Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

7 (30.108-30.132)



  1.      svojegláviti  -im nedov.) ekspr. ravnati ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih: ta človek preveč svojeglavi
  2.      svojeglávka  -e ž () ekspr. svojeglava ženska: svojeglavka se spet kuja
  3.      svojeglávnež  -a m () star. svojeglav človek: fant je velik svojeglavnež
  4.      svojeglávnost  -i ž (ā) star. svojeglavost: trpela je zaradi njegove trme in svojeglavnosti / to je naredil iz svojeglavnosti
  5.      svojeglávost  -i ž (ā) lastnost svojeglavega človeka: očital ji je svojeglavost / vse to dela iz svojeglavosti
  6.      svojepráven  -vna -o prid. (á ā) zastar. neodvisen, samostojen: politično svojepravna dežela ♦ jur. svojepravna oseba nekdaj oseba, ki ni pod očetovsko oblastjo
  7.      svojerôčen  in svojeróčen -čna -o prid. (ō; ọ̄) ki ga kdo napiše sam, s svojo roko: svojeročne opombe / svojeročni podpis ∙ knjiž. podaril mu je svojeročen izdelek lasten svojerôčno in svojeróčno prislov od svojeročen: svojeročno podpisati; svojeročno napisana prošnja // pog. sam, brez tuje pomoči: svojeročno narediti; svojeročno pobeliti sobo / pismo je prinesel svojeročno osebno
  8.      svojevóljen  -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) ki ravna po svoji volji, ne oziraje se na želje, zahteve drugih: svojevoljen in trmast človek; ta ženska je zelo svojevoljna // ki vsebuje, izraža tako ravnanje: svojevoljen poseg, ukrep / svojevoljna prekinitev dela samovoljna prekinitev dela svojevóljno prisl.: svojevoljno ravnati
  9.      svojevóljnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost svojevoljnega človeka: svojevoljnost otroka; očitali so ji svojevoljnost in trmoglavost / ekspr. tu je namesto discipline vladala svojevoljnost / podložniki so bili prepuščeni svojevoljnosti fevdalcev samovolji
  10.      svojevŕsten  -tna -o prid., svojevŕstnejši () ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od drugih: njen mož je svojevrsten človek / svojevrstna lepota; svojevrstno mišljenje / živi svojevrstno življenje / to je ena najsvojevrstnejših novel; ta zgradba je svojevrstno delo svojevŕstno prisl.: svojevrstno zgrajen grad
  11.      svojevŕstnež  -a m () ekspr. svojevrsten človek: imeli so ga za svojevrstneža
  12.      svojevŕstnost  -i ž () lastnost, značilnost svojevrstnega: svojevrstnost človeka / svojevrstnost ustvarjanja; svojevrstnost v obliki, razvoju / narodna svojevrstnost; pisatelj je hotel dokazati našo svojevrstnost in samobitnost / ekspr. pozna življenje v vsej njegovi svojevrstnosti
  13.      svojílen  -lna -o prid. () lingv. ki izraža svojino ali pripadnost: svojilni pridevnik, zaimek; svojilni rodilnik; povratni svojilni zaimek zaimek, ki zamenjuje osebni svojilni zaimek, ko gre za svojino osebka
  14.      svojína  -e ž (í) knjiž. 1. last, lastnina: prilastiti si tujo svojino / v povedni rabi: posestvo je zdaj svojina vseh bratov in sester; z oslabljenim pomenom ta hiša je družbena svojina ∙ knjiž. njegove pesmi so svojina vsega naroda pozna, ceni jih ves narod 2. lastnost, značilnost: marljivost je njegova glavna svojina
  15.      svojíti si  -ím si nedov. ( í) knjiž. lastiti si: svojiti si tuje premoženje / svojiti si pravico do odločanja ∙ knjiž. svoji si sodbo o tem vprašanju zdi se mu, da more, ima pravico presojati to vprašanje
  16.      svôjost  -i ž (ó) knjiž. 1. posebnost, drugačnost koga, česa, glede na ljudi, stvari iste vrste: njegova svojost jo privlači; svojost oblačenja / pogrkovanje je njihova družinska svojost značilnost; razčlenjevanje osebnosti in njenih svojosti posebnih lastnosti / ima to svojost, da takoj spozna človeka posebno lastnost, sposobnost 2. neodvisnost, samostojnost: ozemlje je končno dobilo svojost
  17.      svójski  -a -o prid. (ọ̄) knjiž. 1. ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od stvari svoje vrste: roža svojskega vonja / to je bila svojska oblika protesta; svojska zamisel / zavzema svojsko mesto v literaturi posebno; svojsko pojmovanje izvirno, samostojno / svojski stil / delo razodeva svojskega pisatelja 2. lasten posameznemu, tipičen za posameznega: pisal je svojski jezik; pokrajino opisuje na svojski način / svojske lastnosti otroka / vsem je svojsko to, da ljubijo naravo ● zastar. to je naredil sam, iz svojskih nagibov iz svojih, lastnih; zastar. ta človek mu je v marsičem svojski podoben, enak svójsko prisl.: svojsko živeti
  18.      svójskost  -i ž (ọ̄) knjiž. lastnost, značilnost svojskega: svojskost oblike / svojskost njegovih doživetij posebnost / prav v tem je svojskost umetnika / glavna svojskost romana značilnost / svojskosti otrokove duševnosti ● zastar. boj za svojskost za neodvisnost, samostojnost
  19.      svójstven  -a -o prid. (ọ̑) knjiž. 1. ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od stvari svoje vrste: svojstven izbor; svojstvena izpoved / to je bilo svojstveno doživetje posebno / je eden najzanimivejših in svojstvenih pisateljev 2. lasten posameznemu, tipičen za posameznega: to je tisto, kar je zanje svojstveno svójstveno prisl.: svojstveno doživljati svet
  20.      svójstvenost  -i ž (ọ̑) knjiž. lastnost, značilnost svojstvenega: svojstvenost izpovedi / svojstvenost doživetja posebnost / svojstvenost sloga / svojstvenost otrokove duševnosti
  21.      svójstvo  -a s (ọ̑) star. 1. lastnost: delavnost je njegovo glavno svojstvo; njeno slabo svojstvo je, da ne zna molčati / prirojena svojstva // značilnost: to je svojstvo našega jezika 2. sposobnost, zmožnost: duševna in telesna svojstva učenca ● zastar. zamenjal ga bo v svojstvu poveljnika kot poveljnik
  22.      svójta  -e ž (ọ̑) zastar. rodbina, sorodniki: ob rojstnem dnevu starega očeta se je zbrala vsa svojta ● zastar. to je naredila razbojniška svojta drhal, svojat
  23.      svóra  -e ž (ọ̑) močnejši drog, ki povezuje sprednji in zadnji del voza; sora: popraviti, skrajšati svoro / peljati se na svori ◊ les. železna priprava s čeljustma za stiskanje, privijanje
  24.      svórnik  -a m (ọ̑) 1. agr. klin, ki se vtakne skozi soro, da veže z njo zadnji del voza; sornik: vtakniti svornik / svornik pri vozu 2. strojn. jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove; sornik: svornik je obrabljen; svornik v batu motorja 3. grad. jeklen debelejši vijak z glavo in matico za vezanje dveh, navadno lesenih gradbenih elementov: vgraditi svornik; zvrtati luknje za svornik
  25.      svŕha  -e ž () zastar. namen: doseči uspeh je njegova glavna svrha / zbiranje kamnin v učne, znanstvene svrhe / uvajati nove postopke v svrho povečanja produktivnosti za povečanje

   29.983 30.008 30.033 30.058 30.083 30.108 30.133 30.158 30.183 30.208  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA