Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
7 (18.783-18.807)
- poténca -e ž (ẹ̑) 1. sposobnost za spolne odnose, spolna zmožnost: zaradi bolezni so nastale motnje v njegovi potenci 2. knjiž. zmožnost, zmogljivost: z delom je dokazoval svojo ustvarjalno potenco; ob nastopu se je pokazala njena umetniška potenca / delovna potenca ljudskih množic; ekonomska potenca države 3. mat. količina, ki jo določata potenčna osnova in potenčni eksponent: izračunati potenco; osnova potence število, ki se potencira; stopnja potence / druga potenca kvadrat števila; ničta potenca z eksponentom nič / a na (potenco) n ♪
- poténten -tna -o prid. (ẹ̑) sposoben za spolne odnose, spolno zmožen: potenten moški; pren., ekspr. gospodarsko potentna država ♪
- potepínček -čka m (ȋ) manjšalnica od potepin: naš sinček je velik razgrajač in potepinček ♪
- potepúška -e ž (ȗ) ženska oblika od potepuh: beračice in potepuške / naše potepuške še zdaj ni domov ♪
- potérjati -am dov. (ẹ̑) zahtevati, da kdo poravna neizpolnjene obveznosti: poterjala je brata, da ji vrne denar // drugega za drugim izterjati: poterjati davke, dolgove ♪
- poteščáti -ám [tǝš] dov. (á ȃ) nar. potolažiti, pomiriti: poteščati otroka / poteščati žejo ♪
- potešênost -i ž (é) stanje potešenega človeka: občutiti potešenost / duševna potešenost ♪
- potešítev -tve ž (ȋ) glagolnik od potešiti: potešitev radovednosti / nikjer ni mogel najti potešitve ♪
- potešíti -ím tudi potéšiti -im dov., potéši; potéšil (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: potešiti otroka / s svojo obljubo ga je potešila 2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, pijači: potešila je lakoto; potešiti (si) žejo // knjiž. (spolno) zadovoljiti: noben moški je ni mogel potešiti / potešiti poželenje 3. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: s cigareto je hotel potešiti jezo / potešiti bolečino / potešiti radovednost 4. knjiž. uresničiti, izpolniti: potešiti hrepenenje; potešiti želje potešèn -êna -o tudi potéšen -a -o: potešen je šel domov; potešena lakota ♪
- potešljív -a -o prid. (ȋ í) knjiž. ki se da potešiti: potešljiv otrok / potešljiva želja po lepoti ♪
- potéza -e ž (ẹ̑) 1. glagolnik od potegniti: poteza s čopičem, peresom; poteza z roko / krtačiti si lase s hitrimi potezami potegljaji; z odločno potezo je prečrtal stavek // šah. premaknitev figure po določenem pravilu na drugo polje: izsiliti potezo; kuvertirati potezo zapisati naslednjo potezo in zapis oddati v zaprti kuverti, navadno ob prekinitvi igre; igralec je na potezi mora napraviti potezo; mat v treh potezah ∙ publ. zdaj so na potezi pedagogi morajo kaj ukreniti pedagogi 2. črti, gubi podobna zareza na obrazu: globoka poteza ob ustih // nav. mn. videz, zunanja podoba obraza: njegove poteze so izražale žalost; imeti nežne, odločne poteze; zaradi bolečin spačene poteze; ekspr.: jeklene, mehke poteze; obraz s pravilnimi potezami / na starost so se njene poteze polepšale izraz 3. nepretrgana vrsta točk; črta: narediti navpično potezo; debele in tanke poteze pri črkah /
naslov je bil napisan z odločnimi potezami / risba v nežnih potezah 4. osnovna lastnost ali značilnost: ta poteza mi je pri njem najbolj všeč; to je bistvena poteza njegovega značaja 5. nav. mn., s prilastkom kar kaže, nakazuje kaj brez podrobnosti: glavne poteze in obrisi česa / publ., z oslabljenim pomenom odtujenost je dobivala določnejše poteze je postajala določnejša / pokazati kaj v glavnih, osnovnih potezah; to je v kratkih potezah vsebina knjige; dati pregled v splošnih potezah 6. ekspr. dejanje, ukrep, ravnanje: to ni bila pametna poteza; z nasprotno potezo so preprečili načrt; s taktično potezo rešiti položaj / narediti prvo potezo ♪
- potezáča -e ž (á) knjiž., redko žaga, ki jo vlečeta dva človeka; dvoročna žaga: žagati s potezačo ♪
- potezálo -a s (á) priprava, navadno v obliki vrvi, palice, za potegovanje, vlečenje: potegniti potezalo pri svetilki; potezalo zvonca ♪
- potézanje -a s (ẹ̄) glagolnik od potezati: potezanje vrvi / potezanje z lokom / potezanje za naklonjenost ♪
- potíčica -e ž (í) ekspr. manjšalnica od potica: kako dobra potičica ♪
- potíkanje -a s (ȋ) glagolnik od potikati: potikanje sadik / večletno potikanje po svetu ♪
- potírati 2 -am dov. (ȋ) zastar. nagnati, napoditi: oče ga je potiral od doma ♪
- potisočériti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) ekspr. zelo pomnožiti, povečati: cene so se potisočerile / potisočeriti svoje sposobnosti potisočérjen -a -o: potisočerjene grozote ♪
- potlačítev -tve ž (ȋ) glagolnik od potlačiti: potlačitev spominov / potlačitev v podzavest / potlačitev revolucije ♪
- potnína -e ž (ȋ) denar za pot, potovanje: dati, dobiti potnino; s to potnino bo težko prebil ♦ ptt plačilo za dostavo brzojavke zunaj rednega dostavnega področja ♪
- potóčnica -e ž (ọ̑) 1. potočna voda: piti potočnico; kalna potočnica 2. dlakava ali gola rastlina z navadno modrimi cveti v socvetjih; spominčica: nabirati potočnice ◊ zool. postrv z izrazitimi rdečimi pegami, Salmo trutta fario ♪
- potómec -mca m (ọ̄) sorodnik v ravni črti naprej: bil je potomec ameriških priseljencev; potomci podedujejo lastnosti staršev; moški, ženski potomec; predniki in potomci / ekspr. to je njun nadobudni potomec sin ♪
- potopísen -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na potopis: potopisna reportaža / potopisna literatura / potopisni slog ♪
- potopljênec -nca m (é) redko utopljenec: dati prvo pomoč potopljencu; podobna sta bila potopljencu, ki sega po rešilni deski ♪
- potoválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. knjiž. kdor se premika iz kraja v kraj, navadno z raziskovalnim namenom: potovalci so obiskali kraje na severu Sibirije; pogumni, slavni potovalci 2. star. potnik, popotnik: potovalec se je ustavil pred veliko hišo; v mesto prihaja veliko potovalcev ♪
18.658 18.683 18.708 18.733 18.758 18.783 18.808 18.833 18.858 18.883