Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
7 (32.758-32.782) 
- teorétik -a m (ẹ́) 1. kdor se ukvarja s teorijo, obravnava vprašanje teorije: literarni, umetnostni teoretik; teoretiki socializma; teoretiki in praktiki 2. ekspr. kdor se ukvarja s splošnimi, abstraktnimi, od uresničevanja ločenimi spoznanji, načeli: ti si pač samo teoretik; neživljenjski teoretik ♪
- teoretizíranje -a s (ȋ) glagolnik od teoretizirati: v vzgoji mladih glasbenikov in teoretiziranju je bil uspešnejši kot v glasbenem ustvarjanju / v predavanju je bilo preveč abstraktnega teoretiziranja ♪
- teoretizírati -am nedov. (ȋ) 1. razmišljati, razpravljati o čem kot teoretik: v zadnji razpravi avtor teoretizira o zgodovinskem romanu / strokovnjaki teoretizirajo o graditvi plavajočega letališča 2. ekspr. abstraktno, neživljenjsko razpravljati o kaki stvari: ker je učitelj preveč teoretiziral, ga učenci niso razumeli ♪
- teorétski -a -o prid. (ẹ̑) teoretičen: pomembna teoretska razprava / teoretski del pedagoške izobrazbe / teoretska navodila za politično delo teorétsko prisl.: teoretsko dobro pripravljen šahist ♪
- teoríja -e ž (ȋ) 1. skupek logično povezanih trditev, domnev, ki kaj znanstveno določa, razlaga: meritve so teorijo ovrgle, potrdile; postaviti novo teorijo; ekonomske, marksistične teorije; teorija časa, osebnosti; teorije o nastanku vesolja / razvojna teorija / znanstvena teorija // skupek logično urejenih spoznanj, načel, ki določa zakonitosti kake dejavnosti: izpopolniti, razviti teorijo; povezovati teorijo s prakso; teorija obrambe 2. navadno s prilastkom nauk o splošnih, bistvenih pojmih, oblikah kake dejavnosti: glasbena, likovna teorija; teorija avtomobilske vožnje / na glasbeni šoli poučuje teorijo; žarg., avt. vozniški kandidati delajo izpit najprej iz teorije 3. ekspr. skupek povezanih misli, trditev, ki kaj razlaga, utemeljuje: njegova teorija je, da beg ni mogoč; o dogodku ima svojo teorijo 4. splošna, abstraktna, od uresničevanja ločena spoznanja, načela: praksa prehiteva
teorijo; neskladnost med teorijo in prakso / v teoriji je to lahko, v življenju pa je marsikaj drugače ◊ biol. selekcijska teorija po kateri je naravni izbor glavni tvorec novih vrst; darvinizem; filoz. spoznavna teorija filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja; teorija odraza v marksistični filozofiji po kateri je spoznanje miselna slika, projekcija objektivnega, od zavesti neodvisnega sveta; fiz. (posebna) teorija relativnosti Einsteinova teorija prostora in časa, ki ne vključuje gravitacije; splošna teorija relativnosti Einsteinova teorija gravitacije; lingv. panonska teorija po kateri je jezik panonskih Slovanov podlaga stari cerkveni slovanščini; lit. literarna teorija nauk o vrstah in zvrsteh literarne umetnosti in o bistvu in oblikah besedne umetnine; sokolja teorija po kateri se v noveli kot vodilni motiv pojavlja tipičen predmet s simbolnim pomenom, h kateremu se pripoved pogosto vrača;
teorija verza nauk o vrstah in oblikovnih zakonitostih verza; mat. teorija informacije ki proučuje količinske zakonitosti v zvezi z zbiranjem, prenašanjem in kodiranjem informacij; teorija množice; teorija števil ki raziskuje naravna števila in odnose med njimi; polit., soc. rasna teorija na biologizmu temelječa teorija, po kateri so značilnosti, lastnosti in pravice ljudi določene z njihovo raso; šah. teorija otvoritev ♪
- teoríjica -e ž (ȋ) ekspr. manjšalnica od teorija: zavračati razne teorije in teorijice o družbi ♪
- teoríjski -a -o prid. (ȋ) teoretičen: teorijske priprave športnikov / teorijska jedrska fizika ♪
- teozóf -a m (ọ̑) 1. rel. pristaš teozofije: srednjeveški teozof 2. filoz. član društva, krožka za teozofijo: sestanek teozofov ♪
- teozofíja -e ž (ȋ) 1. rel. nauk o dojemanju božanstva na osnovi nadnaravnega navdiha, razsvetljenja, skrivnostnih neposrednih stikov: elementi teozofije pri grških, nemških filozofih; teozofija, misticizem in okultizem 2. filoz. na taki osnovi temelječ nauk o božanski resnici, katere ostanke vsebujejo vse vere, o razvoju s ponovnimi utelešenji in o enakosti vseh ljudi: krožek za proučevanje teozofije; teozofija in antropozofija ♪
- teozófski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na teozofe ali teozofijo: teozofske ideje / teozofski krožek ♪
- tép -a in tèp têpa m (ẹ̑; ȅ é) nar. vzhodno tepec: zdaj vidim, da si pravi tep ♪
- tepáča -e ž (á) gozd. sekira z ozkim in dolgim listom za podiranje drevja ♪
- têpček -čka m (é) ekspr. omejen, neumen človek, navadno otrok: ta tepček tega ne razume / kot nagovor ti moj tepček ● ekspr. imeti koga za tepčka norčevati se iz koga ♪
- têpčevski -a -o prid. (é) slabš. tak kot pri omejenem, neumnem človeku: tepčevsko vedenje ♪
- têpčkast -a -o prid. (é) ekspr. po vedenju, mišljenju podoben tepčku: njen tepčkasti mož ji je brezmejno zaupal ♪
- têpec -pca m (é) slabš. omejen, neumen človek: ne poslušaj teh tepcev; ta človek je pravi tepec / kot psovka kaj pa govoriš, tepec neumni ♪
- tepênje -a s (é) glagolnik od tepsti: grozili so ji s tepenjem; tepenje živali ♪
- tepetáti -ám nedov. (á ȃ) star. teptati: v diru so tepetali po blatu ♪
- tépež -a tudi tepèž -éža m (ẹ̑; ȅ ẹ́) glagolnik od tepsti: vol je tepeža vajen // pretep: nastal je splošen tepež; pog. priti cel iz tepeža ♪
- tépežen -žna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na tepež: tepežni udarci / tepežna veselica ♪
- tepéžen -žna -o prid. (ẹ̄) etn., v zvezi tepežni dan dan, ko se tepežka, 28. december: bilo je na tepežni dan ♪
- tepéžka -e ž (ẹ̑) 1. etn. dan, ko se tepežka, 28. december; tepežni dan: otroci se veselijo tepežke 2. ekspr., redko tepež, tepenje: če ne boš priden, bo tepežka ♪
- tepéžkanje -a s (ẹ̑) glagolnik od tepežkati: otrokovo tepežkanje staršev ♪
- tepéžkar -ja m (ẹ̑) etn. kdor tepežka: obdariti tepežkarja ♪
- tepéžkati -am nedov. (ẹ̑) 1. etn. 28. decembra s šibo rahlo tepsti koga z namenom dobiti kak dar: otroci hodijo tepežkat / tepežkati po hišah 2. ekspr., redko tepsti, pretepati: tepežkati psa ♪
32.633 32.658 32.683 32.708 32.733 32.758 32.783 32.808 32.833 32.858 
