Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

50 (1.522-1.546)



  1.      pepélnat  -a -o [ln in n] prid. (ẹ̑) nanašajoč se na pepel: kruh je spodaj pepelnat / čisto pepelnat je v obraz / pepelnati golobi sivi / nosila je plašč pepelnate barve // ekspr. meglen, mračen: izgubljal se je v pepelnatem obzorju / pepelnata svetloba pepélnato prisl.: pepelnato sivi lasje
  2.      pepélnica  -e [ln in n] ž (ẹ̑) arheol. kamnit monolitni zaboj za shranjevanje pepela mrličev
  3.      perforácija  -e ž (á) glagolnik od perforirati: perforacija filmskega traku / perforacija želodca
  4.      personálec  -lca m () žarg. kdor skrbi za nameščanje, razvrščanje delavcev; referent za osebje: oddati prošnjo personalcu
  5.      pestìč  -íča m ( í) bot. ženski spolni organ v cvetu: brazda, vrat pestiča; pestiči in prašniki ◊ strojn. paličasti del orodja za štancanje
  6.      pétdeset  -ih štev. (ẹ̑) izraža število ali številko petdeset [50]: mož pri petdesetih letih
  7.      pétdeseti  -a -o štev. (ẹ̑) ki v zapovrstju ustreza številu petdeset: mož v petdesetem letu ∙ knjiž. petdeseta [50.] leta tega stoletja od 1950 do 1960
  8.      petéro  štev. neskl. (ẹ̑) skupina petih enot a) pri množinskih samostalnikih: stanovanje ima petero vrat b) pri drugih samostalnikih: za mizo sedi petero gostov
  9.      pétnajsti  in petnájsti -a -o štev. (ẹ̑; á) ki v zapovrstju ustreza številu petnajst: prišel bo petnajstega maja; petnajsto [15.] stoletje od 1400 do 1500
  10.      petnájststo  in pétnajststo štev. neskl. (á; ẹ̑) navadno v letnicah izraža število ali številko tisoč petsto [1.500]: Dalmatinova Biblija je izšla leta petnajststo štiriinosemdeset
  11.      pétsto  štev. neskl., stil. pétsto pétstotih (ẹ̑) izraža število ali številko petsto [500]: cerkev je stara petsto let; v mesto je vdrl s petsto možmi
  12.      peugeot  -a [pežó -ja] m (ọ̑) osebni avtomobil francoske tovarne Peugeot: peugeoti in amiji
  13.      píčica  -e ž (í) ekspr. manjšalnica od pika: na papir je napisal veliko pičic; črno blago z drobnimi zelenimi pičicami; visoko v zraku je bila ptica videti kot majhna pičica / pičica na i / niti pičice ti ne povem / vse do pičice je pozabil
  14.      píčiti  -im dov.) 1. z zasaditvijo žela v kožo ali z ugrizom in izpustitvijo strupa povzročiti bolečino ali ogroziti zdravje: čebela, kača piči; osa ga je pičila; odskočila je, kakor da bi jo gad pičil zelo hitro / mravlja ga je pičila 2. z zasaditvijo sesala v kožo povzročiti boleč, srbeč občutek: komar ga je pičil; od časa do časa ga je pičila kaka bolha 3. pog. zbosti: pičiti z buciko; pičiti se z iglo / bolničarka ga je pičila v prst / kaj te briga, kam grem, jo je pičil // prizadeti, užaliti: njegove besede so jo pičile / pičiti s pogledom ● ekspr. le kaj te je pičilo, da odhajaš kaj je vzrok; ekspr. zapustil je delo, kadar ga je pičila kaka muha kadar se mu je zahotelo; kadar ni bil zadovoljen; pog., ekspr. puška nese, kakor jo piči kakršne so okoliščine; pog., ekspr. če me bo pičilo, bom prišel če bom take volje, če se mi bo ljubilo; ekspr. le kaj ga je pičilo, da je take volje kaj neprijetnega ga je doletelo; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi píčen -a -o: pičeni del telesa; pičeno mesto ga je srbelo
  15.      píčka  -e ž () vulg. žensko spolovilo: pička in rit // ženska, zlasti mlada: kdo je tista pička
  16.      píčlost  -i ž (í) nav. ekspr. lastnost, značilnost pičlega: pičlost njegove plače / samo to pičlost je lahko spravila skupaj malenkost
  17.      pídgin  tudi pídžin -a [pidžin] m () lingv. sporazumevalni, poslovni jezik, ki je mešanica angleških in navadno kitajskih jezikovnih prvin: govoriti pidgin
  18.      pidžama  gl. pižama
  19.      pidžin  gl. pidgin
  20.      piedestál  -a m () knjiž. podstavek: postaviti kip na visok piedestal; marmornati piedestal spomenika; pren. te lastnosti so ga dvignile na piedestal umetnika
  21.      pierót  -a m (ọ̑) šaljiva gledališka oseba, ki nastopa zlasti v pantomimi: pieroti in harlekini / najlepša maska je bil pierot
  22.      pieta  in pietà [pietá] ž neskl. () um. kip ali podoba sedeče Kristusove matere z mrtvim sinom v naročju
  23.      pietéta  -e ž (ẹ̑) veliko, globoko spoštovanje: čutiti, izkazovati pieteto do kulturnih spomenikov; iz pietete ju ni imenoval / z veliko pieteto hraniti kaj
  24.      pietéten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na pieteto: zbrali so se, da izpolnijo pietetno dolžnost do pokojnika / pietetno dejanje / posmrtna pietetna izdaja pesmi
  25.      pietétnost  -i ž (ẹ̑) veliko, globoko spoštovanje: iz pietetnosti ju ni imenoval / pietetnost do mrtvih

   1.397 1.422 1.447 1.472 1.497 1.522 1.547 1.572 1.597 1.622  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA