Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

7 (3.583-3.607)


  1.      dírkanje  -a s (ȋ) glagolnik od dirkati: pripraviti konja na dirkanje; cestno dirkanje / utrujen od dirkanja iz kraja v kraj ♪
  2.      dirkáški  -a -o prid. (á) ki je za dirke: dirkaški konji ♪
  3.      dírkati  -am nedov. (ȋ) 1. tekmovati v hitrostni vožnji: letos bodo dirkali vsi najboljši predstavniki iz Evrope; lanski zmagovalec je prenehal dirkati / kobila Aurora je tudi letos dirkala 2. ekspr. zelo hitro se premikati: dirkali smo na vlak, ker smo bili že pozni / pog. ves dan sem dirkala iz trgovine v trgovino ♪
  4.      dírndl  -a m (í) ženska obleka, podobna vzhodnoalpski nemški noši: pisan, rožnat dirndl ♪
  5.      dírniti  -em dov. (í ȋ) zastar. prizadeti, vznemiriti: njene besede so ga globoko dirnile; novica ga je neprijetno dirnila / sporočilo o materini bolezni ga je dirnilo do solz ♪
  6.      díroma  prisl. (ȋ) knjiž., redko v diru: diroma jezditi ♪
  7.      dís  -a m, tudi neskl. (ȋ) muz. za polton zvišani ton d: začeti z disom; neskl. pril.: Dis-dur ♪
  8.      discipliníranost  -i ž (ȋ) lastnost discipliniranega človeka: discipliniranost delavcev, učencev; ob potresu se je pokazala velika discipliniranost prebivalstva / slogovna discipliniranost ♪
  9.      disharmoníja  -e ž (ȋ) neskladnost, neubranost: disharmonija med idealom in resničnostjo; disharmonija med obliko in vsebino; ta ureditev je v disharmoniji s splošno strukturo političnega sistema / v pisateljevem delu je čutiti disharmonijo, skepso in resignacijo; ta novela ustvarja oblikovno in vsebinsko disharmonijo v knjigi; odhajal je z disharmonijo v duši ♪
  10.      disidêntski  in disidéntski -a -o (ē; ẹ̄) pridevnik od disident: disidentska skupina ♪
  11.      disimilácija  -e ž (á) biol. razstavljanje organskih snovi v celici, razgrajevanje: proces disimilacije; produkti disimilacije ◊ lingv. izgovorna oddaljitev enega izmed dveh enakih ali podobnih glasov od drugega, razlikovanje ♪
  12.      disimilacíjski  -a -o (ȋ) pridevnik od disimilacija: disimilacijski pojav, proces ♪
  13.      disimilírati  -am nedov. in dov. (ȋ) biol. razstavljati organske snovi v celici, razgrajevati ♪
  14.      disimulácija  -e ž (á) jur., med. prikrivanje, skrivanje, tajenje: disimulacija bolezni, umora ♪
  15.      disimulírati  -am nedov. in dov. (ȋ) jur., med. prikrivati, skrivati, tajiti: disimulirati bolezen, umor ♪
  16.      disipácija  -e ž (á) fiz. pojav, pri katerem se zapravlja energija in prehaja toplota od telesa na okolico: disipacija pri trenju ♪
  17.      disjúnkcija  -e ž (ú) filoz. sestavljena izjava, katere deli se med seboj izključujejo: logične konjunkcije in disjunkcije ♦ lingv. del sporočila, ki daje na izbiro eno od dveh ali več (neenakih) možnosti; mat. sestavljena izjava, ki je pravilna, če je vsaj ena od delnih izjav pravilna ♪
  18.      disjunktíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na disjunkcijo: disjunktivna sodba; disjunktivno vprašanje ♦ lingv. disjunktivni števnik števnik, ki opozarja na različnost štetega; ločilni števnik; disjunktivno priredje priredje, v katerem se stavki med seboj izključujejo; ločno priredje ♪
  19.      dísk  -a m (ȋ) 1. šport. okrogla lesena, okovana plošča za metanje: vreči disk / tekmovanje v metu, metanju diska; metalec diska; pren., knjiž. rumeni disk sonca 2. teh. disku podoben del priprave, naprave: vrteči se diski brane drobijo kepe zemlje; zavorni disk zavorni kolut ♪
  20.      diskalceát  -a m (ȃ) nekdaj menih reda bosonogih avguštincev: samostan diskalceatov v Ljubljani ♦ rel. menih reda, katerega člani hodijo bosi ali v sandalah ♪
  21.      diskánt  -a m (ā) muz., zlasti v srednjeveških zborih najvišji pevski glas: peti diskant / govoriti z diskantom ♪
  22.      diskantíst  -a m (ȋ) zlasti v srednjeveških zborih kdor poje diskant: nastop diskantistov in altistov ♪
  23.      dískast  -a -o prid. (ȋ) podoben disku: diskasta ploščica ♦ avt. diskasta zavora zavora, ki jo sestavljajo zavorni kolut in zavornika ♪
  24.      diskéta  -e ž (ẹ̑) elektr. upogljiva, vrtljiva magnetna plošča, zaščitena s papirnato, plastično ovojnico, za shranjevanje informacij: vstaviti disketo v računalnik / dvostranska, enostranska disketa ♪
  25.      diskéten  -tna -o prid. (ẹ̑) elektr., navadno v zvezi disketna enota del računalnika, ki omogoča pisanje podatkov na diskete in branje z njih ♪

   3.458 3.483 3.508 3.533 3.558 3.583 3.608 3.633 3.658 3.683  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA