Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
7 (31.758-31.782)
- štrénica -e ž (ẹ́) manjšalnica od štrena: previti štrenico v klobčič / štrenice sivih las ♪
- štrgljáti -ám nedov. (á ȃ) nar. s čohalom čistiti; čohati: neprestano štrglja in krtači svoje konje ♪
- štríga -e ž (í) nar. primorsko čarovnica: ozmerjal jo je s štrigo ♪
- štrígelj -glja m (í) nar. čohalo: odrgniti krave s štrigljem; konjski štrigelj ♪
- štrigljáti -ám nedov. (á ȃ) nar. s čohalom čistiti; čohati: štrigljati krave ♪
- štríhan -a -o prid. (ȋ) nar. do roba poln: štrihan mernik pšenice; prim. razan ♪
- štríhati -am nedov. (ȋ) nižje pog. barvati, pleskati: štrihati vrata ● pog. gliha vkup štriha ljudje podobnih, navadno slabih lastnosti se radi družijo, dobro razumejo ♪
- štrìk štríka m (ȉ í) nižje pog. vrv: napeti štrik; obesiti perilo na štrik ∙ nižje pog. najraje bi si dal štrik za vrat se obesil; pog. kamor je šel bik, naj gre še štrik če sem izgubil, zapravil veliko, lahko še to malenkost ♪
- štríkati -am nedov. (í) nižje pog. plesti: štrikati brezrokavnik štríkan -a -o: štrikane rokavice ♪
- štŕk -a m (ȓ) nar. prekmursko štorklja: štrki so že odleteli ♪
- štŕk medm. (ȓ) izraža glas pri brizganju, škropljenju: s pištolo na vodo je brizgal okrog sebe: štrk, štrk ♪
- štŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) 1. dajati kratke, odsekane glasove zlasti pri brizgu, padcu: dež je štrkal na okna / brezoseb. v kotlu je štrkalo in šumelo 2. redko slišno brizgati: mleko štrka v golido ● ekspr. iskre so štrkale na vse strani se hitro razprševale, švigale; nar. z drevja štrka zrelo sadje pada ♪
- štŕkavec -vca m (ŕ) 1. bot. rastlina z bodeče dlakavim ležečim steblom in rumenimi cveti, Ecballium: s štrkavcem porasla steza 2. nar. štajersko pobalin, pobalinček: štrkavci so mu obrali češnje ♪
- štŕkelj -klja m (ŕ) nar. po rezanju, sekanju preostali del navadno tanjšega debla, stebla, veje; štrcelj: iz štrklja so pognale nove mladike; štrklji hrasta ♪
- štrkljáti -ám nedov. (á ȃ) nar. štorkljati: s coklami je štrkljal po kamenju ♪
- štŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) redko slišno brizgniti: kri je štrknila iz rane; kapljica apna mu je štrknila v oko / preh. štrknil je slino iz ust ♪
- štrléti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. biti, stati v položaju pravokotno na podlago, stran od česa: pogladil si je lase, da mu ne bi štrleli; ušesa mu štrlijo / veje dreves štrlijo na vse strani; vlakna na tkanini štrlijo pokonci / pod nosom mu štrlijo brki / ovratnik pri obleki štrli od vratu se ne prilega vratu 2. segati bolj daleč od sosednje stvari: zgornja ustnica štrli čez spodnjo; brada mu štrli naprej / bil je tako suh, da so mu štrlela rebra zelo / žima štrli iz blazine; lasje štrlijo izpod rute // segati nad okolico: zadaj so štrleli visoki vrhovi gor / dimniki so štrleli v nebo 3. ekspr. biti zelo poudarjeno izražen: vzgojna misel preveč štrli iz besedila ∙ ekspr. ta učenec štrli iz drugih je drugačen, boljši od drugih 4. nar. strmeti: štrlel je v vrata in čakal, da se odprejo štrlèč -éča -e: štrleče ličnice; štrleča skala ♪
- štrlína -e ž (í) kar štrli iz česa: stena ni imela nobene štrline; štrline na obrazu / obrisi vrhov in štrlin ♪
- štropòt -ôta m (ȍ ó) glagolnik od štropotati ali štropotniti: štropot dežja; štropot plohe ♪
- štropotánje -a s (ȃ) glagolnik od štropotati: štropotanje dežja; štropotanje vode ♪
- štropotáti -ám tudi -óčem nedov. (á ȃ, ọ́) dajati kratke, zamolkle glasove: dež, studenec štropota / velike kaplje so štropotale po oknu štropotajoč udarjale; potok štropota po kamenju štropotajoč teče štropotajóč -a -e: štropotajoča voda ♪
- štropôtniti -em dov. (ó ȏ) dati kratek, zamolkel glas: prve kaplje so štropotnile / dež je spet štropotnil ob okno ♪
- štrtínjak -a m (ȋ) nar. 1. prostorninska mera, navadno za vino, približno 560 l: prodal je štrtinjak vina 2. sod, ki drži od 500 do 600 l; četrtinjak: ob steni so se vrstili polovnjaki in štrtinjaki ♪
- štrúca -e ž (ú) 1. podolgovato oblikovan kruh: prerezati štruco čez pol; zapečena štruca / bela štruca / štruca kruha ∙ nar. ob rojstvu so materi prinesli štruco pogačo 2. ekspr. povit dojenček: pestovala je svojo štruco ◊ metal. štruca manjši podolgovat kos ulite kovine; obrt. sendvič štruca ožja daljša štruca za sendviče ♪
- štrúcarica -e ž (ȗ) poletna solata z valjasto glavo: saditi štrucarico ♪
31.633 31.658 31.683 31.708 31.733 31.758 31.783 31.808 31.833 31.858