotovati fundamentalizmu / nacionalni, rasni fundamentalizem ∙ islamski fundamentalizem versko gibanje, ki zahteva popolno zvestobo koranu
  9.      fúnkcija  -e ž (ú) 1. navadno s prilastkom kar mora kdo delati glede na svoj namen; naloga, vloga: odbor že opravlja svoje funkcije; družbena funkcija umetnosti; izobraževalna funkcija šole; vzgojna funkcija kazni; odmiranje državnih funkcij / vsako kolesce ima svojo funkcijo; ugotoviti funkcijo jeter v organizmu; po funkciji podobni organi / samostalnik v funkciji prislova // dejavnost v družbenem ali političnem življenju, združena navadno z določenim namenom: razrešili so ga vseh funkcij; odpovedati se funkciji; dobiti, sprejeti funkcijo; bil je znova izvoljen v isto funkcijo / tajniška funkcija; funkcija predsednika / opravljal je razne javne, politične funkcije 2. opravljanje, izpolnjevanje značilne naloge, zlasti pri kakem organu, delovanje: funkcija organa slabi; okvarjena funkcija srca / upadanje življenjskih funkcij ♦ psih. duševne funkcije temeljne oblike manifestacije človekove duševnosti v razmerju do zunanjega sveta 3. mat. količina, katere vrednost je odvisna od drugih količin, odvisna spremenljivka: narisati sliko funkcije / eksponentna funkcija; kvadratna funkcija; linearna funkcija; trigonometrična funkcija; definicijsko območje funkcije 4. knjiž. pojav, ki je odvisen od drugega: umetnost mu je najvišja funkcija duha
  10.      fúnkija  -e ž (ú) vrtn. vrtna trajnica z velikimi listi in belimi ali vijoličastimi cveti v socvetju, Hosta: modrikasta funkija
  11.      fúrija  -e ž (ú) 1. nav. mn., v rimski mitologiji boginja maščevanja: erinije in furije; bežal je, kot bi ga furije preganjale; divjala je kakor furija 2. pog., ekspr. vihrav, razburljiv človek: nekdaj nežna deklica se je spremenila v furijo; takšna furija kot ti ni za k živini 3. pog., ekspr. naglica, razburjenje: s furijo ne boš pri tem nič opravil
  12.      furnír  -ja m (í) v tanke plasti, liste zrezan les: izdelovati furnir; obložiti s furnirjem; hrastov, orehov furnir; kos, list furnirja ♦ les. plemeniti furnir za oblaganje zunanje strani izdelkov; slepi furnir za podlago plemenitemu furnirju
  13.      fúš  -a m () nižje pog. opravljanje navadno obrtniških del brez dovoljenja za opravljanje obrtne dejavnosti: preganjati fuš / delati na fuš
  14.      fuzikládij  -a m (á) agr. glivična bolezen drevja, zlasti sadnega, pri kateri nastanejo na listih in sadežih krastave pege; škrlup: škropiti proti fuzikladiju // bot. glivica, ki povzroča to bolezen
  15.      fuzít  -a m () petr. sestavina premoga s še ohranjeno celično strukturo: v velenjskem lignitu je fuzit še lepo viden
  16.      fužína  -e ž () nekdaj topilnica železa, navadno s predelovalnico: od fužin se je razlegalo udarjanje kladiv; razvaline fužine
  17.      fužínar  -ja m () 1. nekdaj delavec v fužini: pudlarji in drugi fužinarji; kladiva fužinarjev so utihnila // lastnik fužine: fevdalec in fužinar Zois 2. redko železar
  18.      fužínarski  -a -o prid. () nanašajoč se na fužinarje ali fužinarstvo: fužinarski delavec; fužinarska vas / fužinarsko kovaštvo
  19.      fužínarstvo  -a s () nekdaj pridobivanje in predelovanje železa v fužinah: razvoj fužinarstva na Slovenskem
  20.      fužínski  -a -o prid. () nanašajoč se na fužino: poslušal je enakomerne udarce fužinskih kladiv / fužinsko naselje
  21.      g  [gé in gǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, g géja tudi g-ja (ẹ̄; ǝ̏) osma črka slovenske abecede: napiši g; mali g // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: zveneči g ◊ muz. enočrtni g peti ton v enočrtni oktavi g neskl. pril. osmi po vrsti: odstavek g ◊ muz. G ključ znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton enočrtni g; ton g ton na peti stopnji C-durove lestvice; G-dur durov tonovski način z enim višajem; g-mol molov tonovski način z dvema nižajema; šah. kmet na g-liniji v sedmi navpični vrsti z leve strani
  22.      ga  rod., tož. od on, nav. ekspr. 1. pog. stvar, ki se ne mara ali ne more imenovati: nalezel se ga je opijanil se je; precej sta ga že čutila bila sta vinjena; imeti ga pod kapo biti vinjen; dosti ga nese spiti more mnogo alkoholne pijače, ne da bi se upijanil; ta ga pa pihne je zabaven, domiseln; vzbuja občudovanje zaradi kakega dejanja, uspehov; polomiti ga narediti nerodnost, neumnost; elipt. to smo ga spili smo mnogo alkoholne pijače; zelo, hrupno smo se zabavali 2. navadno v nikalnih stavkih krepi predmet ali smiselni osebek: ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve; ni ga človeka, ki bi mi pomagal nihče mi noče pomagati, mi ne pomaga; pog. čez to vino ga ni ni boljšega vina / v vzkliku: glej ga, glej domišljavca; poglejte ga navihanca; prim. jih, jo, on
  23.      ga  členek za krepitev prislovne ali medmetne zveze: sam bog si ga vedi kje; vrag ga vedi; star.: gorje si ga mu; gorje se ga babnici, če jo zalotimo; bog ga bodi zahvaljen; prim. bogsigavedi, vragsigavedi ipd.
  24.        medm. () posnema glas gosi, rac: ga, ga, so se vznemirile gosi v mlakuži
  25.      gábiti se  -im se nedov.) z dajalnikom vzbujati skrajen odpor, gnus: jed se mi gabi / hinavstvo se mu v dno duše gabi

   5.026 5.051 5.076 5.101 5.126 5.151 5.176 5.201 5.226 5.251  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA