Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
50 (3.497-3.521) 
- včŕtati -am dov. (ŕ r̄) 1. s potegovanjem z ostrim, koničastim predmetom narediti kaj v kaj: včrtati krivulje v glino / včrtati brazde s plugom; pren. utrujenost mu je včrtala trpke poteze 2. s črtanjem narediti čemu v notranjosti kaj: včrtati krogu zvezdo / včrtati smer pohoda na zemljevid vrisati ♦ geom. včrtati krog mnogokotniku narisati krog, ki se dotika vseh stranic mnogokotnika; včrtati kroglo narediti največjo kroglo, ki leži znotraj danega telesa včŕtan -a -o: ploščina včrtanega kroga ♪
- včustvovánje -a s (ȃ) glagolnik od včustvovati se: sodoživljanje in včustvovanje ♪
- včustvováti se -újem se dov. (á ȗ) knjiž. čustveno se vživeti: vedno je pripravljen poslušati ljudi v stiski in se včustvovati vanje / včustvovati se v pesem, sliko ♪
- včútenje -a s (ū) glagolnik od včutiti se: včutenje v sočloveka ♪
- včutíti se in včútiti se -im se dov. (ȋ ú) knjiž. čustveno se vživeti: zna se včutiti v otroke / včutiti se v pesem, sliko ♪
- vdahníti in vdáhniti -em dov. (ȋ á) 1. knjiž. zajeti zrak v pljuča pri dihanju; vdihniti: globoko vdahniti 2. ekspr. dati, ustvariti: veselje je vdahnilo njenim očem žar / pisatelj je vdahnil junaku živost / vdahniti komu idejo, misel ♪
- vdája -e ž (ȃ) glagolnik od vdati se: očitali so mu prehitro vdajo prigovarjanju, ukazu / kljub bolezni ni hotel leči, ker bi ležanje pomenilo vdajo / prisiliti sovražnika k vdaji; izobesiti belo zastavo v znamenje vdaje / dekle je dovolj staro za vdajo ♪
- vdájanje -a s (ȃ) glagolnik od vdajati se: podpreti preobteženo desko zaradi vdajanja / vdajanje ukazom / vdajanje alkoholu ♪
- vdájati se -am se nedov. (ȃ) 1. zaradi pritiska, delovanja sile prenehavati ohranjati trdnost: razgret asfalt se je vdajal pod nogami; še malo pritisni, vrata se že vdajajo / preobtežena deska se vse bolj vdaja se upogiba 2. prenehavati ohranjati svojo voljo, stališče in začenjati delati, živeti v skladu z voljo, stališčem drugega: vdajati se volji, ukazom koga // navadno v zvezi z v prenehavati (notranje) nasprotovati kakemu stanju, položaju in začenjati delati, živeti v skladu z razmerami: z občutkom lastne nemoči se je vdajal v svojo nesrečo; vdajati se v usodo 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža prehajanje osebka v stanje, kot ga določa samostalnik: vdajati se jezi, obupu; nikar se ne vdajaj skrbem in strahu, vse bo še dobro / vdajati se sanjam, spominom // izraža prehajanje osebka v dejavnost, kot jo določa samostalnik: vdajati se alkoholizmu, razvratu 4. prenehavati se
bojevati in prihajati pod oblast nasprotnika: sovražnik se je na več frontah vdajal; vojaki so se drug za drugim vdajali / vdajati se sovražniku 5. ekspr. ljubezensko se prepuščati partnerju: vdajala se mu je v ljubezni ● zastar. druge so se vdajale, ona je ostala sama so se poročale, možile; star. zima se ni še nič vdajala ni še nič popuščala vdajajóč se -a -e: zaprl se je sam vase, vdajajoč se svojim mislim in spominom; hoditi po vdajajočem se mahu ♪
- vdóvin -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vdovo: vdovin jok / vdovini otroci ♪
- večéren -rna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na večer: večerni mrak; večerna zarja / večerne ure / večerni sprehod; večerni tečaj; večerni vlak; večerna predstava / večerni časopis večernik; večerni veter večernik; večerna dolga obleka dolga obleka za večerne prireditve; večerna šola od 1950 do 1970 osnovna in srednja šola za odrasle s poukom navadno v večernih urah ∙ zastar. večerna stran jezera zahodna ♦ rel. večerna molitev; zool. večerni pavlinček nočni metulj s podobo velikega modrega očesa na zadnjih krilih, Smerinthus ocellatus ♪
- vèčstávčen -čna -o prid. (ȅ-ȃ) muz. ki je iz več stavkov: večstavčna skladba ♦ lingv. večstavčna poved ♪
- vejáča -e ž (á) nekdaj lesena, lopati podobna priprava za vejanje; velnica: z vejačo metati zrnje proti vetru ♪
- vèlepodjétnik -a m (ȅ-ẹ̑) v kapitalistični ekonomiki lastnik velepodjetja: velepodjetniki in tovarnarji ♪
- velikolép -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) zastar. zelo lep: velikolepa slika ♪
- verbotonálen -lna -o prid. (ȃ) ped. nanašajoč se na usposabljanje slušno prizadetih z izkoriščanjem preostalega, minimalnega sluha: verbotonalna metoda / verbotonalno ugotavljanje sluha ♪
- veselíca -e ž (í) zabavna prireditev s plesom, pri kateri se toči pijača: prirediti veselico; iti na veselico; igrati, plesati na veselici / gasilska, vaška, vrtna veselica; veselica s srečelovom // ekspr. zabava, pogostitev: dekleta so napravila fantom veselico / dnevi brezskrbnih veselic ♪
- vetrênje -a s (é) glagolnik od vetriti: vetrenje prostorov ♪
- vgrajevánje -a s (ȃ) glagolnik od vgrajevati: vgrajevanje betona, lesa / vgrajevanje prisluškovalnih naprav / vgrajevanje politike v družbeno življenje ♪
- viháriti -im nedov. (á ȃ) 1. z veliko silo, intenzivnostjo pihati: burja vihari nad hribi; brezoseb. najbolj je viharilo na oceanu; začelo je močno deževati in vihariti; pren., ekspr. stara čustva so spet viharila v njej 2. ekspr. hitro in hrupno iti, hoditi: viharil je okrog pogorišča; viharil je proti hiši; viharil je po stanovanju 3. preh., ekspr. delati, povzročati, da se kaj visečega neurejeno, vijugajoče giblje; vihrati: veter vihari zastave / burja vihari vrhove smrek / vihariti morje valoviti 4. preh., ekspr. vznemirjati, razvnemati: pisatelji so viharili bralce / čudne misli so jo viharile ves dan ● ekspr. viharil je skozi življenje, kakor je vedel in znal prebijal se je ♪
- vijúgav -a -o prid. (ú) 1. ki se vijuga: vijugava cesta, reka / iz cigar je uhajal vijugav dim 2. ki ima obliko vijuge: vijugavi obrisi gor vijúgavo prisl.: reka vijugavo teče med polji ♪
- vijúgavica -e ž (ū) redko zavoj, vijuga: vijugavice suhih strug ♪
- vijúgavost -i ž (ú) lastnost, značilnost vijugavega: vijugavost poti, reke ♪
- vík -a m (ȋ) star. kričanje, vpitje: iz hiše je bilo slišati hrupen vik; otroški vik in smeh ∙ ekspr. dvigniti, zagnati vik in krik zelo se razburiti za kaj ♪
- víka -e ž (ȋ) zastar. kričanje, vpitje: iz tabora se je razlegala glasna vika ♪
3.372 3.397 3.422 3.447 3.472 3.497 3.522 3.547 3.572 3.597 
