Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
7 (35.333-35.357)
- véhast -a -o prid. (ẹ́) ki ima vehe, štrleče liste: vehasto zelje / vehasti ohrovt ● star. vehast klobuk klobuk s širokimi, povešenimi krajci ♪
- véhati -am nedov. (ẹ́) star. majati se, gugati se: vehati od utrujenosti; pijan je bil, da je kar vehal ♪
- véhavec -vca m (ẹ́) star. omahljivec, neodločnež: ne bodi vehavec, ampak mož ♪
- veheménca -e ž (ẹ̑) knjiž. silovitost, ognjevitost: v svojih govorih združuje vehemenco s prepričljivostjo / orkester je zaigral z vso vehemenco ♪
- veheménten -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. silovit, ognjevit: vehementen govornik / vehementna polemika veheméntno prisl.: vehementno kaj zagovarjati ♪
- veheméntnost -i ž (ẹ̑) knjiž. silovitost, ognjevitost: biti znan po svoji vehementnosti / vehementnost polemike ♪
- vehíkel -kla m (í) zastar. 1. prevozno sredstvo, vozilo: proučevati nekdanje vehikle; odpeljati se z vehiklom 2. sredstvo, pripomoček: jezik ni samo vehikel za sporočanje ♪
- véja -e ž (ẹ̑) 1. oleseneli stranski poganjek lesnatih rastlin: veja ozeleni, vzbrsti; odlomiti, odsekati vejo; drevo je pognalo veje; skakati z veje na vejo; ptič sedi na veji; plezati po vejah; debela, gola, odmrla veja; goste, košate veje; veje jablane; biti prost kot ptiček na veji; živi kot ptiček na veji svobodno, brezskrbno / mreža iz vrbovih vej 2. vsak od manjših, navadno stranskih delov, enot, ki potekajo od česa glavnega: živec se cepi v dve veji; žilna veja / železniška prometna veja; pren. veje zarote segajo v druge države 3. navadno s prilastkom potomstvo v zaporednih generacijah: avstrijska veja habsburške dinastije / stranska veja (rodu) osebe, ki po rojstvu izhajajo iz skupnega prednika / sorodniki po materini, očetovi veji 4. navadno s prilastkom samostojen del, ki z drugimi tvori določeno širšo dejavnost: to znanstveno področje se deli v več vej; razvijati različne
industrijske veje; specializirane veje medicine ● ekspr. žagajo si vejo, na kateri sedijo ogrožajo si (družbeni) položaj, materialno osnovo; knjiž. točiti pod vejo začasno točiti, prodajati domače vino; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; pesn. človek je kot kaplja na veji njegova usoda je negotova; je nepomemben, neznaten ◊ agr. ogrodne veje prve glavne veje drevesa; lov. veja glavni del roga pri jelenu, na katerem so parožki ♪
- vejáča -e ž (á) nekdaj lesena, lopati podobna priprava za vejanje; velnica: z vejačo metati zrnje proti vetru ♪
- vejálnica -e [u̯n tudi ln] ž (ȃ) 1. vejalnik: stresti žito v vejalnico; ropot vejalnice 2. nekdaj lesena, lopati podobna priprava za vejanje; velnica: z vejalnico metati žito v kot skednja ♪
- vejálnik -a [u̯n in ln] m (ȃ) stroj ali naprava za odstranjevanje plev in primesi pri žitu: sito vejalnika; mlatilnica in vejalnik ♪
- véjanje -a s (ẹ̑) glagolnik od vejati: vejanje žita / vejanje vetra ♪
- véjarica -e ž (ẹ̑) manjša sekira za sekanje, obsekavanje vej: z vejarico oklestiti veje ♪
- véjast -a -o prid. (ẹ̑) 1. podoben veji: vejasti okraski / rastlina z vejastimi koreninami razraslimi 2. ki ima veliko vej; vejnat: vejasto drevje véjasto prisl.: vejasto razrasel, zapleten ♪
- vejàt -áta -o prid. (ȁ ā) vejnat: vejato deblo / vejato rogovje ♪
- véjati -am nedov. (ẹ̑) 1. odstranjevati pleve in primesi iz žita: vsul je žito v vejalnik in začel vejati; vejati pšenico / ročno, strojno vejati / nekdaj vejati z velnico 2. nav. 3. os., star. veti, pihati: veter veja po dolini / brezoseb. od reke je hladno vejalo // širiti se, prihajati: iz gozda veja hlad; po sobi veja prijeten vonj ♪
- véjati se -am se nedov. (ẹ̑) vejiti se: drevesce se veja / pot se veja ♪
- véjavec in vejávec -vca m (ẹ̑; ȃ) kdor veja žito: vejavci so začeli vejati ♪
- véjavica -e ž (ẹ̑) knjiž. metež: vejavica se je polegla / snežna vejavica ♪
- véjen -jna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vejo: deblo s kratkimi vejnimi štrclji / vejna pregrada ♪
- vejevína -e ž (í) les v obliki vej: oglarji so uporabljali zlasti vejevino; pokriti jamo z vejevino ♪
- vejévje -a s (ẹ̑) več vej, veje: vejevje se šibi od obilnega sadja; gosto vejevje zastira pogled / kup suhega vejevja ♪
- vejévnik -a m (ẹ̑) nar. vejnik: z vejevnikom obsekati vejo / polagati živini vejevnik ♪
- véjica -e ž (ẹ̑) 1. manjšalnica od veja: vejice se sušijo; odlomiti vejico; grm je pognal nove vejice; pušpanova, smrekova vejica / za klobuk zataknjena vejica / vejica asparagusa ∙ knjiž., ekspr. odposlanec z oljkovo vejico z namenom, pooblastilom za sklenitev miru, prijateljstva; v rokah drži palmovo vejico kot simbol zmage 2. lingv. ločilo, ki označuje priredno razmerje v besedni zvezi, loči med seboj stavke iste povedi ter pristavek, vrinek od sobesedila: napisati vejico; v nalogi manjka nekaj vejic; stava vejice 3. nav. mn., knjiž. trepalnica: ima goste, črne vejice ◊ lov. zelena vejica navadno trikraki vršiček iglavca na levi strani klobuka kot lovsko stanovsko znamenje; vejica divjadi zelena vejica, ki se položi uplenjeni veliki divjadi pri pozdravu lovini na leva pleča ali levo perut; vejica plena zelena vejica, ki si jo lovec zatakne na desno stran klobuka ob uplenitvi
velike divjadi; mat. decimalna vejica grafično znamenje, ki loči enice od desetin ♪
- véjicat -a -o prid. (ẹ̑) agr. ki ima na robu daljše dlačice: vejicat venčni list; vejicata krovna pleva ♪
35.208 35.233 35.258 35.283 35.308 35.333 35.358 35.383 35.408 35.433