Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

5 (9.626-9.650)


  1.      klicáj  -a m (ȃ) 1. lingv. ločilo, ki označuje zapoved, željo, prošnjo: v nalogi manjka nekaj vejic in dva klicaja; klicaj in vprašaj // knjiž., ekspr. opozorilo, zapoved: stavka je bila glasen klicaj nevzdržnega položaja 2. zastar. klic, krik: slišal je klicaje, ki so se mu bližali 3. zastar. lučaj, streljaj: kmetije, za klicaj oddaljene druga od druge ♪
  2.      klícati  klíčem nedov., klícala in klicála (í ȋ) 1. glasno izgovarjati, govoriti, navadno kako ime: klical ga je, pa se ni hotel obrniti; vztrajno kliče mater; že dolgo te kličem; v strahu jo je začel klicati / polglasno, z močnim glasom klicati / iti mora, mati ga kliče; zaman jo je klical, ni hotela priti / klicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izražati zahtevo po prisotnosti // oglašati se z značilnim glasom: koklja kliče piščance; ptice se kličejo // glasno govoriti, vpiti: neprestano je nekaj klical; vsi so (jima) klicali: dobrodošla; počakaj, je klicala za njim / že od daleč ji je klical (v) pozdrav jo je pozdravljal / klicati (cene) na dražbi izklicevati 2. s prislovnim določilom izražati željo, zahtevo po a) prisotnosti na kakem mestu: mati kliče otroke domov, v hišo / direktor ga kliče (v pisarno) / starše so klicali v šolo; že večkrat so ga klicali na sodišče / začeli so klicati k vojakom / v namenilniku: hodi jo klicat za v šolo; takoj jo grem klicat poklicat; pren., ekspr. delo, važen opravek ga kliče b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: klical jih je k delu; klical ga je na pomoč / elipt. klicati jest koga da naj gre jest / beli sam, nikoli ne kliče soboslikarjev ne najame za beljenje / klical ga je na odgovor, zagovor / sodišče ga kliče za pričo / vznes. klicati ljudstvo k slogi, uporu pozivati, spodbujati / ekspr. trobentač kliče k počitku s trobento naznanja počitek; pren., ekspr. sirena kliče na delo; zvon kliče k molitvi c) vznes. določenem stanju, lastnosti: klicati blagoslov na polje; klicati prekletstvo na(d) sovražnika / klicati kazen na koga // ekspr., navadno v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: številna vprašanja kličejo po vsebinski in oblikovni obdelavi / izsušena zemlja kliče po dežju / kliče po starih časih 3. buditi, zbujati: zjutraj ga kliče mama / otroka sta še spala in ju ni hotel klicati 4. uporabljati določeno ime: vsi jo kličejo Mojca, čeprav ji je ime Marija / klical ga bo za očeta // dov. dati, določiti ime; imenovati: kako ga boš klical / klical ga je po očetu / nar. zahodno kako se kličeš kako ti je ime 5. prizadevati si vzpostaviti zvezo s kom po telefonu: klical sem ga, a se ni oglasil / klicati (telefonsko) centralo / pog.: domov je klical, da ne pride h kosilu telefoniral; telefon kliče zvoni ● vznes. Bog ga kliče umrl bo; knjiž. domovina ga kliče mora v vojno, k vojakom; ekspr. nikar ne kliči vraga v hišo ne govori tako nepremišljeno, predrzno, da se to v resnici ne zgodi; redko petelin že kliče dan naznanja s petjem; klicati duhove pri spiritistih prizadevati si dobiti stik z umrlimi; moža sta klicala ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjala, koliko je ura; ekspr. ta krivica kliče do neba je zelo velika, huda; klicati na oder z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder; žarg., šol. učence je najprej klical z navajanjem imen preverjal njihovo prisotnost; nar. fantje so šli klicat (pod okno) vasovat, k dekletom ◊ igr. klicati pri igri s kartami z imenovanjem barve, figure izbrati si soigralca v igri; ptt klicati številko izbrati številko, potrebno za vzpostavitev zveze z določenim telefonskim uporabnikom klicáje: klicaje na pomoč se je zgrudila kličóč -a -e: kličoč po maščevanju klícan -a -o: klican na zagovor, pred sodnika za prekrške ∙ žarg., šol. bil je klican k tabli vprašan pred tablo ♪
  3.      klientéla  -e ž (ẹ̑) knjiž. več klientov, klienti: ta odvetnik ima veliko klientelo / trgovec s svojo klientelo ♪
  4.      klíkovstvo  -a s (ȋ) zastar. klikarstvo: klikovstvo in strankarstvo ♪
  5.      klimatizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) uravnavati temperaturo, vlažnost in menjavanje zraka v zaprtem prostoru: klimatizirati dvorano ♦ les. klimatizirati les umetno uravnavati vlažnost lesa klimatizíran -a -o: klimatizirani prostori; klimatiziran zrak; lokal je klimatiziran na 22° C ♪
  6.      klìn  tudi klín klína m (ȉ í; ȋ ȋ) 1. paličast, na eni strani priostren kos lesa, železa, ki se v kaj zabije: klin izpuliti; zabiti klin v zemljo; luknja za klin; suh je kakor drenov klin zelo // temu podoben predmet, ki se rabi za sajenje na gredicah: s klinom delati luknje za sadike / sadilni klin 2. kovinska ali lesena priprava za zagozdenje: zabiti klin v špranjo / zagozditi klin; pren., ekspr. zabiti klin v telo svetovnega imperializma 3. prečna palica na lestvi: vzpenjal se je od klina do klina; lestev z desetimi klini; pren., ekspr. stal je na najnižjem klinu družbene lestvice 4. navadno lesen, v steno zabit predmet za obešanje: sneti klobuk s klina; obesiti suknjo na klin; puška visi na klinu 5. podolgovat kovinski predmet z ušesom, ki se zabije v skalo za pomoč pri plezanju: klini so bili zrahljani in vrvi potrgane; iti, plezati po klinih / plezalni klini ● ekspr. novico s klina sneti izmisliti si jo; ekspr. obesiti študij na klin opustiti študiranje; divje gosi letijo v klinu so med letenjem razporejene v obliki ostrokotnega trikotnika z ostrim robom na čelu; ekspr. klin se s klinom izbija najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom ◊ alp. ledni klin za zabijanje v led pri plezanju; podolžni klin z rezjo v isti smeri z ušesom; žel. klin priprava za pritrjevanje tovora na vagon ♪
  7.      klína  -e ž (í) pog. rezilo: klina pri slamoreznici je skrhana; nabrusiti klino; noževa klina / žepni nožek z dvema klinama / priviti klino v aparat britvico ♪
  8.      klínast  -a -o prid. (ȋ) 1. podoben klinu: klinast predmet / žleb klinaste oblike / ekspr. ima kratke, klinaste prste koničaste ♦ teh. klinasti jermen jermen, ki ima trapezast prerez 2. arheol. klinopisen: zarezovati klinaste znake v glinaste plošče klínasto prisl.: klinasto pristrižena bradica ♪
  9.      klínč  -a m (ȋ) šport. prijem nasprotnika pri boksu za preprečitev udarcev: prešel je v klinč ♪
  10.      klínček  -čka m (ȋ) 1. manjšalnica od klin: obesiti predpasnik na klinček; lesen klinček // temu podobna stvar: pisali so s klinčki / nar. prsti so gibčno premetavali klinčke kleklje / zastar. smotko je prižgal s klinčkom vžigalico 2. redko lesen žebljiček: zabijati klinčke v podplate 3. nar. majhna priprava za pripenjanje, obešanje perila; ščipalka: vrečka za klinčke 4. redko okrasna rastlina z nasprotno stoječimi listi in dišečimi belimi, rdečimi, rumenimi, pisanimi cveti; nagelj: na oknih so cveteli klinčki; odtrgati klinček; šopek rdečih klinčkov ♦ bot. Sternbergov klinček rastlina z nizkim steblom in dišečimi, navadno rožnato rdečimi cveti, Dianthus sternbergii 5. nav. mn. posušeni cvetni popki klinčevca, ki se uporabljajo kot dišava; nageljnova žbica: dodamo še cimeta in nekaj klinčkov ♪
  11.      klínčevec  -vca m (ȋ) bot., navadno v zvezi dišavni klinčevec tropsko drevo, katerega posušeni cvetni popki se uporabljajo kot dišava, Caryophyllus aromaticus ♪
  12.      klínčnica  -e ž (ȋ) nav. mn., bot. rastlina z navadno nasprotno stoječimi listi in dvojnim cvetnim odevalom, Caryophyllaceae: praprotnice in klinčnice ♪
  13.      klínec  -nca m (ȋ) 1. nav. ekspr. klin: zabiti klinec v steno; lesen, železen klinec / čevljarski klinec lesen žebljiček // nar. zobotrebec: doma delajo klince 2. vulg. ničvreden, slab moški: ta klinec je vsega zmožen / kot psovka ti prekleti klinec 3. v prislovni rabi izraža a) jezo, omalovaževanje: klinec, pa taka družba / klinec gleda vse skupaj b) močno zanikanje: klinec boš dobil, ne pa denar ♪
  14.      klínica  -e ž (í) manjšalnica od klina: nožek z eno klinico / priviti klinico v aparat britvico ♪
  15.      klíničen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na kliniko: klinični pregled; klinične preiskave / klinični oddelek za nalezljive bolezni; klinična bolnica bolnica, ki združuje več klinik/ ekspr. značaje je opisoval s klinično natančnostjo z veliko ♦ med. klinična diagnoza; klinična smrt stanje, ko preneha dihanje, oživljenje pa je še mogoče; psiht. klinična psihologija psihologija, ki proučuje duševno problematične ali ogrožene ljudi klínično prisl.: pacient je bil klinično že mrtev ♪
  16.      klínker  -ja m (í) grad. zelo trda, dvakrat žgana, tanjša opeka: fasada, obložena s klinkerjem // žgana nezmleta zmes laporja in apnenca, iz katere se pridobiva portlandski cement: mlin za mletje klinkerja; neskl. pril.: klinker zidaki; klinker ploščice ♪
  17.      kliring  tudi clearing -a [klír-] m (ȋ) ekon. obračunavanje zunanjetrgovinskih terjatev in obveznosti med dvema državama v valuti, določeni s sporazumom: referent za kliring / blagovni, turistični kliring / plačevati v kliringu ♪
  18.      klišé  -ja m (ẹ̑) 1. tisk. na osnovi risbe ali fotografije narejena, navadno kovinska plošča za tiskanje slik: klišeji so že izrabljeni; zamenjati kliše; gost, redek raster v klišeju / tisk s klišeja / črtni kliše s katerim se odtisnejo črte ali ploskve brez vmesnih tonov; kovinski kliše; rastrski kliše ki izkazuje poltone 2. nav. ekspr. ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa; obrazec, vzorec: umetnost je zavrgla vse klišeje / piše po zastarelih klišejih / ta stavek je časopisni kliše; scenarij kazijo nekateri literarni klišeji ♪
  19.      kljubést  -i ž (ẹ̑) zastar. kljubovalnost: prevzela jo je kljubest in jeza / iz kljubesti ni spregovoril ♪
  20.      kljúč  -a m (ú) 1. kovinska priprava za zaklepanje in odklepanje ključavnice: vzeti ključ iz žepa; vtakniti ključ v ključavnico; odkleniti, zakleniti s ključem; ponarejen ključ; ključ od stanovanja, hišnih vrat; šop ključev / ključ slabo odpira, ne prime / patentni ključ // takšna priprava za navijanje česa: avtomobilček ima tudi ključ / ura s ključem 2. priprava za odpiranje konzerv: s ključem odpreti škatlo sardin / ključ za odpiranje konzerv 3. priprava za odvijanje in privijanje matic in nekaterih vijakov: uporabljati ključ / te vijake je treba priviti s ključem / francoski ključ francoz / ključi za matice 4. navadno s prilastkom z dogovorom določen način, sistem, po katerem se kaj rešuje: seznaniti se s ključem za delitev dohodka / ceniki so narejeni po enotnem, zadnjem ključu / dešifrirni ključ // ekspr. kar omogoča, da se kaj doseže, razjasni, reši: najti ključ do sreče, uspeha / prav v tem je ključ za razumevanje, rešitev problema 5. nav. mn., nar. serpentina, vijuga: na ključih se je voz nagibal / jarek preseka pot v velikem ključu ovinku ● ekspr. jutri dobijo ključe se lahko vselijo (v stanovanje, hišo); ekspr. izročiti ključe od blagajne prepustiti blagajno in blagajniške posle; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; ekspr. vse ima pod ključem zaklenjeno ◊ agr. ključ odrezan del rozge ameriške trte za cepljenje z žlahtno trto; biol., min. določevalni ključ; geogr. dom v ključu dom, pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v dveh pravih kotih; muz. ključ znak, ki določa višino not na črtovju; altovski ključ; basovski ključ znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton mali f; G ključ znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton enočrtni g; violinski ključ G ključ na drugi črti črtovja; ptt šifrirni ključ ali ključ šifre znamenja iz črk, številk za sestavo ali razreševanje šifriranega besedila; teh. cevni ključ; brada ključa del ključa, ki prijemlje v ključavnico ♪
  21.      ključánica  -e ž (ȃ) zastar. ključavnica: zarjavela ključanica ♪
  22.      kljúček  -čka m (ú) nav. ekspr. manjšalnica od ključ: zakleniti s ključkom / naviti avtomobilček s ključkom ◊ bot. rastlina z gomolji ali korenikami ter belo rumenimi ali rdečimi cveti v socvetju; petelinček ♪
  23.      kljúka  -e ž (ú) 1. gibljiva priprava na vratih, oknih za odpiranje, zapiranje: kljuka se je pokvarila; pritisnila je na kljuko in odprla vrata; prijeti za kljuko / ta kljuka se ne zapira / okenska kljuka; kljuka vrat 2. priprava, navadno železna, z ukrivljenim koncem za prijemanje, vlečenje, obešanje: droga sta opremljena z dvema kljukama / pritrditi lestenec na kljuko / s kljuko potegniti čoln s kavljem / kljuke za gugalnice // na eni strani ukrivljen predmet, zabit v steno, rabljen za obešanje: sneti torbo s kljuke; obesiti plašč na kljuko 3. ukrivljeni del dežnika, palice za držanje ali opiranje: držati dežnik za kljuko; opirati se na kljuko palice 4. žarg. negativna ocena (v šoli): dobil je kljuko iz matematike; ima kljuko v angleščini 5. slabš. nerazločno napisana črka: kdo bo te njegove kljuke bral 6. redko vijuga, zavoj: zajec dela kljuke / v kljukah voziti 7. slabš. suha, okorna, navadno velika ženska: oženil se je s staro kljuko ● ekspr. obiskovalci so si kar kljuko podajali prihajali drug za drugim; veliko jih je prišlo; ekspr. tega ne morem kar s kljuke sneti hitro, na lahek način dobiti; izmisliti si; ekspr. obesiti študij na kljuko opustiti študiranje; ekspr. pritiskati na kljuke hoditi prosit za posredovanje, zaščito ◊ agr. sodarska kljuka kovinska priprava za vstavljanje dna v sod; S kljuka ki je v obliki črke S in se rabi za transport zaklanih živali v klavnici ♪
  24.      kljúkica  -e ž (ú) 1. manjšalnica od kljuka: pritisne na kljukico in vrata se odprejo / vzvod s kljukico / plašč je obesila na kljukico 2. pog. majhna priprava za pripenjanje, obešanje perila; ščipalka: otrok ji je z veseljem podajal kljukice / kljukice za perilo 3. majhen, kljuki podoben znak nad črko ali pod njo kot njen sestavni del: ko piše, rad izpušča kljukice; kljukica na č ◊ anat. laktna kljukica kaveljčast izrastek podlahtnice v komolcu, ki preprečuje njeno pregibanje nazaj; bot. kljukica zakrivljen izrastek na plodovih nekaterih rastlin ♪
  25.      kljúnec  -nca m (ȗ) zool. proti koncu zoženo sesalo pri nekaterih žuželkah: napadeno žival izsesa s kljuncem ◊ bot. zakrivljen izrastek na plodovih nekaterih rastlin ♪

   9.501 9.526 9.551 9.576 9.601 9.626 9.651 9.676 9.701 9.726  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA