Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

7 (38.408-38.432)


  1.      zvoníti  -ím nedov. (ȋ í) 1. dajati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvon dolgo, enolično, glasno, otožno zvoni; brezoseb.: v zvoniku zvoni; zvonilo je, da se je slišalo po vsej dolini // povzročati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: cerkovnik zvoni zjutraj, opoldne in zvečer; zvoniti na veliki zvon; zvoniti z malim zvonom 2. dajati zveneče, brneče glasove kot signal: zvoni, pojdi odpret vrata; zvonec je dolgo, predirljivo zvonil / budilka zvoni; telefon je pogosto zvonil / po cesti zvoni tramvaj // povzročati zveneče, brneče glasove kot signal: že spet nekdo zvoni; dolgo je stal pri vratih in zvonil / v megli zvoniti z ladijskim zvonom / le kdo zvoni tako pozno 3. z zvonjenjem naznanjati: zvoniti h kosilu; zvoniti k prazniku; brezoseb. poldne, sedem zvoni; zvoniti začetek šolske ure, konec obiskov / v krščanskem okolju: komu zvoni kdo je umrl; zvoniti mrliču naznanjati, da je kdo umrl; zvoniti k pogrebu; brezoseb. ne vem, da bi kdo umrl, vsaj zvonilo ni 4. dajati zvonjenju podoben glas: žlice so zvonile po skledi // povzročati zvonjenju podoben glas: zvoniti s ključi, z žlicami / pri hoji je zvonil s podkovanimi škornji 5. ekspr. govoriti, pripovedovati: nekaj sem slišal zvoniti, kaj več pa ne vem; slišal je zvoniti o njej, da je poštena ● ekspr. hlače so mu zvonile okrog nog mahedrale; ekspr. zvoni mu zadnja ura umrl bo; ekspr. po gričih so zvonili beli zvončki so cveteli; zvoniti hudo uro z zvonjenjem opozarjati na neurje, razganjati oblake; star. zvoniti s polno denarnico imeti veliko denarja; star. sedeli so na ograji in zvonili (psom) z nogami bingljali; ekspr. pes je zvonil z repom mahal; zvoni mu v glavi, ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. v vetru so zvonile tanke vejice se majale, pozibavale; ekspr. v želodcu mi zvoni poldne lačen sem; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; ekspr. smejala se je, da je kar zvonilo se razlegalo, odmevalo; preg. po toči zvoniti je prepozno prepozno je začeti delovati, ukrepati potem, ko se je kaj neugodnega že zgodilo, je bila škoda že narejena ◊ lov. pes zvoni se pri zasledovanju divjadi oglaša z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. avemarijo zvoniti; zvoniti k maši pred začetkom maše zvonèč -éča -e: sedel je, zvoneč z nogami; ubrani, votlo zvoneči glasovi; zvoneča budilka ♪
  2.      zvonovína 2 -e ž (ȋ) plačilo za zvonjenje v cerkvi: plačati zvonovino ♪
  3.      zvozíti  zvózim tudi izvozíti -vózim dov. (ȋ ọ́) narediti, da vozilo opravi določeno pot: z enim parom konj ni mogel zvoziti klanca; ovinek je komaj zvozil; zvoziti mimo kupov snega; zvoziti skozi križišče / redko zaradi poledice avtomobil ni mogel zvoziti speljati ● ekspr. četrti razred je komaj zvozil izdelal; ekspr. v matematiki je zvozil je dobil pozitivno oceno; ekspr. do prvega bomo že zvozili preživeli z denarjem, ki ga imamo na razpolago; pog., ekspr. zdravniki upajo, da jo bo zvozil ozdravel, ostal živ; pog., ekspr. ne boš je zvozil zadeve ne boš uspešno dokončal; pog., ekspr. dobro, srečno jo je zvozil nič hudega se mu ni zgodilo; pog., ekspr. poceni jo je zvozil ne da bi bil huje kaznovan ali poškodovan zvóžen tudi izvóžen -a -o 1. zaradi dolge, večkratne vožnje neprimeren, poškodovan: avtomobil z zvoženimi gumami / redko zvožena živina izčrpana od vožnje 2. zaradi večkratne vožnje dobro viden: zvožen tir; zvožene kolesnice / od sani zvožena cesta / zvožen sneg ∙ ekspr. hodijo po zvoženih kolesnicah živijo, delajo na ustaljen način; sam.: na zvoženem rado drsi; prim. izvoziti ♪
  4.      zvozláti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti vozel, vozle na čem: zvozlati nit, trak / ekspr. zvozlati si jopico okrog pasu zavezati // na tak način narediti: zvozlati ribiško mrežo; zvozlati lestev iz rjuh 2. ekspr. narediti kaj težko rešljivo, zapleteno: zvozlati zadevo zvozláti se dobiti obliko vozlov: volna v štreni se je zvozlala zvozlán -a -o: zvozlan jermen; zvozlana mreža ♪
  5.      zvráčanje  -a s (ā) glagolnik od zvračati: naprava za zvračanje kotla / zvračanje nog navzven ali navznoter / zvračanje krivde na druge ♪
  6.      zvráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. delati, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: razgrajači so zvračali kipe s podstavkov; veter je zvračal cvetlične lončke prevračal // z določenimi gibi povzročati, da kdo pade: drugega za drugim so zvračali v sneg / zvračali so jih na tla / neukročeni konj je zvračal jahače s sebe 2. s spremembo lege, položaja posode delati, da pride vsebina iz nje, na kaj: zvračati sladice na pladnje; premog je nosil do vozička in ga zvračal vanj / ekspr. zvračal je kozarček za kozarčkom pil ∙ pog., ekspr. rad ga zvrača pije (alkoholne pijače) 3. spravljati iz navadne, pokončne lege, položaja: zapeljivo je zvračala glavo / pri hoji zvrača stopala navzven / plug je zvračal brazde na levo obračal 4. v zvezi z na delati, imeti koga drugega za povzročitelja, nosilca česa neugodnega, negativnega: zvračati krivdo, odgovornost na druge / omedlevico zvrača na svoje živce 5. star. sprevračati: pohvalo je zvračal v kritiko / zvračati besede zvráčati se prihajati iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: otroci so se zvračali v sneg / stoletne smreke so se zvračale na tla ♪
  7.      zvráčiti  -im dov. (á ȃ) star. ozdraviti: zvračiti bolnika / zvračiti hudo rano zvráčiti se ozdraveti: počasi se je zvračil ♪
  8.      zvratí  -í ž mn. (ȋ ȋ) nar. travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara: obračati živino na zvrateh ♪
  9.      zvréči  zvŕžem dov., zvŕzi zvŕzite in zvrzíte; zvŕgel zvŕgla (ẹ́ ȓ) star. 1. dati skupaj, zbrati: zvrgli bomo in vam vrnili; zvreči za sodček piva 2. v zvezi z na narediti, imeti koga drugega za povzročitelja, nosilca česa neugodnega, negativnega; zvrniti: zvreči krivdo na druge; nejasnosti v besedilu so zvrgli na zapisovalca ● star. zvrgli so ji vzdevek živa svetnica dali, vzdeli; star. otrok se je zvrgel po očetu ima njegove lastnosti; prim. izvreči ♪
  10.      zvremeníti se  -ím se dov., zvreménil se (ȋ í) brezoseb., nar. zahodno zvedriti se: počakaj, da se zvremeni / proti koncu junija se je zvremenilo se je vreme ustalilo ♪
  11.      zvrg  ipd. gl. izvrg ipd. ♪
  12.      zvŕha  prisl. (ȓ) zgoraj, na vrhu: zvrha je prst, v globini so pa skale; pren. ta materializem je materializem le zvrha ● gledati na ljudi zvrha zviška; vsega ima zvrha zvrhoma; prim. vrh ♪
  13.      zvŕsten  -tna -o prid. (r̄ ȓ) nanašajoč se na zvrst 2, 3: pojavi iz istega zvrstnega tipa; zvrstna delitev v umetnosti / zvrstna opredelitev posameznih izraznih sredstev jezika / zvrstno razlikovanje besedil zvŕstno prisl.: zvrstno zasnovan pregled književnosti ♪
  14.      zvrvráti  -ám dov. (á ȃ) knjiž. vrvrajoč priteči: izpod skale je zvrvral studenček / kri je zvrvrala iz rane ♪
  15.      žába  -e ž (á) 1. manjša dvoživka s široko glavo, širokim trupom in daljšimi zadnjimi okončinami: žabe kvakajo, regljajo; žaba skoči v mlako; samec žabe; piti kot žaba zelo dosti, pogosto; žabe in krastače / pog. jesti žabe žabje krake // samica te živali: žaba in žabji samec 2. pog. smetnjak v obliki velike zevajoče žabe: prazniti žabe; odvreči smeti v žabo 3. v zvezi človek žaba potapljač zlasti v preprostejši potapljaški opremi: ljudje žabe so raziskovali potopljeno ladjo 4. slabš. človek manjše rasti: zanič sem, če me vsaka žaba užene / kot psovka žaba domišljava 5. ljubk. majhen otrok, navadno deklica: naša žaba že spi / kot nagovor samo igral bi se, žaba mala 6. pog. tip osebnega avtomobila znamke Citroën: sesti v žabo; odpeljati se z žabo 7. mn. otroško enodelno pleteno oblačilo iz hlačk in nogavic: obleči otroku žabe // pog. ženske nogavice in hlačke, izdelane v enem kosu; hlačne nogavice: obleči žabe; volnene žabe; žabe iz umetnih vlaken / ženske žabe ● nizko ne pij toliko, žaba pijanec; plavati žabo plavati leže na prsni strani, delajoč somerne gibe z rokami in nogami; nar. vzhodnoštajersko spražiti žabe od slanine odrezano meso; žarg., teh. urejati pločnik z žabo s strojem za nabijanje, zbijanje tal, podlage; ekspr. pijan je, da bi žabo vikal zelo; zastar. krastava žaba krastača; gledati koga kot žaba jajce zaverovano; začudeno; napihuje se kot žaba je zelo domišljav, prevzeten; toliko mu je mar kakor žabi za lešnik prav nič; majhna žaba daleč skoči majhen človek zmore veliko ◊ lingv. žaba med črkarsko pravdo posmehljivo ime za črko č v metelčici; zool. barska žaba srednje velika rjava žaba z večjo grbico na manjšem prstu noge, Rana arvalis; zelena žaba z zelenim hrbtom in črno rjavimi lisami, Rana esculenta ♪
  16.      žábarski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na žabarje: žabarska oprema / žabarska gostilna ● slabš. žabarski časopis omejen, ozek ♪
  17.      žabón  -a m (ọ̑) ekspr. 1. žabji samec: oglašanje žabonov; žabe in žaboni 2. majhen otrok: vzeti jokajočega žabona v naročje ♪
  18.      žága  -e ž (ȃ) 1. orodje ali stroj z nazobčanim listom za žaganje: pognati, vleči žago; list, ročaj žage / slišati žago glas žage pri žaganju; kakor žaga rezek glas / drvarska žaga; dvoročna žaga; električna, motorna, ročna, strojna žaga; mizarska žaga ročna žaga z vrvico, napeto z zatikalom; žaga na vodni pogon; žaga za kovino, marmor // list tega orodja: vpeti žago v okvir; zobje žage / žaga se skrha; brusiti žago 2. obrat za žaganje hlodov, lesa: žaga dela tudi ob sobotah; vodja žage / imeti mlin in žago stavbo z napravami za žaganje; postaviti ob potoku žago / pripeljati na žago; delavci na žagi ● ekspr. zapele so žage začeli so žagati; nar. vodnjak na žago vodnjak z ročno črpalko ◊ etn. vžigalna žaga pri nekaterih primitivnih ljudstvih priprava za delanje ognja, pri kateri se ostroroba palica vleče sem in tja po zarezi; gozd., les. verižna motorna žaga v obliki brezkončne verige, katere členi so oblikovani kot žagini zobje; les. krožna žaga stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo; tračna žaga strojna žaga v obliki brezkončnega traku; (žaga) samica venecijanka; muz. pojoča žaga veliki žagi brez zob podobno glasbilo, na katero se igra z lokom ali tolkalcem; teh. razperiti žago; kamnoseška žaga ♪
  19.      žágen  -gna -o prid. (ȃ) žagin: žagni list, zob / žagni obrat žagarski ♪
  20.      žájfa  -e ž (ȃ) nižje pog. 1. milo: umiti se z žajfo; kos žajfe / dve žajfi dva kosa mila 2. slabš. po okusu milu podobna jed: ta sir je žajfa, se je skremžil ♪
  21.      žakljevína  -e ž (í) pog. vrečevina: oviti cev z žakljevino; kos žakljevine ♪
  22.      žálec  -lca [u̯c in lc] m (á) nar. vzhodnoštajersko želo: čebela ima žalec ♪
  23.      žálibóg  prisl. (ȃ-ọ̑) star. žal, na žalost: bolezen je žalibog neozdravljiva / v medmetni rabi: žalibog, res je tako; tega nam, žalibog, ni treba dokazovati ♪
  24.      žálibóže  prisl. (ȃ-ọ̄) zastar. žal, na žalost: te lepe navade žalibože ni več / v medmetni rabi žalibože, svarilo ni zaleglo ♪
  25.      žálik žêna  žálik žêne ž (á-é) etn., po ljudskem verovanju mladi ženski podobno bitje s čarovno močjo, ki pomaga ubogljivim radodarnim ljudem in muči vanj zaljubljene moške: v nedostopnem skalovju so živele žalik žene; zaljubiti se v žalik ženo / bele žalik žene ♪

   38.283 38.308 38.333 38.358 38.383 38.408 38.433 38.458 38.483 38.508  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA