Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

7 (3.508-3.532)



  1.      dežúrni  -ega m () kdor opravlja službo v času, ko drugi ne delajo: kje je dežurni? popoldne so bili v službi samo dežurni; dežurni čete
  2.      dežúrstvo  -a s () služba dežurnega: med prazniki so uvedli dežurstvo; zamenjati koga pri dežurstvu; izredno dežurstvo / razpored dežurstev
  3.      di...  ali dí... in di... prvi del zloženk () nanašajoč se na število dve: dihibrid, dimorfizem; dibrometilen, dimetilamin, dinitrofenol
  4.      día  m neskl. () kratica diapozitiv: barvni dia; neskl. pril.: dia okvirčki in okvirčki dia
  5.      diábolo  -a m () 1. svinčen naboj za zračno puško: škatlica diabolov 2. nekdaj otroška igra, pri kateri se meče v zrak vreteno v obliki dvojnega stožca in spet lovi na napeto vrvico: igrati diabolo; neskl. pril.: diabolo kroglice
  6.      diafrágma  -e ž () 1. anat. mišična pregrada med prsno in trebušno votlino, prepona: diafragma se širi in krči 2. med. opna na kovinskem obročku, ki zapira spermijem dostop v maternico: uporabljati diafragmo ◊ elektr. prepustna opna, ki loči v elektrolitski celici anodni del od katodnega; fiz. priprava v optičnih aparatih za omejevanje svetlobnega curka; zaslonka
  7.      diagrám  -a m () grafično prikazana velikost, struktura ali potek kakega pojava, navadno v koordinatnem sistemu: narisati diagram; prikazati delo kolektiva z diagramom; diagram proizvodnje, rojstev; pren. razvojni diagram slovenskega slikarstva ◊ bot. cvetni diagram shematičen naris prečnega prereza cveta, ki pregledno kaže njegovo zgradbo; geol. blokovni diagram geološki relief, ki kaže ob straneh tudi notranjo zgradbo; mat. diagram krivulja, ki v koordinatnem sistemu prikazuje odvisnost dveh količin; šah. diagram naris šahovske pozicije z dogovorjenimi znaki na šahovnici
  8.      diakrítičen  -čna -o prid. (í) knjiž. razlikovalen, razločevalen: diakritični narodopisni pojavi ♦ lingv. diakritični znak znak, ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor
  9.      dialektízem  -zma m () lingv. narečni element v knjižnem jeziku: pesnik rad uporablja dialektizme; lokalizmi in dialektizmi
  10.      dialóški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na dialog: dialoški tekst; knjiga je napisana v dialoški obliki / dialoški način razpravljanja
  11.      diána  -e ž () tip manjšega francoskega osebnega avtomobila z manj zaokroženo karoserijo znamke Citroën: voziti diano
  12.      diaskóp  tudi diaskòp -ópa m (ọ̑; ọ́) diaprojektor
  13.      diatéza  -e ž (ẹ̑) med. nagnjenost organizma h kaki bolezni: hemoragična diateza
  14.      diatóničen  -čna -o prid. (ọ́) muz. ki je iz celih tonov in poltonov: diatonični sistem; diatonična lestvica lestvica, ki ima v obsegu oktave cele tone in poltone; diatonična stopnja / diatonična harmonika harmonika, pri kateri da pritisk na isti gumb ob raztegovanju ali stiskanju meha dva različna tona
  15.      diatónika  -e ž (ọ́) muz. tonski sistem, ki temelji na uporabi diatoničnih lestvic
  16.      díázo...  prvi del zloženk (-) kem. nanašajoč se na atomsko skupino iz dveh atomov dušika: diazometan
  17.      dícián  -a m (-) kem. brezbarven, zelo strupen plin, spojina ogljika in dušika: vonj po dicianu
  18.      díckensovski  -a -o [dik-] prid. () tak kot pri Dickensu: dickensovski način pripovedovanja
  19.      díčen  -čna -o prid.) zastar. imeniten, odličen, slaven: dični junaki; bésede so se udeležili zaslužni rodoljubi in dične gospe / šalj. moja dična sestrica je tudi prišla / iron. vseeno mi je, kaj si dični gospod misli o meni
  20.      díči  medm. () pri igri z otrokom ob posnemanju jahanja izraža spodbudo, veselje: Diči, diči, diča, urno na konjiča (O. Župančič)
  21.      díčiti  -im nedov.) zastar. krasiti, lepšati: čelo mu diči lovorov venec; ciprese dičijo grobove; rada se je dičila s trakovi in čipkami / diči ga marljivost in skromnost díčiti se zastar. hvaliti se, bahati se: rad se diči s svojim delom
  22.      díd  -a m () pog., kratica, prva leta po 1945 dom igre in dela, otroški vrtec: otroka imajo v didu
  23.      didáktičen  -čna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na didaktiko, účen: didaktični princip; didaktične metode; didaktično usposabljanje učiteljev 2. ki je usmerjen, ki teži k poučevanju, poúčen: didaktični film; didaktična literatura; pesnitev je bila izrazito didaktična / delo didaktičnega značaja
  24.      diecéza  -e ž (ẹ̑) 1. rel. najvažnejša, samostojna upravna enota katoliške cerkve; škofija: kljub starosti škof še vedno upravlja svojo diecezo 2. zgod. upravna enota iz pozne dobe rimskega imperija, ki obsega več provinc
  25.      dietétik  -a m (ẹ́) strokovnjak za dietetiko: dietetiki priporočajo presno sadje in zelenjavo

   3.383 3.408 3.433 3.458 3.483 3.508 3.533 3.558 3.583 3.608  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA