Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

7 (36.633-36.657)


  1.      zadétost  -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost zadetega: psihološka zadetost oseb v drami ♪
  2.      zádeva  -e ž (ȃ) nar., v zvezi biti na zadevi biti v napoto, ovirati: Spomladi .. odidejo. Ne bodo nama na zadevi (M. Kranjec) ♪
  3.      zadéva  -e ž (ẹ̑) 1. kar je, se dogaja in je predmet določene obravnave, zlasti uradne: obravnavati, reševati, urejati zadevo / zadevo je prevzel znan advokat 2. nav. mn., s prilastkom kar je v zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in česar ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: odločati o družbenih, gospodarskih, javnih zadevah; družinske, zasebne zadeve; upravne zadeve / notranje, zunanje zadeve države; tekoče zadeve 3. stvar: zadeva poteka po predpisih; zadeva je nujna, resna, sumljiva / v marsikateri zadevi ga večina prekaša / zadeve se moraš čimprej lotiti / pisati o vsakdanjih zadevah / zaupne zadeve / tako ravnanje je tvegana zadeva / notranja ureditev je zadeva vsake države in njenega ljudstva ● ekspr. srčne zadeve ljubezenska čustva; neustalj. brzojaviti v zadevi predsednikovega obiska zaradi ♪
  4.      zadévanje  -a s (ẹ́) glagolnik od zadevati: zadevanje valov ob pomol / povečati natančnost zadevanja / pisateljevo zadevanje narodnostnega čutenja ♪
  5.      zadévati  -am nedov. (ẹ́) 1. premikajoč se prihajati v sunkovit dotik s čim: valovi so zibali čoln, da je zadeval pomol; sedé na peči se zadevati ob strop / razmišljen se je zadeval v mimoidoče; pren. nepošteno ravnanje je zadevalo ob njegov moralni čut // ekspr. prihajati v položaj, da kaj deluje, vpliva zaviralno: novo zadeva na odpor starega / zadevati na težave 2. delati, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar: s papirnatimi kroglicami zadeva predmete okoli sebe / sodobna orožja natančneje zadevajo // leteč prihajati na določeno mesto, v določeno stvar: kamenčki zadevajo zadaj vozeči avtomobil ♦ šport. žoge zadevajo koš 3. navadno v zvezi z na delati, da kaj pride kam z namenom, da se prenese: pomagal ji je zadevati škafe na glavo 4. prizadevati: ostrina njenega glasu ga je zelo zadevala / ti ukrepi jih ne zadevajo / nesreča za nesrečo ga zadeva 5. navadno s prislovnim določilom izražati, prikazovati kaj táko, kot je v resnici: pisatelj mojstrsko zadeva slovenski značaj // delati, opravljati kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: izvajalka je zadevala pravo glasnost 6. publ. biti v zvezi, povezanosti s čim: ti problemi zadevajo različna področja človekovega življenja // v zvezi kar zadeva izraža omejitev trditve na predmet: kar zadeva mene, so stvari urejene; kar zadeva stroške, jih bomo že poravnali ● ekspr. zadevati v črno učinkovito kaj pripovedovati, delati; pravilno nakazovati problem, pripovedovati bistvo stvari; nar. besede so se ji zadevale zatikale zadeváje: tekal je po vrtu, zadevaje tu in tam ob drevje zadevajóč -a -e: plesali so, zadevajoč ob stole in mize; gospodarstvo zadevajoča vprašanja ♪
  6.      zadéven  -vna -o prid. (ẹ́) 1. knjiž. ki se nanaša na določeno zadevo: pristransko razlagati zadevna dejstva 2. pisar. ki zadeva tisto, o čemer se govori, na kar se misli: navesti zadevne podatke / v zadevnih vprašanjih se obrnite na občino takih, teh / to ime se v zadevni literaturi pogosto omenja ustrezni ♪
  7.      zadévica  -e ž (ẹ̑) ekspr. manjšalnica od zadeva: urediti zadevico; z njim želi govoriti o neki zadevici ♪
  8.      zadévščina  -e ž (ẹ̑) ekspr. zadeva: zadevščino smo dobro uredili / družinske zadevščine ga skrbijo / zapletel se je v neko nesrečno zadevščino ♪
  9.      zadeževáti  -újem [dǝž] dov. (á ȗ) nav. 3. os. 1. brezoseb. začeti deževati: ob pravem času je zadeževalo; v presledkih je zadeževalo 2. ekspr. v veliki količini pasti, razsuti se: nit se je pretrgala in biseri so zadeževali po tleh / udarci so kar zadeževali po njem; pren. z vseh strani so zadeževala povabila ♪
  10.      zadežíti  -ím [dǝž] dov., zadežì; zadèžil (ȋ í) brezoseb., knjiž. namočiti, zmočiti: tako me je zadežilo, da nisem mogel domov; zadežilo je hribe in njive ♪
  11.      zádi  prisl. (ā) star. zadaj: noče sedeti zadi; kozolec je ob cesti, hlevi so bolj zadi; daleč zadi / stal je zadi za lipo / od zadi se je bližala nevarnost ♪
  12.      zadíhanost  -i ž (ȋ) stanje zadihanega človeka: od zadihanosti je komaj govoril ♪
  13.      zadíhati  -am dov. (í ȋ) 1. začeti dihati: udaril ga je po hrbtu in otrok je zadihal / po minutah hudega strahu je sproščeno zadihal 2. vdihniti: z užitkom je zadihal morski zrak; nekajkrat je globoko zadihal / bolnik je od časa do časa slabotno zadihal dihnil; pren. zadihali so svobodo ∙ ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden 3. ekspr. zaživeti: po osvoboditvi so ljudje na novo zadihali / pesn. v dolini je zadihala pomlad se je začela // začeti uspevati, shajati: zaslužek se jim je toliko izboljšal, da so zadihali / v ugodnejših razmerah je tudi znanost zadihala se začela polno razvijati 4. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: od severa je zadihal veter zadíhati se priti v stanje, ko se hitro, sunkovito diha, zlasti zaradi premagovanja napora: hiteč po stopnicah, se je zadihal; zadihati se pri teku / zadihati se od strahu zadíhan -a -o: zadihan tekač; ves zadihan je prišel na vrh ∙ redko šipe so zadihane orošene; prisl.: zadihano je odgovarjal ♪
  14.      zadihávati se  -am se nedov. (ȃ) redko hitro, sunkovito dihati: od razburjenja se je zadihaval ♪
  15.      zadímiti  -im dov. (ȋ ȋ) narediti, da je kje polno dima: kadilci so prostor zadimili zadímiti se knjiž. zakaditi se: ogenj se je ob nalivu zadimil / jed na mizici se je zadimila zadímljen -a -o 1. deležnik od zadimiti: zadimljen zrak; zadimljena soba 2. črn, umazan od dima; zakajen: zadimljen predor; zadimljeno steklo; prisl., v povedni rabi: v votlini je zaradi ognja zadimljeno ♪
  16.      zadímljenje  -a s (ȋ) glagolnik od zadimiti: zadimljenje prostora pri eksploziji ♪
  17.      zadíranje  -a s (ȋ) glagolnik od zadirati se: očetovo zadiranje ga je žalilo ♪
  18.      zadírati  -am nedov. (ȋ ȋ) s sunki delati, da kaj ostrega, koničastega pride v kaj in tam ostane: zadirati nož v les zadírati se zaradi sile, ostrine prihajati v kaj in tam ostati: trni so se mu zadirali v podplate; pren. mraz se zadira v telo ● redko besede so se mu zadirale zatikale ♪
  19.      zadírati se  -am se nedov. (ȋ ȋ) ekspr. oglašati se z močnim, neprijetnim glasom: vrana se zadira // z ostrimi besedami izražati nezadovoljstvo, nesoglasje: brez razloga se zadirati; zaradi razdraženosti se je zadiral // grobo, glasno oštevati: za vsako malenkost se zadira name ♪
  20.      zadírčen  -čna -o prid. (ȋ) ki z močnim, neprijetnim glasom izraža nezadovoljstvo, nesoglasje: nenadoma je postal razdražljiv in zadirčen / zadirčne besede / zadirčen glas zadírčno prisl.: zadirčno ga je zavrnil; njen glas je zvenel zadirčno ♪
  21.      zadirčljív  -a -o prid. (ȋ í) redko zadirčen: prepirljiv in zadirčljiv človek / zadirčljiv glas ♪
  22.      zadírčnež  -a m (ȋ) ekspr. zadirčen človek: iz prijaznega fanta se je spremenil v zadirčneža ♪
  23.      zadírčnost  -i ž (ȋ) lastnost zadirčnega človeka: zaradi zadirčnosti in prepirljivosti ni priljubljen ♪
  24.      zadírek  -rka m (ȋ) knjiž. v kožo zadrt delec; trščica, iver: izvleči zadirek; zadirek v prstu, za nohtom ♪
  25.      zadírjati  -am dov. (ȋ) zdirjati: skočil je na voz in konj je zadirjal proti gozdu / ekspr. nemudoma je zadirjal v mesto odšel, šel ♪

   36.508 36.533 36.558 36.583 36.608 36.633 36.658 36.683 36.708 36.733  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA