Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

7 (401-425)


  1.      árbiter  -tra m (ȃ) 1. jur. razsodnik v nesodnih sporih, ki ga izbereta stranki: zahtevati arbitra; občasni, stalni arbiter 2. knjiž. oseba, katere mišljenje o kulturnih, umetnostnih vprašanjih je odločujoče: bil je umetnostni arbiter in estetski teoretik; nastopa kot kulturni arbiter ♪
  2.      arbitráren  -rna -o prid. (ȃ) knjiž. prepuščen svobodnemu odločanju, poljuben: arbitrarni kriterij; uporaba teh sredstev ni povsem arbitrarna arbitrárno prisl.: arbitrarno odločati ♪
  3.      arbitrárnost  -i ž (ȃ) knjiž. možnost svobodnega odločanja, poljubnost: arbitrarnost te razlage / zaščita delavca pred možno arbitrarnostjo podjetja ♪
  4.      arbitráža  -e ž (ȃ) 1. razsodišče v nesodnih sporih: ustanoviti arbitražo; predložiti spor državni, mednarodni arbitraži; odločba arbitraže // razsojanje, razsodba tega razsodišča: nepristranska arbitraža 2. ekon. posli, s katerimi se izkoriščajo različne cene, tečaji na tržiščih: blagovna, devizna arbitraža ♪
  5.      àrdigáta  medm. (ȁ-ȃ) nar. izraža podkrepitev trditve: ardigata, pijača bi se prilegla! ardigata, ali ni srčkana! ♪
  6.      aréna  -e ž (ẹ̑) 1. okrogel prostor za nastopanje, obdan s stopničasto se dvigajočimi sedeži: toreador je stopil v areno; cirkuška arena; klovn v areni / prostorna arena se je napolnila z gledalci 2. publ., navadno s prilastkom področje udejstvovanja in uveljavljanja: v literarno areno prihajajo mladi pesniki; nekateri narodi so se pozno pojavili v zgodovinski areni; razmere v mednarodni, politični areni; umakniti se iz športne, tekmovalne arene / stati sredi arene življenja ◊ film. velika zlata arena priznanje za najboljši film puljskega festivala ♪
  7.      areopág  -a m (ȃ) zgod. najvišje sodišče v starih Atenah ♪
  8.      arèst  -êsta m (ȅ é) pog. zapor: aresti so bili polni; biti, sedeti v arestu / dobil je dve leti aresta ♪
  9.      arestánt  in arestànt -ánta m (ā á; ȁ á) pog. zapornik, kaznjenec, jetnik: na dvorišče so prišli arestanti s paznikom; odvesti arestanta ♪
  10.      arestántovski  -a -o prid. (á) pog. zaporniški, kaznjenski, jetniški: arestantovska obleka; težave arestantovskega življenja ♪
  11.      arestántski  -a -o prid. (ā) pog. zaporniški, kaznjenski, jetniški: arestantska hrana ♪
  12.      aretácija  -e ž (á) glagolnik od aretirati: odrediti aretacijo osumljene osebe; vzrok za aretacijo / stražnik mu je napovedal aretacijo / aretacije so bile med zadnjo vojno dan za dnem ♪
  13.      aretíranec  -nca m (ȋ) kdor je aretiran, prijet: odpeljati, preiskati aretiranca ♪
  14.      aretírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. prijeti koga in mu odvzeti prostost: ponoči je policija aretirala veliko ljudi; aretirati osumljenca, zločinca; aretirali so ga zaradi kraje 2. teh. zaustaviti, nepremično pritrditi gibljivi del naprave: aretirati magnetno iglo aretíran -a -o: biti aretiran; sam.: eden izmed aretiranih je skušal pobegniti ♪
  15.      argentán  -a m (ȃ) metal. zlitina bakra, cinka in niklja; novo srebro ♪
  16.      argentínski  -a -o (ȋ) pridevnik od Argentina: argentinska mesna industrija ♪
  17.      argentít  -a m (ȋ) min. temno siva rudnina srebrov sulfid, srebrov sijajnik ♪
  18.      argó  -ja tudi argót -a [argo -ja] m (ọ̑) knjiž. posebna, drugim ljudem nerazumljiva tipična govorica potepuhov, tatov: argo pariškega podzemlja // redko govorica posameznih poklicev, skupin; žargon ♪
  19.      árgon  in argón -a m (ȃ; ọ̑) kem. žlahtni plin brez barve, vonja in okusa, element Ar: z argonom polnjene žarnice ♪
  20.      argonávt  -a m (ȃ) nav. mn., v grški mitologiji mornar z ladje Argo, ki je plula na Kolhido po zlato runo ♪
  21.      argonávtski  -a -o (ȃ) pridevnik od argonavt: dolga argonavtska pot ♪
  22.      argot  gl. argo ♪
  23.      argumènt  -ênta m (ȅ é) kar utemeljuje, podpira kako trditev; razlog, dokaz: navesti zadostne argumente; podpreti trditev z argumenti; močen, prepričljiv, tehten argument; argumenti za in proti; kloniti pod težo argumentov ◊ mat. količina, od katere je odvisna vrednost druge količine, neodvisna spremenljivka ♪
  24.      argumentácija  -e ž (á) utemeljevanje, dokazovanje kake trditve: njegovi argumentaciji ni mogoče slediti; prepričljiva, protislovna argumentacija; argumentacija predloga // dokazno gradivo: predložiti izčrpno argumentacijo; trditev je brez argumentacije; znanstvena argumentacija ♪
  25.      argumentíranje  -a s (ȋ) glagolnik od argumentirati: s takim načinom argumentiranja ni bil nihče zadovoljen ♪

   276 301 326 351 376 401 426 451 476 501  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA