Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

7 (2.683-2.707)


  1.      čeljústiti se  -im se nedov. (ū ȗ) slabš. hvaliti se, bahati se: čeljusti se, da bo sam napravil red ♪
  2.      čeljústka  -e ž (ȗ) nav. ekspr. manjšalnica od čeljust ♪
  3.      čeljústkar  -ja m (ȗ) obrt. sveder za vrtanje lukenj v čeljusti grabelj ♪
  4.      čeljústnica  -e ž (ȗ) anat. čeljustna kost: spodnja, zgornja čeljustnica; rana na čeljustnici ♪
  5.      čeljústničen  -čna -o (ȗ) pridevnik od čeljustnica: čeljustnični izpah ♪
  6.      čeljústnik  -a m (ȗ) slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: fant je velik čeljustnik / strupeni čeljustniki so obirali mladi par ♪
  7.      čêlnica  -e ž (ȇ) 1. anat. čelna kost: prebil si je čelnico 2. nar., navadno v zvezi s panjski čelna, prednja stran panja, zlasti kranjiča; (panjska) končnica: poslikane panjske čelnice 3. nar. čelna deska postelje; končnica: rjuha je segala čez čelnico ♪
  8.      čêlničen  -čna -o (ȇ) pridevnik od čelnica: čelnična votlina ♪
  9.      čêlnik  -a m (ȇ) kdor je na čelu skupine ljudi, živali: kolona je pogosto menjala čelnika ◊ etn. širok vezen rob pri avbi; vet. čelni jermen pri uzdi in oglavniku; zgod. starešina v rodovno-plemenski družbi ♪
  10.      čélo  -a m (ẹ̑) muz. večje, violini podobno glasbilo z nižje ležečim tonskim obsegom; violončelo: v orkestru igra čelo ♪
  11.      čêlo  -a s (é) 1. del obraza nad očmi: gubati, gubančiti, nabrati, nagubančiti čelo; poljubil jo je na čelo; pot mu stopi na čelo; zdaj se spomnim, je rekel in se udaril po čelu; nizko, visoko čelo; briše si potno čelo / kot povelje s čelom levo! / pesn. jasno, mračno čelo obraz, obličje 2. sprednji, začetni del a) skupine ljudi, živali: čelo kolone, sovražnikove vojske; čelo sprevoda / biti, hoditi na čelu pred skupino b) predmeta, stvari: posadijo ga na čelo mize; veter piha v čelo ladje; čelo zibelke / hiša je obrnjena s čelom proti ulici s pročeljem; zastar. na čelu knjige je bilo zapisano: za prosto ljudstvo 3. manjša, končna ravna ploskev podolgovatega orodja: čelo kladiva, sekire, zagozde 4. navadno v zvezi z biti, postaviti se, stopiti na prvo, vodilno mesto ali položaj: postaviti se, stopiti na čelo delavskega gibanja; stati na čelu organizacije; delavski razred s komunistično partijo na čelu ● gleda ga izpod čela grdo, jezno; pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; med tekmovanjem je bil ves čas na čelu prvi; star. saj nima na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi ◊ arhit. čelo trikotni vrh stene pod streho; geogr. čelo ledenika spodnji konec; čelo strmo se dvigajoči del pobočja gore ali stene; les. čelo čelna ploskev lesa ali lesnih izdelkov; mont. čelo stena odkopnega prostora, iz katere se koplje ruda; um. nadvratno čelo ploskev med preklado in lokom nad portalom; timpanon ♪
  12.      čêlovnik  -a m (é) les. del hloda, ki se odžaga ali odseka pri čeljenju ♪
  13.      čémaž  -a m (ẹ́) bot. gozdna rastlina z belimi cveti v kobulih, ki diši kot česen, Allium ursinum ♪
  14.      čembalíst  -a m (ȋ) muz. kdor igra čembalo: violinisti in čembalisti ♪
  15.      čembalístka  -e ž (ȋ) muz. ženska, ki igra čembalo: iščejo čembalistko za orkester ♪
  16.      čémbalo  tudi cémbalo -a [če-] m (ẹ̑) muz. glasbilo, pri katerem ob udarcu na tipko kovinski jeziček brenkne ob struno: igrati čembalo; koncert za čembalo in godala ♪
  17.      čemênje  -a [čǝm] s (é) glagolnik od čemeti: vdati se brezdelnemu čemenju; topo čemenje ♪
  18.      čémer  -a m (ẹ̑) etn. širok usnjen pas pri belokranjski ljudski noši: s čemeri prepasani fantje ♪
  19.      čemér  -a [čǝm in čem] m (ẹ̄) nar. nejevolja, jeza: Zgrabil ga je čemer, da bi najrajši vrgel ročko, ki je stala na mizi, v steno (F. Godina) ♪
  20.      čeméren  tudi čméren -rna -o [prva oblika čǝm in čem] prid., čemérnejši tudi čmérnejši (ẹ́ ẹ̄) ki je (navadno) slabe volje: čemeren človek; fant je čemeren in zadirčen; postajal je vedno bolj čemeren; čemerna starikava ženica / čemeren obraz / čemeren jesenski dan; čemerno vreme neprijetno, pusto čemérno tudi čmérno prisl.: gostje so se držali prav čemerno; mož ji je čemerno odgovoril ♪
  21.      čemerika  ipd. gl. čmerika ipd. ♪
  22.      čemériti se  -im se tudi čmériti se -im se [prva oblika čǝm in čem] nedov. (ẹ́ ẹ̑) čemerno se držati, biti čemeren: vsi v hiši se čemerijo; kaj bi se čemerili, raje zapojmo ♪
  23.      čemeríti  -ím nedov. (ȋ í) nar. vzhodno jeziti, vznemirjati: kar naprej me čemeri / brez potrebe se čemeriš na mater ♪
  24.      čemérnež  -a [čǝm in čem] m (ẹ̑) ekspr. čemeren človek: njegova knjiga spravi celo čemerneže v smeh; to je siten čemernež ♪
  25.      čemérnica  -e [čǝm in čem] ž (ẹ̑) ekspr. čemerna ženska: kdo bo prenašal to čemernico ♪

   2.558 2.583 2.608 2.633 2.658 2.683 2.708 2.733 2.758 2.783  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA