Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
7 (10.833-10.857) 
- lépljenje -a s (ẹ́) glagolnik od lepiti: lepljenje plakatov je tam prepovedano / lepljenje kuvert / izdelovati škatlice z izrezovanjem in lepljenjem / lepljenje mokre obleke na telo ♪
- lépljenka -e ž (ẹ̄) 1. um. slikarska tehnika, pri kateri se podoba oblikuje z lepljenjem koščkov papirja, krpic, lesa; kolaž: zanimati se za gvaš in lepljenko // slika v tej tehniki: slikar razstavlja lepljenke 2. publ. filmsko ali dramsko delo, narejeno iz zelo različnih snovnih, oblikovnih in drugih elementov ali delov: satirična lepljenka / baletna, gledališka lepljenka ◊ rib. ribiška palica, zlepljena iz trikotnih klanih paličic ♪
- lepljív -a -o prid. (ȋ í) 1. ki ima lepilno lastnost, moč: lepljiv premaz; lepljiva snov, tekočina; lepivo ni več lepljivo; premalo lepljiv; lepljiv kot smola // ki ob dotiku s kako stvarjo ostane na njej: kruh je slabo pečen in ima lepljivo sredico; lepljivo blato / ekspr. lepljiva vlaga; pren., ekspr. gledati koga z lepljivim pogledom 2. tak, kot bi bil namazan z lepilom: lepljivi bonboni, sadeži; ta žival ima lepljiv jezik; lepljivi listi rastline; od medu, sadja lepljive dlani / biti lepljiv po prstih ● ekspr. zrak je bil vroč in lepljiv težek za dihanje ◊ agr. lepljivi pas z lepilom namazan pas, trak, ki se ovije okoli debla, da se žuželkam prepreči dostop v krošnjo; bot. lepljiva kadulja lepljiva rastlina z rumenimi cveti, ki raste na posekah, Salvia glutinosa ♪
- lepljívka -e ž (ȋ) vrtn. zimzelen okrasni grm z dišečimi belimi ali rožnatimi cveti v socvetjih, Pittosporum tobira ♪
- lepljívost -i ž (í) lastnost, značilnost lepljivega: lepljivost blata, mokre zemlje; lepljivost kleja / to daje moki lepljivost ♪
- lépnica -e ž (ẹ̑) 1. bot. gorska ali travniška rastlina z raznovrstno razrastjo in cveti različnih barv, Silene: brezstebelna lepnica; kimasta lepnica 2. zastar. lepenka: strešna lepnica ♪
- lepo... prvi del zloženk nanašajoč se na lep prid.: lepobeseden, lepoglasen, lepoličen / leposlovec ♪
- lepobeséden -dna -o prid. (ẹ̑) knjiž. ki lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govori: lepobeseden govornik / lepobeseden govor ♪
- lepobesédje -a s (ẹ̑) knjiž. lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govorjenje: govornik pogosto zaide v lepobesedje ♪
- lepobesédnik -a m (ẹ̑) knjiž. kdor lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govori: zgovoren lepobesednik ♪
- lepobesédnost -i ž (ẹ̑) knjiž. lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govorjenje: govorniška lepobesednost ♪
- lepóčnica -e ž (ọ̑) bot., zool. na rastlinski in živalski način se prehranjujoči enocelični organizem z bičkom; evglena: zelena lepočnica ♪
- lepočúten -tna -o prid. (ū) knjiž. ki ima čut za lepoto: izobražen in lepočuten človek / lepočutno doživljanje ♪
- lepodúšen -šna -o prid. (ū ȗ) knjiž. ki ima harmoničen, usklajen, a pasiven odnos do sveta: biti lepodušen estet ♪
- lepodúšniški -a -o prid. (ȗ) knjiž. ki ima harmoničen, usklajen, a pasiven odnos do sveta: bil je lepodušniški meščanski izobraženec ♪
- lepodúšnost -i ž (ū) knjiž. harmoničen, usklajen, a pasiven odnos do sveta: značilne poteze lepodušnosti ♪
- lepoglásen -sna -o prid. (ā) star. blagoglasen: lepoglasni slovanski jeziki; lepoglasne rime ♪
- lepoglásje -a s (ȃ) star. blagoglasje: kritik je očital pesniku, da premalo pazi na lepoglasje ♪
- lepolás in lepolàs -ása -o prid. (ȃ; ȁ á) knjiž. ki ima lepe lase: lepolasa boginja ♪
- lepolíčen -čna -o prid. (ȋ ȋ) knjiž. ki ima lep obraz: lepolična deklica ♪
- leponóg -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž. ki ima lepe noge: leponogo dekle ♪
- lepoók -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž. ki ima lepe oči: lepooko dekle ♪
- lepopís -a m (ȋ) nekdaj učni predmet v osnovni šoli, ki obsega učenje lepe pisave: ocena iz lepopisa ♪
- lepopísec -sca m (ȋ) kdor piše z lepimi, čitljivimi črkami: v tiskarni je delal kot lepopisec ♪
- lepopísen -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na lepopisje, lepopis: lepopisne vaje / lepopisna pisava / lepopisni zvezek ♪
10.708 10.733 10.758 10.783 10.808 10.833 10.858 10.883 10.908 10.933 
