Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

7 (37.383-37.407)


  1.      zanergáti  -ám dov. (á ȃ) nav. slabš. z nenaklonjenim, jeznim govorjenjem izraziti nezadovoljstvo, nesoglasje: zanergati nad kom / pojdi že, je zanergal ♪
  2.      zanesênec  -nca m (é) kdor se zaneseno zavzema, navdušuje za kaj in tako tudi dela: bil je pošten človek in zanesenec; redki zanesenci so takrat razmišljali o gradnji raket / verski zanesenec ♪
  3.      zanesenják  -a m (á) kdor se zaneseno zavzema, navdušuje za kaj in tako tudi dela: v gradu so zanesenjaki uredili muzej; bil je zanesenjak z zelo naprednimi nazori; čustven, fanatičen, romantičen zanesenjak / gledališki, planinski, športni, tehnični zanesenjak ♪
  4.      zanìč  prid. neskl. (ȉ) 1. nav. ekspr. zelo slab: a) zanič cesta; te cigarete so zanič; vino je zanič / gledati zanič film / zanič hrana brez okusa; zanič vreme deževno, mrzlo; ta zdravila so zanič zelo neučinkovita b) zanič obrtnik / imeti zanič oči biti zelo slaboviden c) taka politika je zanič č) zanič vidljivost na cesti / imeti zanič dohodke d) zanič novice e) bolnik je danes zanič; vsako leto je bolj zanič 2. ki je popolnoma neprimeren za (nadaljnjo) uporabo: pralni stroj je zanič; zavreči čevlje, ki so zanič; zanič stvari odpeljati na odpad; stopnice so že zdavnaj zanič / ekspr. za vojsko je zanič nesposoben ● ekspr. nima otrok, je zanič je neploden zanìč prisl.: ne godi se mu zanič; zanič živeti ♪
  5.      zaníkanje  -a s (ȋ) 1. glagolnik od zanikati: zanikanje izjav; odločno zanikanje kake trditve / zanikanje narodnostnih pravic / zanikanje boga / zanikanje očetovstva / zanikanje življenjskih vrednot / zanikanje povedka 2. publ., v povedni rabi kar kaj zanika, odklanja: to gibanje pomeni zanikanje vsega starega ♪
  6.      zanikováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z besedo, kretnjo izražati, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikovati nasprotnikove trditve; z glavo, s prstom je zanikovala, kar so govorili; vztrajno kaj zanikovati // nepreh. z besedo, kretnjo izražati, da v vprašanju povedano ni v skladu a) z resničnostjo: po vrsti so jih spraševali, če ga poznajo. Zanikovali so b) z željo, hotenjem: spraševali so jih, če hočejo z njimi, a so zanikovali 2. izražati mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: skušali so zanikovati dejstva / zanikovati pomen, veljavnost česa / ta filozofska smer zanikuje možnost spoznanja / zanikovati obstoj boga 3. izražati mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikovati kak nauk / ta spoznanja zanikujejo njegovo teorijo 4. z besedo, s kretnjo izražati, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je zanikoval vse obdolžitve 5. nav. ekspr. imeti, izražati negativen, odklonilen odnos do česa: ti ustvarjalci so zanikovali dotedanjo slovensko kulturo / zanikovati zasebno lastnino zanikováti se knjiž. nasprotovati si, izključevati se: ta dva umetnikova pola se zanikujeta zanikujóč -a -e 1. deležnik od zanikovati: ustvarjal je, zanikujoč vsako kritiko; vse drugačno zanikujoča ideologija; domovinska ljubezen, zanikujoča vse, kar je tujega 2. knjiž. negativen, odklonilen: imeti zanikujoč odnos do preteklosti; prisl.: zanikujoče odgovoriti ♪
  7.      zánkar  -ja m (ȃ) kdor lovi živali z zanko: zankar je ujel zajca; zankarja je zalotil čuvaj ♪
  8.      zanosít  -a -o prid. (ȋ) zastar. zanosen: zanosit mladenič / zanosit govor; zanosite besede zanosíto prisl.: zanosito peti ♪
  9.      zaobalíti  -ím dov., zaobálil (ȋ í) zastar. zaviti, oviti: zaobaliti kupljeno blago ♪
  10.      zaobljúben  -bna -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na zaobljubo: zaobljubno besedilo 2. rel., um. narejen, podarjen zaradi (za)obljube: zaobljubni dar; zaobljubna podoba, sveča ♪
  11.      zaodévati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ́) knjiž. odevati, pokrivati: zaodevati otroka / čepica ji zaodeva kodraste lase ♪
  12.      zaokroževáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati okroglo: zaokroževati robove 2. delati, da kaj postane skladna celota: vsebinsko zaokroževati svoja dela za objavo zaokroževáti se postajati okrogel: listi se zaokrožujejo / ekspr. z leti se telo zaokrožuje ♪
  13.      zaóljiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) knjiž. naoljiti: zaoljiti ključavnico ● knjiž. zaoljiti delovno obleko zamastiti, zamazati z oljem, maščobo ◊ teh. svečka se zaolji zaradi nepopolnega izgorevanja zmesi goriva in zraka se na njej nabere olje zaóljen -a -o: zaoljena obleka; zaoljena svečka ♪
  14.      zaonegáviti  -im dov. (á ȃ) slabš., s širokim pomenskim obsegom izraža dejanje, ki je znano, a se noče, ne more imenovati: kaj si spet zaonegavil, da so te kaznovali ♪
  15.      zaoráti  -ôrjem in -órjem dov., zaôrji zaorjíte; zaorál (á ó, ọ́) 1. začeti orati: kmetje so že zaorali / nastavil je plug in zaoral prvo brazdo 2. pri oranju zaiti kam: zaradi nepazljivosti je zaoral v ledino; predaleč si zaoral 3. ekspr. delajoč brazdi podobne zareze zapeljati se: ladja je zaorala po vodi; poškodovano letalo je zaoralo po tleh; tovornjak je zaoral v klanec 4. z oranjem spraviti pod zemljo; podorati: zaorati gnoj / zaorati strnišče ● ekspr. ubogaj, sicer bova zaorala te bom kaznoval, natepel; ekspr. na tem področju je zaoral ledino je prvi začel delati ♪
  16.      zaorávati  -am nedov. (ȃ) z oranjem spravljati pod zemljo; podoravati: zaoravati gnoj / zaoravati strnišče ♪
  17.      zaórglati  -am dov. (ọ̑) zaigrati (na) orgle: organist je glasno zaorglal ♪
  18.      zaóriti  -im tudi zaôriti -im dov. (ọ̑; ō ȏ) nav. 3. os., knjiž. razleči se, zadoneti: po dvorani je zaorila pesem; med občinstvom je zaoril smeh / brezoseb. res je, je zaorilo iz vseh grl // zastar. glasno se oglasiti: vojaki so zaorili in zavriskali ♪
  19.      zaostajálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor zaostaja: priganjati zaostajalce / zaostajalec v razvoju ♪
  20.      zaostájanje  -a s (ā) glagolnik od zaostajati: zaostajanje šibkejših tekačev / zaostajanje v rasti / zaostajanje industrijske proizvodnje ♪
  21.      zaostájati  -am nedov. (ā) 1. zaradi počasnejšega gibanja ostajati za določeno razdaljo za kom: otrok je utrujen, zato zaostaja; še izgubili se boste, preveč zaostajate / bolna žival zaostaja za čredo; zaostajati za skupino 2. ostajati v čem za drugimi glede na povprečno, pričakovano stopnjo: zaostajati v rasti, teži; duševno, razvojno zaostajati 3. biti po vrednosti, kakovosti za čim: prevod ne zaostaja za izvirnikom / publ. po številu avtomobilov zaostajajo za sosednjimi državami imajo jih manj kot v sosednjih državah 4. ne delati česa ob dogovorjenem času ali delati kaj glede na dogovorjeni čas prepozno: zaostajati z izpolnitvijo pogodbe; zaostajati z delom, s plačilom za pol leta ● publ. razvoj trgovske mornarice je začel zaostajati se upočasnjevati, se zmanjševati; ura zaostaja kaže manj, kot je v resnici; star. časopisi so zaostajali z novicami niso bili na tekočem zaostajajóč -a -e: zaostajajoča vozila ♪
  22.      zaostálec  -lca m (ȃ) knjiž. 1. kdor zaostane: v tabor so prihajali še zaostalci / zaostalec v rasti 2. nazadnjak, mračnjak: nasprotovanje zaostalca ♪
  23.      zaostrítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od zaostriti: zaostritev kazni / zaostritev krize, spora / zaostritev boja / zaostritev mednarodnih odnosov; zaostritev ekonomskega položaja ♪
  24.      zapádanje  -a s (ā) glagolnik od zapadati: zapadanje malodušnosti / zapadanje slabostim ♪
  25.      zapáden  -dna -o prid. (ȃ) zahoden: zapadni del dežele / zapadna smer / zapadni veter / zapadni pesniki / zapadna usmerjenost zahodnjaška / zapadna Evropa zapádno prisl.: zapadno od mesta ♪

   37.258 37.283 37.308 37.333 37.358 37.383 37.408 37.433 37.458 37.483  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA