Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
7 (3.883-3.907) 
- domovína -e ž (í) 1. dežela, v kateri se je kdo rodil, v kateri prebiva: zapustiti domovino; vrniti se v domovino; umreti za domovino; nova, stara domovina; domovina starih Slovanov; obramba domovine; ljubezen do domovine / ožja, širša domovina; pren., ekspr. domovina kave; Anglija je domovina nogometa ∙ knjiž. domovina ga kliče mora v vojno, k vojakom; pog., ekspr. da, tako bom napravil in domovina bo rešena stvar bo opravljena, urejena 2. zastar. dom, hiša: kupil je novo domovino ♪
- domovínica -e ž (í) ekspr. manjšalnica od domovina: opeva lepoto svoje domovinice ♪
- domovinoljúbje -a s (ȗ) zastar. ljubezen do doma, domovine: mladina se je vzgajala v domovinoljubju ♪
- domovinoznánski -a -o (ȃ) pridevnik od domovinoznanstvo: domovinoznanska razprava ♪
- domovinoznánstvo -a s (ȃ) redko domoznanstvo: spis s področja domovinoznanstva ♪
- domovínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na domovino: gojiti v učencih domovinski čut; domovinska dolžnost, ljubezen; domovinska nesreča / domovinska vojna vojna za obrambo domovine po neizzvanem napadu ● ta beseda je že dobila domovinsko pravico se je razširila, uveljavila ◊ jur. domovinski list do 1945 listina, s katero se komu potrdi domovinska pravica; domovinska občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; domovinska pravica do 1945 pristojnost v določeno občino; lit. domovinska pesem pesem, ki izpoveduje, kaže ljubezen do domovine ♪
- domovínstvo -a s (ȋ) 1. knjiž. pripadnost domovini: v vsakem stavku poudarja domovinstvo / roman kaže globoko domovinstvo ljubezen do domovine 2. jur., do 1945 pristojnost v določeno občino: podeliti, pridobiti si domovinstvo; potrdilo o domovinstvu; pren. domovina mu ni priznala domovinstva ♪
- domóvje -a s (ọ̑) 1. star. dom, hiša: kupil si je lepo domovje; njegovo domovje je bilo sezidano na skalo; v bregu je opazil obrise samotnega domovja / samci teh živali le redko zapustijo svoje domovje bivališče 2. zastar. domovina: žrtvovali so tudi življenje za svoje domovje ♪
- dómovka -e ž (ọ̑) žarg., šol. učenka, ki stanuje v (dijaškem) domu: študentke domovke imajo boljše učne uspehe kot tiste, ki se vozijo ♪
- domóvnica -e ž (ọ̑) jur., do 1945 listina, s katero se komu potrdi domovinska pravica: izdati domovnico ♪
- dómovski -a -o prid. (ọ̑) redko domski: domovska vzgoja ♪
- domózgati -am dov. (ọ̑) knjiž., redko z razmišljanjem priti do česa: ugibal je, kaj je res, a ni domozgal ♪
- domoznánec -nca m (ȃ) kdor se ukvarja z domoznanstvom: knjiga je zanimiva zlasti za domoznance in genealoge ♪
- domoznánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na domoznanstvo: domoznanski spisi / domoznanski pouk ♪
- domoznánstvo -a s (ȃ) raziskovanje, proučevanje ožje domovine: spisi s področja domoznanstva / poučeval je domoznanstvo ♪
- dómski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na dom 2: domski inventar; domska knjižnica; domsko dvorišče / domska disciplina, oskrba, vzgoja / domski otrok v domu vzgojen in odrasel ♪
- domu gl. domov ♪
- dón 1 -a m (ọ̑) 1. glas donečega predmeta: zvon ima lep don 2. zastar. donenje: iz stolpa se glasi don zvonov ♪
- dón 2 -a m (ọ̑) v španskem in italijanskem okolju gospod: ošaben don / neskl., kot pristavek k imenu plemiča, duhovnika pri don Kihotu ♪
- dóna in dónna -e [dona] ž (ọ̑) navadno pristavek k imenu plemkinje, v italijanskem okolju gospa: dona Luiza ♪
- doña gl. donja ♪
- donácija -e ž (á) v fevdalizmu podelitev zemljišča za vojaške, politične ali uradniške zasluge ♪
- donašálec -lca [u̯c] m (ȃ) kdor kaj prinaša: donašalec cigaret, vode ♪
- donašálka -e [u̯k] ž (ȃ) ženska, ki kaj prinaša: donašalka vode ♪
- donášanje -a s (ȃ) glagolnik od donašati: donašanje vode; donašanje iz trgovine ♪
3.758 3.783 3.808 3.833 3.858 3.883 3.908 3.933 3.958 3.983 
