Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

7 (37.033-37.057)


  1.      zahrčáti  -ím dov. (á í) redko 1. zasmrčati: zadremal je in zahrčal; glasno zahrčati 2. zarezgetati: konj je zahrčal ♪
  2.      zahrepenéti  -ím dov. (ẹ́ í) začutiti močno željo po čem: zahrepenel je po domovini, sreči; ekspr. zahrepeneti z vsem srcem / ekspr. zahrepenel je v planine močno si je zaželel; pren., knjiž. njegove misli so zahrepenele k njej ♪
  3.      zahreščáti  -ím dov. (á í) 1. dati kratke, rezke glasove: drevo je zahreščalo in padlo na tla; brezoseb. v gozdu je zahreščalo / ekspr. vrata so zahreščala, ko jih je odprl zelo zaškripala / pesek, sneg je zahreščal pod njegovimi koraki // dati nečist, s šumi pomešan glas: gramofon je zahreščal; brezoseb. v telefonu je zahreščalo 2. oglasiti se s kratkimi, rezkimi glasovi: splašene kavke so zahreščale / ekspr. tega ne dovolim, je jezno zahreščala hrešče rekla, zavpila ♪
  4.      zahrípati  -am in -ljem dov. (í ȋ, í) 1. hripavo reči, povedati: ne hodi tja, je zahripal 2. redko postati hripav: ker je dosti govoril, je zahripal / glas mu je zahripal zahrípan -a -o: zahripan glas ♪
  5.      zahrípel  -pla -o [ǝu̯] prid. (í) redko hripav: zahripel človek / zahripel glas zahríplo prisl.: zahriplo govoriti ♪
  6.      zahripéti  -ím dov. (ẹ́ í) redko 1. hripavo reči, povedati: hudo je, je zahripel 2. postati hripav: govornik je kmalu zahripel ♪
  7.      zahrípiti se  -im se dov. (ȋ ȋ) redko postati hripav: od kričanja se mu je zahripil glas zahrípljen -a -o: zahripljen glas ♪
  8.      zahrípniti  -em dov. (í ȋ) redko postati hripav: glas mu je zahripnil ♪
  9.      zahŕkati  -am dov. (r̄ ȓ) 1. kratko, sunkovito izdihniti z namenom spraviti sluz iz grla: zakašljal je in zahrkal; od časa do časa je zahrkal ∙ ekspr. tako je, je zahrkal hrkajoče rekel 2. dati kratke, sunkovite glasove: razkačena kuna je zahrkala 3. star. zasmrčati: v spanju se je obrnil in zahrkal ♪
  10.      zahŕliti  -im dov. (ŕ) nar. severovzhodno zasmrčati: speči je zahrlil // zaspati: legel je in takoj trdno zahrlil ♪
  11.      zahropéti  -ím dov. (ẹ́ í) dihniti z grgrajočim, piskajočim glasom: starka je zahropela in umrla; brezoseb. v prsih mu je zahropelo ● ekspr. odidi, je zahropela hropeče rekla ♪
  12.      zahrôpsti  -hrôpem dov., zahrópel in zahrôpel zahrôpla (ó) dihniti z grgrajočim, piskajočim glasom: bolnik je zahropel / konj se je zgrudil na tla in zahropel; brezoseb. v prsih mu je zahroplo ● ekspr. ti si to storil, je zahropla hropeče rekla ♪
  13.      zahŕskati  -am dov. (r̄ ȓ) dati ostre, rezke glasove: zmrznjena trava je zahrskala pod nogami / konj je zahrskal ♪
  14.      zahŕstati  -am dov. (r̄) dati kratke, rezke glasove: ob prestopu je zahrstala suha vejica ♪
  15.      zahrstéti  -ím dov. (ẹ́ í) dati kratke, rezke glasove: zahrstel je sneg in srnjaček je izginil v gozdu; suha veja je zahrstela; brezoseb. pod nogami mu je zahrstelo ♪
  16.      zahrščáti  -ím dov. (á í) star. 1. zahreščati: pesek je zahrščal pod njeno stopinjo 2. zasmrčati: glasno je zahrščal ♪
  17.      zahruméti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove: množica je zahrumela od ogorčenja / v delavnici so zahrumeli stroji; brezoseb. za nami je votlo zahrumelo // ekspr. hrumeč hitro se premakniti: helikopter je zahrumel po zraku 2. ekspr. razvneto, ogorčeno spregovoriti: govornik je zahrumel, da so mu vsi prisluhnili / zahrumel je nanj, naj odide zakričal, zavpil ♪
  18.      zahrústati  -am dov. (ú) 1. dati kratke, odsekane glasove pri drobljenju česa trdega ali krhkega z zobmi: skorja sveže pečenega kruha je zahrustala; brezoseb. ugriznil je v presto, da je zahrustalo / zahrustati med zobmi 2. dati hrustanju podobne glasove: zmrzli sneg je zahrustal pod nogami ♪
  19.      zahrustljáti  -ám dov. (á ȃ) narahlo zahrustati: skorja je kar zahrustljala, ko je ugriznil / pesek mu je zahrustljal pod nogami; brezoseb. zasadil je lopato v zmrzlo zemljo, da je zahrustljalo ♪
  20.      zahrúti  -hrújem dov. (ú) nastopiti, pojaviti se zelo glasno in z veliko silo, intenzivnostjo: burja, nevihta zahruje / bitka je zahrula // ekspr. zakričati, zavpiti na koga: zahruti na otroka; jezno zahruti ♪
  21.      zahŕzati  -am tudi -hŕžem dov. (r̄) oglasiti se z visokimi, tresočimi se glasovi; zarezgetati: kobila je zahrzala ♪
  22.      zahtéva  -e ž (ẹ̑) 1. odločno izraženo hotenje, da se kaj dobi, naredi: popustiti zahtevi; na zahtevo predsednika so sestanek prekinili; vztrajati pri zahtevah; pretiravati v zahtevah; gospodarske, politične zahteve; pismena, ustna zahteva; zahteva za odškodnino; zahteva po miru, samostojnosti / ozemeljske zahteve / imeti zahtevo do koga / nujna zahteva // kar se zahteva: odpovedati se zahtevi; izpolniti, povedati zahtevo; velika, visoka zahteva / ekspr. s svojimi zahtevami gre predaleč preveč zahteva / zahteve šole do učencev so velike 2. sestavek, namenjen uradnemu organu, s katerim se kaj zahteva: napisati, podpisati zahtevo / vložiti zahtevo 3. nav. mn., navadno s prilastkom kar kaj zahteva zaradi določenih svojih lastnosti, značilnosti: zahteve časa, trga se spreminjajo; zadostiti zahtevam tekmovanja, znanosti ◊ jur. izročitvena zahteva; zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, s katerim javni tožilec zahteva razveljavitev pravnomočne odločbe, s katero je prekršen zakon ♪
  23.      zahtévanje  -a s (ẹ́) 1. glagolnik od zahtevati: zahtevanje odškodnine / zahtevanje izpolnitve obljube 2. star. zahteva: vrniti odvzeto premoženje na zahtevanje lastnikov / zahtevanje je bilo izpolnjeno ♪
  24.      zahtévati  -am nedov. in dov. (ẹ́) 1. izražati odločno hotenje a) da osebek kaj dobi: zahtevati denar, odškodnino, orožje; zahtevati svoje stvari nazaj; zahtevati od potnikov potne liste / koliko zahtevaš za avtomobil / šla je v tajništvo in zahtevala direktorja / ta učitelj od učencev veliko zahteva b) z glagolskim samostalnikom da kdo kaj naredi: zahtevati izpolnitev obljube; občinstvo je zahtevalo ponovitev; zahtevati znižanje dajatev; zahtevajo, da predsednik odstopi; od otroka ne moreš zahtevati, da je pri miru / zahtevam, da mi vrneš denar c) da kdo ravna, se vede tako, kot izraža dopolnilo: zahtevati mir, red / zahtevati poslušnost, pozornost 2. nav. 3. os. izraža, da je kaj tako, da je nujno, potrebno to, kar izraža dopolnilo: zadeva zahteva hitro rešitev; spolzka cesta zahteva previdno vožnjo; dogodki zahtevajo, da se moramo takoj odločiti / gradnja ceste zahteva velike stroške je zelo draga; ravnal je, kot sta zahtevala njegov položaj in starost kot je bilo treba, je bilo primerno glede na njegov položaj in starost; dolžnost, vest zahteva, da ukrepate; raziskava bo zahtevala veliko dela in časa zanjo bo potrebno / to delo zahteva celega človeka zanj je potrebno veliko časa in zavzetosti / nesreča je zahtevala osem smrtnih žrtev v njej je bilo zahteváje: razburjal se je, zahtevaje sobo z razgledom na morje zahtevajóč -a -e: sprla se je z vsemi, zahtevajoč pravico; pomiriti zahtevajoče množice; prisl.: zahtevajoče je iztegnil roko zahtévan -a -o: zbrati zahtevani znesek; izdelki nimajo zahtevane kakovosti ♪
  25.      zahtévek  -vka m (ẹ̑) 1. jur. kar se zahteva: zahtevek je pretiran; odpovedati se zahtevku; vrednost zahtevka / poravnati, znižati zahtevek // dejanje, s katerim se kaj zahteva: zavrniti zahtevek; vztrajati pri zahtevku / zastaranje zahtevka; zahtevek za zvišanje cen / izločitveni zahtevek naj se izločijo iz stečajnega sklada ali izmed zarubljenih predmetov, stvari, ki so last tretjih oseb; odškodninski, tožbeni zahtevek 2. jur. listina, s katero se zlasti pri uradnem organu kaj zahteva: podpisati, vložiti zahtevek / sestaviti zahtevek 3. redko zahteva: uresničevati zahtevke vodstva / etični zahtevek ♪

   36.908 36.933 36.958 36.983 37.008 37.033 37.058 37.083 37.108 37.133  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA