Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

5 (6.226-6.250)


  1.      góba  -e ž (ọ́) 1. rastlina brez listnega zelenila, navadno s klobukom in betom: nabirati gobe; zastrupiti se z gobami; hiše so rastle kakor gobe po dežju / strupene, užitne gobe / dušene gobe; gobe v smetani ♦ bot. betičaste gobe ki imajo kijasto ali grmičasto obliko nadzemnega dela, Clavariaceae; cevaste gobe ki imajo na spodnji strani klobuka plast s cevkami, kjer nastajajo trosi; cevarke; lističaste gobe ki imajo na spodnji strani klobuka lističe, na katerih nastajajo trosi, Agaricaceae // v zvezi kresilna goba rastlina zajedavka, zlasti na bukvah ali brezah: brusi in kresilne gobe; tleča kresilna goba // navadno v zvezi hišna goba rastlina zajedavka, ki uničuje vlažen vgrajen les: v stanovanju se je pojavila hišna goba // mn., star. gobavost: zboleti za gobami 2. kar je po obliki podobno gobi: goba za krpanje nogavic / atomska goba velik oblak dima po eksploziji atomske bombe 3. prožen, luknjičast predmet, ki vpija vodo: ožeti gobo; pomočiti gobo v vodo; brisati tablo z gobo; pije ko goba / šolska goba / morska, plastična goba 4. ekspr. kdor popije veliko alkoholnih pijač: pij, saj vem, da si goba / kot psovka molči, goba pijana ● ekspr. gobo ima v želodcu zelo dosti pije; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; ekspr. premoženje je šlo po gobe je propadlo; ekspr. govori, ko da se je norih gob najedel zelo zmedeno, neumno ♪
  2.      góbavec  -vca m (ọ́) 1. gobav človek: iznakažen obraz gobavca; ogibajo se ga kot gobavca 2. zool. nočni metulj, katerega gosenica objeda gozdno drevje; gobar ♪
  3.      góbčast  -a -o prid. (ọ̑) ki ima velik gobec: gobčast pes ♪
  4.      góbček  -čka m (ọ̑) manjšalnica od gobec: kužek grize in hlasta s črnim gobčkom; mehek gobček ♪
  5.      góbčen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na gobec: gobčna odprtina / nizko ima zelo gobčno ženo klepetavo, jezikavo ♪
  6.      góbec  -bca m (ọ̑) 1. prednji, navadno podaljšani del glave z ustno odprtino pri nekaterih sesalcih in ribah: konjem so se penili gobci; seči z gobcem po hrani; slinast pasji gobec / jezik mu je visel iz gobca; pes ima kost v gobcu; morski pes je plaval s široko odprtim gobcem 2. nizko obraz: z veseljem bi mu razbil gobec; kar pljunil bi ti v gobec // usta: zbil ti bom zobe iz gobca / počiti, udariti, usekati koga po gobcu ∙ nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; nizko ta pa ima gobec zna spretno govoriti, prepričevati; nizko z eno besedo mu je zamašil gobec mu onemogočil ugovarjanje; nizko zapri gobec! nehaj govoriti, molči; nizko dobili so jih po gobcu bili so tepeni, kaznovani zaradi predrznega, zabavljivega govorjenja; nizko ima dolg, grd gobec opravlja, grdo govori; nizko sam gobec ga je samo govori, ne stori pa ničesar 3. nizko kdor veliko, predrzno govori: to ti je gobec; bil je strašen gobec / kot psovka ne boš še tiho, gobec 4. ekspr. prednji del česa: čevlji so imeli stolčene gobce; gobec avtomobila ♪
  7.      gobelin  -a [-belín tudi -blên] m (ȋ; ȇ) ročno tkana stenska slika z umetniškimi, zlasti figuralnimi upodobitvami: dvorano so krasile freske in gobelini; dragoceni gobelini; gobelini z lovskimi prizori // tkanina z ročno ali strojno vtkanimi slikami ali cvetličnimi vzorci: prevleči naslanjače z gobelinom ♪
  8.      gobelinka  -e [-belín- tudi -blên-] ž (ȋ; ȇ) tekst. volnena nit za izdelavo gobelinov ♪
  9.      gobelinski  -a -o [-belín- tudi -blên-] prid. (ȋ; ȇ) nanašajoč se na gobelin: gobelinske delavnice ♦ obrt. gobelinski vbodi vbodi, ki posnemajo tkalsko tehniko pri gobelinu ♪
  10.      gobezdáč  -a m (á) pog., slabš. kdor (rad) veliko, predrzno govori: imeli so ga za gobezdača; bil je neznosen gobezdač; gobezdači in kričači ♪
  11.      gobezdálo  -a s (á) pog., slabš. kdor (rad) veliko, predrzno govori: bil je vetrnjak in gobezdalo // nizko usta: razčesnil ti bom gobezdalo, da te bo minilo govoriti o naši hiši ∙ nizko zapri že enkrat svoje gobezdalo nehaj govoriti, molči ♪
  12.      gobezdánje  -a s (ȃ) glagolnik od gobezdati: ni mogel več prenašati njegovega gobezdanja; prazno gobezdanje ♪
  13.      gobezdúlja  -e ž (ú) pog., slabš. ženska, ki (rada) veliko, predrzno govori: je čisto navadna gobezdulja ♪
  14.      godálo  -a s (á) nav. mn. glasbilo s strunami, na katero se igra z lokom: godala in tolkala; z godali spremljati pevce / koncert za fagot in godala // star. glasbilo: harmonika mu je bila najljubše godalo ♪
  15.      góden  tudi gôden -dna -o prid. (ọ́ ọ̄; ó ō) primeren, sposoben za kaj: goden ptič; mladiči so že godni; les, goden za sečnjo; otrok je že goden za šolo; godna je za možitev / razprava je godna za tisk ♦ agr. goden lan lan, ki se mu ličje rado loči od stebla; godna zemlja zemlja, ki je prhka, bogata bakterij in ima poseben vonj ♪
  16.      godíti se  -ím se nedov. (ȋ í) 1. nav. 3. os. večkrat se zgoditi; dogajati se: čudeži se ne godijo; take stvari se bodo vedno godile / po vojni so se tu in tam še godili majhni spopadi // izraža obstoj, potek v prostoru in času: kaj se tu godi? razločno sem vse videl, kar se je godilo na dvorišču / povest se godi v šestnajstem stoletju / ne vem, kaj se godi z njo 2. s smiselnim osebkom v dajalniku biti, živeti v določenih gmotnih, zdravstvenih razmerah: dobro, slabo se mu godi; kako se vam godi; tako se ni godilo samo meni, ampak tudi mojemu prijatelju; godi se mu kot vrabcu v prosu, kot v nebesih / ekspr. tebi se pa godi nimaš ne gmotnih ne drugih težav ● godi se mi krivica dela; star. po vrtovih se je godila škoda je nastajala ♪
  17.      godnéti  -ím nedov. (ẹ́ í) redko postajati goden: lan hitro godni; prst je pustil še nekaj časa godneti ♪
  18.      godníti se  -ím se nedov. (ȋ í) redko postajati goden: grozdje se že godni ♪
  19.      godnjáti  -ám nedov. (á ȃ) star. povzročati, da postane kaj godno; goditi: godnjati sadje; race se godnjajo ♪
  20.      gódnost  tudi gôdnost -i ž (ọ́; ó) lastnost godnega: godnost plodu; godnost zemlje / godnost za možitev ♪
  21.      gódov  -a -o prid. (ọ̑) nar., v povedni rabi ki ima, praznuje god: čez nekaj dni boš godov ♪
  22.      godovánje  -a s (ȃ) glagolnik od godovati: biti povabljen na godovanje / štel je dneve do svojega godovanja ♪
  23.      godováti  -újem nedov. (á ȗ) imeti, praznovati god: ne vem natančno, katerega dne goduje / danes zvečer bomo godovali ♪
  24.      godóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na god: godovna gostija; godovno voščilo / godovni dan ♪
  25.      godovína  -e ž (í) star. godovanje: povabiti na godovino ♪

   6.101 6.126 6.151 6.176 6.201 6.226 6.251 6.276 6.301 6.326  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA