Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

5 (7.834-7.858)


  1.      izpopolnílo  in spopolnílo -a [u̯n] s (í) kar kaj izpopolni, izpopolnjuje: močna krmila so izvrstno izpopolnilo za suho krmo; članki so izpopolnilo njegove razprave / znanje je potrebno izpopolnila izpopolnitve ♪
  2.      izpopolnítev  tudi spopolnítev -tve [u̯n] ž (ȋ) glagolnik od izpopolniti: izpopolnitev delovnega postopka / skrbeti za strokovno izpopolnitev delavcev; izpopolnitev znanja / prizadeval si je za izpopolnitev samega sebe / razpis delovnega mesta velja do izpopolnitve zasedbe // kar je izpopolnjeno: uvesti tehnične izpopolnitve ♪
  3.      izpopolníti  in izpopólniti -im tudi spopolníti in spopólniti -im [u̯n] dov. (ȋ ọ́) 1. narediti kaj bolj popolno, dovršeno: izpopolniti izdelke; izpopolniti delovni postopek; izpopolniti stroj; ti aparati so se zadnja leta zelo izpopolnili / z novimi odkritji se je predstava o vesolju izpopolnila / izpopolniti izbiro povečati jo z novimi izdelki, boljšo kakovostjo 2. dodati manjkajoče, nadomestiti: izpopolniti zalogo / z izdajo tega učbenika so izpopolnili vrzel v stroki 3. z dodatnim izobraževanjem doseči večjo strokovnost, večje znanje: izpopolniti znanje na seminarju; strokovno izpopolniti kadre; izpopolniti se v glasbi, stroki; izpopolnil se je na praksi v tujini izpopolníti se in izpopólniti se tudi spopolníti se in spopólniti se postati boljši, popolnejši, zlasti v moralnem pogledu: ljudje so se v teh letih izpopolnili; prizadeva si, da bi izpopolnil samega sebe izpopólnjen tudi spopólnjen -a -o: izpopolnjen stroj / izpopolnjena izdaja učbenika ♪
  4.      izpopolnítven  tudi spopolnítven -a -o [u̯n] prid. (ȋ) s katerim se izpopolni: udeležiti se izpopolnitvenega seminarja; izpopolnitveni tečaj za gostince ♪
  5.      izpopólnjenje  tudi spopólnjenje -a [u̯n] s (ọ́) glagolnik od izpopolniti: izpopolnjenje znanja / prizadeval si je za izpopolnjenje samega sebe ♪
  6.      izpopólnjenost  tudi spopólnjenost -i [u̯n] ž (ọ́) lastnost, značilnost izpopolnjenega: tehnična izpopolnjenost stroja ♪
  7.      izpopolnljív  -a -o [u̯n] prid. (ȋ í) ki se da izpopolniti: ti stroji so še izpopolnljivi ♪
  8.      izposójenka  tudi sposójenka -e ž (ọ́) lingv. prevzeta beseda, popolnoma prilagojena izposojujočemu si jeziku: romanske, slovanske izposojenke; izposojenke iz nemščine; tujke in izposojenke ♪
  9.      izpostáva  -e ž (ȃ) manjša enota zunaj sedeža organizacije, podjetja, za katero opravlja določene posle; ekspozitura: ustanoviti izpostavo; izpostava zavoda za zaposlovanje ♪
  10.      izpovédati  -povém dov. (ẹ́) 1. posredovati svoje misli, čustva, razpoloženja, navadno v umetniškem delu: izpovedati ljubezen, žalost; v pesmih izpovedati svoja najgloblja čustva; izpovedati se v glasbi, slikarstvu / izpovedati dekletu ljubezen / knjiž. to misel je izpovedal avtor v svojem članku o kritiki izrazil / star. odkritosrčno sem izpovedal, da ne znam svetovati povedal, priznal 2. pri zaslišanju povedati, kar se ve o kaki stvari: priče so izpovedale drugače kot obdolženec; brez obotavljanja, po resnici izpovedati / izpovedati pod prisego / izpovedal je, da je nedolžen 3. javno izraziti svojo pripadnost čemu: izpovedati vero; vsak državljan ima pravico izpovedati svojo narodnost izpovédati se ekspr. povedati vse, kar človeka vznemirja: čutil je potrebo, da bi se komu izpovedal; izpovedal sem se vsega, kar mi je ležalo na srcu; odkrito se izpovedati izpovédan -a -o: izpovedana ljubezen; to je bilo jasno, pred pričami izpovedano; prim. spovedati ♪
  11.      izpráskati  -am dov. (á) 1. s praskanjem spraviti iz česa: izpraskati kamenčke iz zida ∙ ekspr. oči bi ji izpraskala zelo sem jezna nanjo ♦ med. izpraskati maternico odstraniti maternično sluznico 2. s praskanjem narediti: izpraskati podpis v zid; prim. spraskati ♪
  12.      izpraševáti 2 -újem tudi spraševáti -újem nedov. (á ȗ) odstranjevati prah iz česa: izpraševati obleko, preproge ♪
  13.      izpraznjevánje  tudi spraznjevánje -a s (ȃ) glagolnik od izpraznjevati: izpraznjevanje posode / izpraznjevanje črevesja; izpraznjevanje seča iz mehurja / izpraznjevanje gostiln, stanovanj ♪
  14.      izprehoditi se  ipd. gl. sprehoditi se ipd. ♪
  15.      izpréti  -prèm dov., izpŕl (ẹ́ ȅ) v kapitalizmu začasno odpustiti z dela stavkajoče delavce: izpreti delavce iz tovarne ♪
  16.      izprežáti  -ím dov., izprêži in izpréži; izprêžal in izpréžal (á í) s prežanjem zagledati, odkriti: izprežal je skrito znamenje, kje naj se umakne / izprežal je priliko, da je pobegnil / ekspr. pri ključavnici je vse izprežala ♪
  17.      izpréžen  -žna -o prid. (ẹ̑) namenjen za izpreganje: izprežno dvorišče ♪
  18.      izpŕhati  -am tudi spŕhati -am dov. (r̄) 1. umiti s prho: izprhati otroka; izprhati si obraz 2. s prhanjem spraviti (kaj tekočega) iz ust, nosa: otrok je izprhal jed; izprhati vodo 3. redko izprašiti, iztepsti: izprhati jopič; prim. sprhati ♪
  19.      izprhávati  -am nedov. (ȃ) s prhanjem spravljati (kaj tekočega) iz ust, nosa: izprhavati vodo; pren. vlak izprhava oblake sopare ♪
  20.      izpríčati  -am dov. (ȋ ȋ) 1. knjiž. javno pokazati, izraziti: ljudstvo je v boju izpričalo svojo nacionalno zavest; izpričati pripravljenost za sodelovanje; ob katastrofi se je izpričala mednarodna solidarnost / redko dveletni premor se je pri pesniku izpričal kot zorenje pokazal 2. star. utemeljiti, podpreti kako trditev z dokazi; dokazati: na sodišču je izpričal svojo nedolžnost; zastar. niso mu mogli izpričati, da je zažgal hišo / pred gospodarjem sta morala izpričati resničnost dogodka potrditi izpríčan -a -o 1. deležnik od izpričati: enotnost gledišč je izpričana 2. knjiž. za katerega je znan, potrjen obstoj: ta kraj je izpričan že v srednjem veku; zgodovinsko izpričano ime ♪
  21.      izpríčba  -e ž (ȋ) zastar. 1. dokaz, potrdilo: imeti izpričbe; neovrgljiva izpričba / pismena izpričba 2. spričevalo: dobiti izpričbo zrelosti 3. izjava: verjeli so mojim izpričbam ♪
  22.      izpričeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor kaj izpričuje: izpričevalec ljudske volje / kinematografi so najvidnejši izpričevalci kulture kakega mesta ♪
  23.      izpričevánje  tudi spričevánje -a s (ȃ) glagolnik od izpričevati: izpričevanje enotnosti / izpričevanje resnice / po njegovem izpričevanju je ta dežela bogata ♪
  24.      izpričeváti  -újem tudi spričeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. knjiž. javno kazati, izražati: izpričevati svoje nazore; s svojim oblačenjem izpričuješ slab okus; v kompoziciji črtic se izpričuje pisateljeva nadarjenost // nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa; dokazovati: ti zgledi izpričujejo, kako gre jezik včasih svojo pot; vsaka ped zemlje je izpričevala, da jo skrbno obdelujejo 2. star. utemeljevati, podpirati kako trditev z dokazi; dokazovati: izpričevati svojo nedolžnost / vsa vas izpričuje resničnost tega dogodka izpričeváti se tudi spričeváti se nar. opravičevati se: izpričeval se je, da mu je žal za to, kar je storil ♪
  25.      izpričílo  -a s (í) star. dokaz, potrdilo: drama je izpričilo njegove umetniške tvornosti ♪

   7.709 7.734 7.759 7.784 7.809 7.834 7.859 7.884 7.909 7.934  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA