Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

7 (4.333-4.357)


  1.      dvójniški  -a -o prid. (ọ̑) knjiž. razdvojen, razklan: pisatelj je bil tipičen dvojniški človek, vse življenje razpet med dve skrajnosti ♪
  2.      dvójništvo  -a s (ọ̑) knjiž. 1. dvojnost: strah in pogum sta bila izraz njegovega dvojništva 2. izredna podobnost s kom, zlasti po zunanjosti: ta dva človeka sta zgovoren primer za dvojništvo ♪
  3.      dvojnják  -a m (á) redko dvolitrska steklenica, navadno za vino; štefan: na mizi je bilo pet dvojnjakov / popila sta že cel dvojnjak ♪
  4.      dvókápen  -pna -o prid. (ọ̑-ȃ) arhit., v zvezi dvokapna streha streha z dvema nagnjenima ploskvama za odtok vode ♪
  5.      dvókoló  -ésa s (ọ̑-ọ̑ ọ̑-ẹ̑) knjiž. vozilo z dvema kolesoma na nožni pogon; kolo: voziti se z dvokolesom; razprodaja najdenih dvokoles / motorno dvokolo motorno kolo, motor ♪
  6.      dvókrílen  -lna -o prid. (ọ̑-ȋ) ki ima dve krili: dvokrilna omara; dvokrilno okno; dvokrilna vrata / dvokrilno letalo ♪
  7.      dvólétnica  -e ž (ọ̑-ẹ̑) bot. rastlina, ki potrebuje za razvoj dve vegetacijski dobi: enoletnice in dvoletnice ♪
  8.      dvólítrski  -a -o prid. (ọ̑-í) ki drži dva litra: dvolitrska steklenica ♪
  9.      dvóméren  -rna -o prid. (ọ̑-ẹ́ ọ̑-ẹ̄) knjiž. dvodimenzionalen, dvorazsežen: ploskev je dvomerna ♪
  10.      dvomljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki vzbuja dvom: uspeh akcije je še dvomljiv; dvomljiva kakovost; dajal je dvomljive obljube; dvomljiva prognoza bolezni / ne hodi v hribe ob tako dvomljivem vremenu nestalnem 2. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: to so dvomljivi ljudje; pogosto so ga videvali v družbi dvomljivih žensk / tekst dvomljive vrednosti / svoj cilj je skušal doseči tudi z nekoliko dvomljivimi sredstvi ◊ ekon. dvomljiva terjatev terjatev, o katere poravnavi se dvomi; šah. pozicija črnega je zelo dvomljiva dvomljívo prisl.: dvomljivo si ga je ogledoval / v povedni rabi še zmeraj je dvomljivo, ali se bo to srečno končalo ♪
  11.      dvónadstrópnica  -e ž (ọ̑-ọ̑) dvonadstropna hiša: stanuje v neki stari dvonadstropnici ♪
  12.      dvóoddélčnica  -e ž (ọ̑-ẹ̑) šol. dvooddelčna šola ♪
  13.      dvóosmínski  -a -o prid. (ọ̑-ȋ) muz. ki obsega dve osminki: dvoosminski takt ♪
  14.      dvópásen  -sna -o prid. (ọ̑-ȃ) urb., v zvezi dvopasna cesta dvopasovna cesta ♪
  15.      dvópasóven  -vna -o prid. (ọ̑-ọ̄) urb., v zvezi dvopasovna cesta cesta z dvema voznima pasovoma v isto smer ♪
  16.      dvópíčje  -a s (ọ̑-ȋ) lingv. ločilo, ki uvaja naštevanje, razlaganje, dobesedno navajanje ♪
  17.      dvóplásten  -tna -o prid. (ọ̑-ā) ki je iz dveh plasti: dvoplastna obloga ♦ papir. dvoplastni valoviti karton ♪
  18.      dvóplástnost  -i ž (ọ̑-ā) lastnost, značilnost dvoplastnega: dvoplastnost obloge; pren. dvoplastnost kulture ♪
  19.      dvóplôščen  -čna -o prid. (ọ̑-ō) ki ima dve plošči: dvoploščni električni kuhalnik ♪
  20.      dvópólen  -lna -o prid. (ọ̑-ọ̑) elektr. ki ima dva pola: dvopolni vtič; dvopolno stikalo; pren., knjiž. napeti dvopolni konflikti ♪
  21.      dvópóljen  -jna -o prid. (ọ̑-ọ̑) agr., navadno v zvezi dvopoljno gospodarstvo gospodarstvo, pri katerem se seje na polovico določene površine ena, na drugo pa druga kmetijska rastlina in se vsako leto izmenjujeta ♪
  22.      dvópólnost  -i ž (ọ̑-ọ̑) knjiž. lastnost, značilnost dvopolnega: za avtorjeva prva dela je značilna izrazita dvopolnost ♪
  23.      dvópredálen  -lna -o prid. (ọ̑-ȃ) ki ima dva predala: dvopredalna miza ♪
  24.      dvórazséžen  -žna -o prid. (ọ̑-ẹ́ ọ̑-ẹ̄) ki ima dve razsežnosti: ploskev je dvorazsežna tvorba ♪
  25.      dvóréznik  -a m (ọ̑-ẹ̑) les. skobljič z dvojnim rezilom za gladko in natančno skobljanje ♪

   4.208 4.233 4.258 4.283 4.308 4.333 4.358 4.383 4.408 4.433  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA