Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

5 (9.859-9.883)


  1.      kolíčnik  -a m (ȋ) 1. število, ki izraža razmerje med dvema količinama, vrednostma: ugotoviti količnik; povprečni količnik prirastka prebivalstva 2. mat. število, ki se dobi pri deljenju: izračunati količnik ◊ fiz. lomni količnik količina, ki pove, kako se lomi svetloba pri prehodu iz zraka v določeno snov; šport. količnik razmerje med številom danih in prejetih golov ♪
  2.      kolidírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. biti v nasprotju, navzkrižju: njihovi interesi zelo kolidirajo; njegovo ravnanje kolidira s predpisi // biti istočasen, hkraten: prireditvi kolidirata ♪
  3.      kolidž  gl. koledž ♪
  4.      kólik  -a -o zaim. (ọ̄) 1. raba peša kolikšen: v koliki meri se razlike manjšajo? / s kolikim spoštovanjem smo ga gledali 2. neustalj., v prislovni rabi koliko: kolikim prijateljem si to zaupal? / kolikim nesrečam bi se izognil, če bi bil pazljiv ♪
  5.      kólika  -e ž (ọ̄) med., vet. krčevite bolečine v trebušnih organih: konja muči kolika; zgrabila ga je kolika / črevesna kolika ♪
  6.      kólikaj  prisl. (ọ̑) star. količkaj: pomagaj, če kolikaj moreš / če imaš kolikaj pameti, tega ne boš storil ♪
  7.      kólikanj  prisl. (ọ̑) zastar. 1. koliko: joj, kolikanj sem pretrpela zaradi njega 2. količkaj: kadar je kolikanj mogel, se je oglasil 3. v vezniški rabi kolikor: kolikanj bolj nesrečna je, tolikanj bolj je vredna usmiljenja ♪
  8.      kolikér  -a -o zaim. (ẹ̑) star. koliko vrst: kolikero vino toči? sam.: kolikerim je rešil življenje? koliko ljudem ♪
  9.      kolikóst  tudi kólikost -i ž (ọ̑; ọ̄) knjiž. količina, kvantiteta: predpisana kakovost in kolikost snovi / kolikost alkohola v krvi ♪
  10.      kolíščar  -ja m (ȋ) arheol. prebivalec kolišča: koliščarji na Ljubljanskem barju; naselbina koliščarjev ♪
  11.      kólje  -a s (ọ́) več kolov, koli: impregnirati, ostriti kolje; postavljati kolje k paradižnikom, v vinogradu; hrastovo, kostanjevo kolje; trtno, vinogradniško kolje ♪
  12.      kólo 1 -a s (ọ̑) 1. ljudski ples, pri katerem so plesalci drug zraven drugega, navadno v krogu: popoldne so zaplesali kolo / metliško kolo iz okolice Metlike; moravsko kolo iz Pomoravja / zaigrali so kolo skladbo za ta ples // tak ples sploh: gledati brigadirsko kolo 2. plesalci, razvrščeni pri tem plesu: kolo se je razklenilo, vilo; priključil se je kolu / zaplesali so v kolu ♪
  13.      koló  -ésa s (ọ̑ ẹ̑) 1. ploščata priprava okrogle oblike, ki omogoča premikanje vozila: kolo se vrti; sneti, zamenjati kolo; gumijasto, leseno kolo; kolo avtomobila / voziček na dveh kolesih / rezervno kolo; plašč kolesa / sprednje, zadnje kolo // taka priprava kot del naprave, stroja, ki omogoča prenos gibanja: zob kolesa; jermen na kolesu drsi / kolesa transmisije / mlinsko kolo priprava v obliki kolesa s korci ali lopatami, ki izkoriščajo vodno energijo za pogon mlina 2. vozilo z dvema kolesoma na nožni pogon: sedel je na kolo in se odpeljal; voziti se s kolesom / stojalo za kolesa / dirkalno kolo; žensko kolo; kolo na prestave; kolo s pomožnim motorjem // v zvezi motorno kolo osebno cestno vozilo z dvema kolesoma, ki ga žene motor z notranjim zgorevanjem: peljati se z motornim kolesom; najnovejši tip motornega kolesa / mehanik za motorna kolesa 3. ekspr., z rodilnikom, z oslabljenim pomenom kar izraža tek, premikanje tega, kar določa prilastek: kolesa časa so se vrtela; kolesa priprav so se zavrtela z veliko naglico / poganjati kolesa napredka; nihče ni mogel zaustaviti kolesa razvoja; kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj 4. zgod. srednjeveška mučilna priprava v obliki kolesa: bilo mu je kakor zločincu, ki ga vežejo na kolo / mučilno kolo 5. nar. primorsko, v zvezi kolo sira hlebec sira: kupiti kolo sira ● ekspr. biti (za) peto kolo nepotreben, odveč; ekspr. otrok je prišel pod kolesa avtomobil ga je povozil; kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni ◊ etn. lončarsko kolo, vreteno priprava z vrtečo se ploščo, na kateri se oblikuje glinasta posoda; strojn. gonilno kolo ki žene drugo kolo; krmilno kolo del krmilnega mehanizma ladje, ki posredno deluje na krmilo tako, da se ladja premika v želeni smeri; napenjalno kolo za napenjanje jermena, ki teče čez jermenice; tekalno kolo zlasti pri žerjavih prirejeno tako, da teče po tirnicah ali vodilih; vijačno ali polžasto kolo z izrezom na obodu, ki se prilega vijaku, polžu; zobato kolo z zobmi na obodu; šport. kolo bočna zakotalitev telesa po iztegnjenih in nekoliko razmaknjenih rokah in nogah; teh. gnano kolo ki ga kdo ali kaj žene; pogonska kolesa ki ženejo vozilo; zavorno kolo na katerega obod pritisne zavorni element ♪
  14.      kolobárnica  -e ž (ȃ) bot., navadno v zvezi majniška kolobarnica užitna goba, ki raste spomladi in katere meso ima duh po moki, Calocybe georgii: nabirati majniške kolobarnice ♪
  15.      kolodvór  tudi kolodvòr -óra m (ọ̑; ȍ ọ̑) osrednja stavba in njej pripadajoči objekti in naprave, ob katerih se ustavljajo vlaki; železniška postaja: dobiva se pred kolodvorom; zgradili so nov kolodvor / biti v službi na kolodvoru // kraj, prostor, kjer je taka zgradba: tujec je iskal kolodvor; v mestu je več kolodvorov / potniški, tovorni kolodvor ◊ etn. majka prišla s kolodvora otroška igra s petjem, pri kateri si ena od deklic izbira hčere ♪
  16.      kolodvórski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na kolodvor: kolodvorska čakalnica, restavracija; kolodvorska ura ♪
  17.      kolofôktar  -ja m (ó) zastar. šaljivec, pavliha: bil je velik kolofoktar ♪
  18.      kolofón  -a m (ọ̑) tisk. podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu ♪
  19.      kolofónija  -e ž (ọ́) smola, ki ostane pri destilaciji terpentina: namazati lok violine s kolofonijo; uporaba kolofonije v kemijski industriji ♪
  20.      koloíd  -a m (ȋ) kem., min. naravna ali umetna snov v amorfni obliki, ki v raztopini ne prehaja skozi membrano: koagulacija koloidov / hidrofilni koloidi ♪
  21.      koloíden  -dna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na koloid: koloidna raztopina; koloidno stanje / koloidni delci / koloidno zlato ♪
  22.      kolókvij  -a m (ọ́) 1. šol. manj obsežen izpit na visokih in višjih šolah: opraviti kolokvij / pismeni kolokvij 2. organizirano posvetovanje, razpravljanje strokovnjakov o določeni temi, navadno v manjšem obsegu: dvodnevni kolokvij slovenskih arheologov; mednarodni kolokvij 3. knjiž., redko pogovor, zlasti o čem pomembnem: imela sta važen kolokvij ♪
  23.      kolókvijski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na kolokvij: kolokvijski in izpitni roki / kolokvijsko vprašanje ♪
  24.      kolokvírati  -am dov. in nedov. (ȋ) šol. opraviti kolokvij: kolokviral je med prvimi ♪
  25.      kólomonov  in kolomónov -a -o prid. (ọ̑; ọ̑) v zvezi kolomonov žegen, po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati: prebiral je kolomonov žegen / preganjati bolezen s kolomonovim žegnom ♪

   9.734 9.759 9.784 9.809 9.834 9.859 9.884 9.909 9.934 9.959  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA